Sram te bodi! Eni so v blatu do kolen, ti pa objavljaš fotke z dopusta!

Mladi in stari iz vseh koncev Slovenije so polni optimizma in delovne vneme z lopatami odstranjevali mulj, vozili polne samokolnice kamenja in na take in drugačne načine pomagali čistiti kaos po ujmah. Bilo pa je tudi mnogo takih, ki so na družbenih omrežjih delili fotografije svojih "hrenovk" s plaže, aperol spritza s trga v Trstu in selfije iz Ikee v Gradcu. In s tem ni nič narobe.

Da bo vladna poteza o razglasitvi dneva solidarnosti povzročila številne odzive, je bilo jasno že prvo sekundo. Medtem ko eni včerajšnji dan solidarnosti vidijo kot lepo in srčno gesto, ki bo omogočila hitrejšo sanacijo in okrevanje po naravni katastrofi, se zdi drugim čisti populizem in nabiranje točk pod krinko solidarnosti. Kot razsipno in nepremišljeno deljenje bonbončkov večini, ki je podaljšan vikend raje izkoristila za piknike, morje in šoping čez mejo. V tem trenutku težko komentiram, ali bi lahko bile drugačne rešitve bolj optimalne. Vem samo, da tisti, ki so se odločili, da gredo ta dan na morje, ki so ga rezervirali že pred tedni, ne bi smeli imeti slabe vesti. Pa tudi tisti, ki so podaljšan konec tedna preživeli s prijatelji, družino, v hribih ali na pikniku. Pomoč namreč niso zgolj lopata in gumijasti škornji na terenu.

Jasno je, da več kot pol milijona delovno aktivnih ljudi, ki smo bili včeraj dela prosti, ne more na teren. Pomoč je tudi, če počivaš na plaži, potem ko si doniral na enega od tekočih računov. Pomoč je tudi, če pošlješ SMS z eno od ključnih besed, potem pa se družiš s svojo družino in se sproščaš. Se zavedaš minljivosti, svoje majhnosti v primerjavi z mogočno naravo in zato še toliko bolj ceniš te trenutke. Pomoč bo tudi, če boš čez pol leta, ko bodo čustva in adrenalin popustili in bodo mnogi pozabili na odrezano Črno, Prevalje, Mozirje, obiskal te kraje, pustil v njih kak evro za nastanitev in hrano, kupil kak izdelek lokalnih obrtnikov. Dobrodelnost se lahko izraža na različne načine, predvsem pa ni nekaj v čemer bi morali ljudje tekmovati in pri tem s prstom kazati na tiste, ki se je lotevajo drugače. Morda bolj anonimno.

Dan velike hvaležnosti!

Naj se sliši še tako kruto, a ne glede na to, kakšne katastrofe se dogajajo okoli nas, svet se vrti dalje. Ko ti umre ljuba oseba, si ti zdi, da bi se cel svet moral nehati smejati. Ko ti razpade zveza, si jezen na vse srečne pare, ki v javnosti izkazujejo ljubezen. In verjamem, da mnogi te dni čutijo jezo do tistih, ki živijo naprej. "Da te ni sram! Eni so v blatu do kolen, ti pa objavljaš fotke z dopusta", je včeraj napisal nekdo moji prijateljici pod objavo na Instagramu. Seveda ta nekdo ne ve, da je več dni zbirala pomoč, nakazala denar in bila pripravljena ponuditi celo prosto sobo v svojem stanovanju. Videl je samo, da je na dan solidarnosti uživala na morju. Ljudje  tako zlahka moraliziramo.

Mogoče se bo komu zdelo sebično, a v težkih trenutkih je še toliko bolj pomembno, da si odpočijemo, poskrbimo zase in, ja, skušamo kakšno uro na dan tudi pozabiti na katastrofo, ki se nam je zgodila. Tudi med vojno ljudje praznujejo rojstne dneve, prirejajo zabave in se ljubijo.  

Včeraj ni bil samo dan solidarnosti. Bil je dan izjemnega ponosa na narod. In bil je tudi dan hvaležnosti. Za tiste, ki smo pomagali drugače, kot s prisotnostjo na terenu, a smo ta dan preživeli z ljubljenimi. Na ta dan, sem se namreč večkrat spomnila, kako ranljivi smo. Kako minljivi smo. Zato sem se posvetila tistim, ki mi pomenijo največ in vmes večkrat čutila neizmerno hvaležnost zaradi na videz majhni stvari, kot so pitna voda iz pipe, suh dom, hrana z domačega žara. In predvsem hvaležnost za to, da sem obdana z dobrimi ljudmi, ki pomagamo. Vsak po svojih najboljših močeh. Prijateljica novinarka, ki je vse dneve preživljala na terenu, je rekla, da se počuti tako nekoristno, ko vidi, kako vsi delajo, ona pa samo hodi med ljudmi in snema njihove izjave. Pa smo jo prijateljice hitro spomnile, da tudi ona dela dobro, ker kaže Slovencem in svetu sliko katastrofe. Da tudi zaradi njenih prispevkov ljudje pomagajo, ker vidijo, kako hudo je. Da veliko in lepo delo opravlja tudi Ančka, ki je spekla potico za skupino petih študentov, ki pomagajo odvažati mulj pri sosedu. Pa lepa, vzpodbudna beseda je v teh dneh prav tako pomoč.

Zato bi si želela, da v teh časih ne delimo pomoči na boljšo in slabšo. Da tistih, ki si v teh težkih časih privoščijo zaslužen počitek in zabavo, ne obsojamo. Pokazali smo, da znamo biti dobri do ljudi v stiski. Zdaj pa je čas, da poskušamo ohraniti to dobroto in smo dobri tudi do vseh ostalih. 

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol