Ste že slišali za osebo, ki ima doma studio v omari? Verjetno niste, a ona je izjemna v vseh pogledih.
Ja, prav ste prebrali. Ne v posebej akustično obdelani sobi, ne v nekem bleščečem prostoru z velikim napisom “studio”, ampak v omari. Mikrofon pred odprtimi vrati, za njim oblačila, improvizirana zvočna izolacija in precej tistega ustvarjalnega “probajmo, pa bomo videli, kaj se zgodi”. Kar je, če dobro pomislim, skoraj popoln opis začetkov marsikatere dobre zgodbe.
In ker se mi je ta omara zdela preveč dobra, da bi ostala samo odgovor v intervjuju, sem jo šla pogledat v živo. Taja me je sprejela doma, v prostoru, kjer njene ideje nehajo biti samo nekaj, kar se sprehaja po glavi, in počasi dobijo obliko. Fotografija, ki je nastala tam, ni zloščena studijska razglednica. Na njej je mikrofon pred odprto omaro, v omari pa čisto navadna oblačila. In ravno zato deluje. Ker pokaže resnico tega prostora: glasba ne nastaja vedno v popolnih pogojih. Včasih nastane med kabli, vrati omare, obešalniki in idejo, ki noče več biti tiho.
"Pri meni pesem ne pride kot načrt, ampak kot občutek," pravi Taja. Tu se začne njen svet. Ne z načrtom, tabelo in strogo rutino, ampak z občutkom. Z nečim, kar se pojavi, nekaj časa trka od znotraj, potem pa počasi postane melodija, besedilo, vokal in posnetek. Taja besedila in melodije piše sama. Pri skladbi "Luna & Plima" je instrumentalno podlago ustvaril Alex, celotna pesem pa je zrasla iz njenega notranjega sveta, iz simbolov lune, vode, privlačnosti in sil, ki jih ne moremo vedno nadzorovati.
Luna in plima sta v pesmi simbol. Tajo je vedno fasciniralo, da luna s svojo prisotnostjo vpliva na morje in ustvarja plimovanje. Med luno in vodo je, kot pravi, neka naravna privlačnost, skoraj magnetizem. To simboliko je uporabila za prikaz močne sile oziroma energije, ki se ji ne moreš upreti, niti je nadzorovati, ker je močna, iskrena in resnična. Tako kot odnos, o katerem govori skladba.
To ni pesem, ki bi jo bilo treba razlagati z ravnilom. Bolj jo je treba začutiti. Malo intimno, malo simbolno, malo ljubezensko, malo duhovno in zelo osebno. Taja pravi, da pravzaprav nosi malo vsega. Govori o ljubezni, povezanosti in tistih nevidnih silah, ki nas vlečejo k drugemu.
Pri njej je zanimivo prav to, da ne deluje kot nekdo, ki bi hotel sebe razglasiti za “veliko umetnico” in nato čakal, da vsi pokleknejo pred njenim mikrofonom. Nasprotno. Deluje kot mala skokica, simpatično, živo, toplo bitje, ki se skozi glasbo šele vedno bolj odpira. Ampak naj vas ta nežnost ne zavede. Za njo je precej talenta, dela, iskanja in tiste ustvarjalne trme, ki človeka pripelje do tega, da si studio naredi kar v omari, če pač drugače ne gre. "Za tem simpatičnim improviziranim studiem je veliko eksperimentiranja," pravi.
Do ideje je prišla skupaj s Simonom, dolgoletnim sodelavcem, ki ji pomaga pri tehničnem delu snemanja. Celoten studio je nastajal spontano, postopoma. Dodajala sta različne rešitve, popravljala, izboljševala in iskala čim bolj izoliran ter kakovosten zvok. Omara torej ni samo hecna podrobnost. Omara je mini laboratorij. Mali glasbeni
bunker. Kraj, kjer se pesmi iz občutka počasi preselijo v zvok. Tajin ustvarjalni proces doma nima posebne rutine. Običajno ustvarja v obdobjih navdiha. Ko začuti, lahko v kratkem času nastane veliko materiala. Nekatere ideje
uporabi takoj, druge shrani in se k njim vrne pozneje. To zveni precej naravno za nekoga, ki glasbe ne dojema kot proizvod, ampak kot izraz. "Glasba je moj izraz," pravi.
In ta izraz pri njej ni samo zvočen. Je tudi vizualen. Pri videospotu za "Luna & Plima" je osnovna ideja izhajala iz njenih občutkov in asociacij, povezanih s pesmijo. Vse se je začelo z neko sliko, na kateri je nato gradila tudi produkcijo. Video je posnel in zmontiral Aljaž, s katerim sta v preteklosti že sodelovala. Vizualna podoba ji pomeni veliko. Je velika ljubiteljica filmov, pogosto jo navdihujejo filmske zgodbe in atmosfera. Včasih se ji zdi, da se zgodba v pesmi odvija skoraj kot prizor iz filma. Vizualna podoba glasbi doda še eno dimenzijo in poslušalca povabi globlje v svet skladbe.
To je še ena stvar, ki pri Taji ostane v mislih: njene pesmi očitno ne živijo samo v zvočnikih. Imajo barvo, sliko, gibanje. Imajo prostor. In včasih imajo tudi odprta vrata omare. Del njene glasbene poti je bil tudi projekt Jazz Ladies, ki je nastal skoraj po naključju na Ptuju. Takrat je iskala učitelja improvizacije, pot pa jo je pripeljala v Glasbeno šolo Karola Pahorja. Tam so bila štiri dekleta in okoliščine so se preprosto poklopile.
Profesorji so jih v šali začeli klicati Jazz Ladies, nihče pa si takrat ni predstavljal, da bo iz tega nastala prava glasbena zgodba. Kar se je začelo kot šolski projekt, je preraslo v bend, nastope in več let skupnih doživetij. Taji je to obdobje dalo ogromno. Predvsem izkušnje, ki jih ne moreš dobiti nikjer drugje kot na odru in med ljudmi. Učila se je nastopanja, sodelovanja in skupnega ustvarjanja. Ob tem pa tudi odnosov, kompromisov, konfliktov in ega.
Najlepši je bil občutek pripadnosti in skupnega cilja. Ko si del ekipe, si odgovornost, veselje in skrbi porazdeliš z drugimi. To je nekaj, kar na samostojni poti pogosto pogreša. Najtežje pa je bilo prilagajanje in usklajevanje različnih pogledov. "Kar se tiče vizije, tej moraš ostati zvest," pravi.
Ta stavek je pri Taji pomemben. Ker lepo pokaže, da nežnost ne pomeni neodločnosti. Da prijaznost ne pomeni, da nimaš lastne smeri. Da lahko sodeluješ z ljudmi, poslušaš, se učiš in hkrati ne izgubiš svojega glasu. Poleg glasbe je v njenem življenju pomembna tudi joga. Z njo je povezana že več kot 15 let. V zadnjih letih se je še posebej posvetila somatskemu pristopu in raziskovanju povezave med telesom, živčnim sistemom in čustvi. Minulo leto je opravila tudi izobraževanje na tem področju, jeseni pa si želi narediti prve korake v poučevanje. Če je glasba njen izraz, je joga prostor, kamor se vrne. "Joga mi pomaga prav tam, kjer glasba včasih ne zmore," pravi.
Glasba ji daje občutek povezanosti in prisotnosti, a je hkrati tudi poklic. Z njim pridejo skrbi, negotovost, stres, pričakovanja, pritiski in hrup. Joga ji pomaga odložiti pritisk ter se ponovno povezati s seboj. Glasba jo pelje ven. Joga jo pripelje nazaj noter. Pri Taji se glas, dih, telo in občutek ne obnašajo kot ločeni predali. Bolj so kot ena skupna napeljava. Dih vpliva na glas, telo vpliva na dih, občutki pa na vse skupaj. Ko smo povezani sami s seboj, pravi, je tudi izraz bolj iskren. Zato se ji zdi pomembno, da poslušamo svoje telo in mu dovolimo, da postane naš zaveznik.
V ozadju tega odnosa do telesa je tudi njena osebna izkušnja. Rodila se je z avtoimunskim odzivom, s katerim se srečuje vse življenje, včasih bolj, včasih manj intenzivno. Tega ne postavlja v ospredje kot oznako, ampak kot del poti, ki jo je pripeljala do joge, raziskovanja telesa, diha in drugačnega odnosa do sebe. "Včasih nas življenje ustavi, ko se sami še ne bi," pravi. Prav ti izzivi so jo prisilili, da si bolj prisluhne in razvija drugačen odnos do sebe, svojega telesa in življenja nasploh.
Ko govori o mlajši Taji, ki je še iskala svoja orodja za čustva, odnose in težke izkušnje, je nežna, skoraj zaščitniška. Rekla bi ji: "Tukaj sem. Tudi, ko se izgubiš. Tudi, ko delaš napake. Vredna si ljubezni. Tudi, ko nimaš vseh odgovorov." In mogoče je ravno v tem največ Taje. Ne v popolnosti, ne v velikih besedah, ne v
zunanjem blišču. Ampak v tem, da iz občutkov, iz napak, iz telesa, iz glasu, iz tišine in iz ene čisto konkretne omare sestavlja svoj svet.
Preberite še:
- Tinkara Kovač: "Nikoli nisem razumela ljudi, ki so dejali, da se je za glasbo treba žrtvovati in odrekati"
- Hči znane slovenske pevke s svojim izbrancem pokazala ljubezen pred kamero
- Ditka: "Sem zelo skromen človek, ne potrebujem veliko"
Njena glasba je dostopna na YouTubu, spremljati pa jo je mogoče tudi na Instagramu, Facebooku in TikToku, kjer deli novosti, utrinke iz ustvarjanja in trenutke iz zakulisja. Trenutno pripravlja veliko nove glasbe, raznolike po vsebini in ritmu, a povezane z zvokom, ki ga čuti kot iskreno svojega. Ob tem razvija tudi projekte, ki bodo glasbo povezovali z drugimi področji, predvsem s telesom, dihom in notranjo izkušnjo. To obdobje opisuje kot čas ustvarjalnega raziskovanja, novih povezovanj in odpiranja prostorov, kjer se lahko srečajo umetnost, gibanje in osebna izkušnja.
Pri Taji Božič se zdi, da se zgodba šele dobro odpira. Ne z velikim truščem in konfeti iz topa, ampak bolj po njeno: z občutkom, glasom, nekaj nežnosti, s precej ustvarjalne trme in z omaro, iz katere očitno ne prihajajo samo oblačila, ampak tudi - pesmi. Noro dobre in čudovite, prav takšne, kakršna je sama.
