Spoznajte celjsko pisateljico, ki je fobijo pred letali poskusila premagati s samohipnozo in šamanskimi obredi

Samanta Hadžić Žavski je v svoji prvi zbirki začrtala slog, ki temelji na 'odprtih koncih'. Ti bralcu omogočijo, da zgodbo dokonča v svoji domišljii, kar je v njenem primeru pogosto pustilo srhljiv priokus. V podobnem slogu nadaljuje tudi v sveži zbirki Obiski, le da se je tokrat bolj kot na grozljivost osredotočila na medčloveške odnose.

Od malega je želela postati pisateljica

Čeprav je relativno novo ime na slovenski literarni sceni, pravi, da je s pisanjem začela že v otroštvu. "V bistvu sem bila od nekdaj kar nadarjena za slovenščino, rada sem brala in tudi pisala. Mislim, da sem prvo serijo kratkih zgodb napisala okrog desetega leta, bila je serija o dogodivščinah mojega psa Čarlija. Vsako knjigo sem zlepila skupaj in celo narisala naslovnico."

Kot nadobudna mlada pisateljica se je v osnovni šoli udeleževala tekmovanj za Cankarjevo prizananje, potem pa so ji v devetem razredu osnovne šole eno od kratkih zgodb v okviru natečaja izdali v zbirki, ki nosi naslov Detektivske zgodbe. "V srednji šoli sem pisala tragične ljubezenske pesmi, kot se razganjanju hormonov pritiče, nato pa začela resneje pisati zgodbe na faksu," je na kratko povzela svoje ustvarjalske začetke in dodala, da si pisateljica še vedno želi postati. "Tista pisateljica, ki se ukvarja samo s tem. Ampak rahlo dvomim, da se mi bo kdaj tako 'odprlo'."  

Študirali ste primerjalno književnost in se po zaključenem magisteriju kot večina študentov iz prestolnice odselili nazaj v domače Celje. Bi Celje še kdaj zamenjali za Ljubljano?

Uh, ja! Dokler ne bi. Ker po tem, ko bi, mi verjetno ne bi bilo tako super živeti v Ljubljani. Do nje čutim neskončno nostalgijo in zaljubljenost, vsakič, ko jo obiščem. Vrne me v čudovita študentska leta, čeprav je zanimivo, da ko pa sem bila v Ljubljani, sem ob vsaki priložnosti bežala v Celje. Pred časom sem resno razmišljala tudi o službi v Ljubljani, saj po mojem ponuja več možnosti, vsaj glede na mojo izobrazbo. Ampak, ko pomislim na vse te neskončne ure, ki jih preživiš ujet v prometu, sem tisočkrat raje v Celju. Rada sicer glasno izražam svoje nezadovoljstvo nad tem, kako majhno je Celje in da sem naveličana ljudi v njem, ampak po tihem pa mi je Celje kar kul (smeh, op. p.).

Med obema knjižnima zbirkama življenjska prelomnica

V obdobju med izidom obeh knjižnih zbirk ste dobili hčerko. Je zdaj, ko ste mamica, težje krmariti med vsemi obveznostmi in ob tem najti še čas za pisanje?

Noro je. Če bi mi kdo rekel, da bo tako naporno, kot je bilo prve mesece, mislim, da bi močno premislila. Še vedno bi sicer bila odločitev ista, brez nje si sploh ne predstavljam, kaj bi počela v življenju. Ampak, ja, bilo je zelo naporno. Še posebej, ker ta moj čudoviti otrok eno leto ponoči ni spal. In meni se je mešalo. Sem pa ugotovila recimo eno zanimivo dejstvo, da človek lahko funkcionira, četudi par dni skupaj spi po eno do tri ure na noč. Tega drugače ne bi izvedela, ker res močno cenim spanje.

Kar se tiče branja in pisanja, pa sem na porodniški ogromno prebrala in še več napisala. Pišem vsaj eno uro na dan, če se le da. Med drugim sem v beležko na telefonu napisala roman, ki bo izšel naslednje leto.

Kaj se je v tem času za vas najbolj spremenilo? So prišle zgolj neprespane noči ali se je spremenil tudi vaš pogled na svet?

Glede neprespanih noči sem res tarnala, ampak to nekako vse prebrodiš. A to, kar mi je moja punčka dala, je tisto bistvo. Postalo mi je jasno, da sem tukaj za to, da jo vodim in usmerjam skozi življenje. Jo poskusim vzgojiti v eno fenomenalno osebo. Morda se pri nekaterih starših zdi, da imajo otroke le za to, da jih pač imajo. In to se mi zdi grozno, saj sama ob svojem otroku čutim neznansko odgovornost. Zdi sem mi, da bi tako tudi moralo biti. Res mi je napolnila dušo in srce. Včasih sem se spraševala, kako je to možno, da imaš nekoga tako rad, ampak to je res ena posebna ljubezen, za katero se počutim priviligirano, da jo lahko doživim. Vse je spremenila.

V novi zbirki se na različne načine ukvarjate z družinskimi oziroma medčloveškimi odnosi, hkrati pa se zdi, da v zgodbah ubijete manj likov. Bi lahko rekli, da je avtorico, ki jo fascinirajo serijski morilci, omilil otrok?

Ah, kje pa. Sploh se ne bi znašala na to. Mogoče je ta zbirka res malo bolj umirjena, ker je pač takšna morala postati. Ampak ne, nanjo otrok niti ni mogel vplivati, ker ga še ni bilo, ko sem večino te zbirke že zaključila.

Zaznamovala jo je osebna izkušnja

Pišete po navdihu iz resničnega življenja? Kako se na primer nekdo spomni, da bo napisal kratko zgodbo o upokojenem paru, ki navidezno prodaja svoje stanovanje, da si s tem zagotovi 'obiske'?

Absolutno. Nekatere ideje črpam iz življenja, nekatere iz okolice, filmov, zgodb, romanov in pesmi. Zgodbe so velikokrat napisane v 'enem šusu' in se potem nanje več ne vračam, jih ne popravljam. Ideja za to zgodbo se mi je porodila, ko mi je nekdo razlagal, da je bral neko knjigo, kjer si glavni akter ogleduje stanovanje, ki bi ga rad kupil, nato pa se zaljubi v življenje družine v njem. Ko sem to slišala, se mi je nekako izrisala ideja o lastni zgodbi, v kateri nastopa ta precej tragičen upokojeni par.

Posvetilo na začetku Obiskov deluje skoraj kot samostojna zgodba. Gre za zapis osebi, ki vam je veliko pomenila in je več ni med nami. Pravite, da ste ji obljubili, da boste o njej napisali roman, a vam ga ni uspelo pravočasno končati. Komu je posvetilo namenjeno in kaj vam je pomenila ta oseba?

Ko sem zaključila študij, sem sicer imela več kot deset let delovnih izkušenj prek raznoraznih študentskih del, a sem zelo neromantično pristala na zavodu. Takrat sem bila odločena, da bom sprejela tudi službo, ki ni ravno sanjska, če se bo le pojavila. Pripravljena sem bila poprijeti za karkoli. Tako me je usoda pripeljala do krasne osebe, za katero sem skrbela kot osebna asistentka in bila z njo v njenih najtežjih trenutkih. Ta izkušnja me je zelo zaznamovala, sploh ker konec žal ni bil srečen. To osebo vedno in povsod nosim s seboj in lahko rečem, da sem srečna, ker sem jo poznala.  

Dve novi knjigi in letalske nesreče

Omenili ste, da ste napisali roman. O čem bo govoril? Lahko razkrijete kakšne podrobnosti?

Ja, napisala sem celo dva. Eden je trenutno v korekturah in je že zaključen. Je zelo oseben in nosi ogromno avtobiografskih elementov, zato se mi je tako rekoč sam napisal. Naslovljen je Smrt, v temo zavita in izide enkrat junija. Komaj čakam. Eden od pripovednih glasov v njem je majhna deklica in je delno napisan v otroški perspektivi. K otroškemu pripovedovalcu se zelo rada vračam. Govori o vojni v Bosni, o moji babici, o družini, in o žrtvah. Tako neposrednih kot tudi posrednih. Vojna vpliva tudi na generacije, ki je niso doživele. Sama sem odraščala z zgodbami o njej, ki so me precej zaznamovale in jih nosim s seboj.

Zaključena je že tudi prva različica drugega romana, kjer sem ravno tako uporabila osebno izkušnjo - navdihnila ga je zgoraj omenjena oseba, ki ji je namenjeno tudi posvetilo v Obiskih.

Dejali ste, da vas je na smrt strah letal. Šlo je celo tako daleč, da vas letalske nesreče mučijo v sanjah. Kako se spopadate s temi strahovi?  

Ja, res bolno. Noro me je strah letal, sanjam jih, padam z njimi, padejo name, v mojo bližino, ni da ni. Mislim, da je na začetku bil le majhen strah, ki sem ga nato s svojim pretiravanjem, to namreč med pripovedovanjem rada počnem, uspela potencirati v fobijo. Ne spomnim se, kdaj so v to zgodbo vstopile sanje, ampak so. In ko so, je vse skupaj postalo še bolj grozno. Da fobijo premagam, sem se lotila vsega mogočega, poskusila sem celo nekakšne šamanske obrede in samohipnozo. Ravno se spet odpravljam k eni ženski, ki naj bi me 'pozdravila', saj se sama nikakor ne uspem. Je pa še kar bizarno tudi dejstvo, da velik del moje službe predstavljajo potovanja. Vedno, ko se tako usedem na letalo, si mislim: 'zdaj je pa konec.'