Svetilniki divjega akvatorija: od Trsta do Dubrovnika!

Nekaj od njih je zelo težko dostop­nih in običajnemu navtiku težko dosegljivih. Bolj ko so oddaljeni od celine, više ko nad morje dvignejo svetilniško luč, bolj so skrivnostni. Monarhija je padla, a svetilniki ostajajo, vsak izmed njih s svojo zgodbo, s svojimi legendami, le svetilnikarji in njihove družine se postopoma umikajo s teh surovih otokov. A na 17 lan­ternah tudi danes ostaja življenje. Sedmim izmed njih, tistim, v katere se zaletavajo najvišji valovi, ki jih brusi najmočnejši veter, smo namenili ta prispevek.

Tajerska sestrica (1876)

Svetilnik je zgrajen na istoimenskem otočku na severozahodni strani Nacionalnega parka Kornati in spada v Park narave Telašćica. Na njem je stalna posadka.

Čer Blitvenica, Žirje (1872)

Blitvenico, ki pripada otoku Žirje, najlaže dosežemo iz smeri Kornatov (Tajer–Piškera–Smokvica) ali Murterja. Na svetilnik se odpre veličasten pogled z ruševin trdnjave nad žirskim zalivom Stupica Vela. Ta kamnita gmota na istoimenski čeri je dosegljiva le ob malo vzvalovanem morju, sicer pa je odrezana od sveta. Močni tokovi in hladno morje ter stik z odprtim morjem dajejo Blitvenici upravičeno ime odlične ribiške pošte. Svetilniška luč sveti 38 metrov nad morjem in je za morjeplovca zadnja točka na poti do več kot 40 morskih milj oddaljenega otoka Vis.

Otok Vis – gospodar Jadrana

Zaradi svojega geostrateškega položaja je bil otok Vis že od nekdaj zelo pomemben. Prevladovalo je mnenje, da je gospodar otoka Vis tudi gospodar celotnega Jadranskega morja. Leta 1866, le eno leto po gradnji viškega svetilnika Stončica (velika lanterna), se je v Viškem kanalu razvnela zelo znana bitka pri Visu. Spopadli sta se avstrijsko in italijansko bojno ladjevje. Na avstrijskih bojnih ladjah je bilo veliko pogumnih dalmatinskih in slovenskih mornarjev, ki jim je poveljeval Wilhelm von Tegetthoff, mož slovenskih korenin, rojen v Mariboru. Prav njemu gredo največje zasluge za zmago nad italijansko mornarico.

Kako strateško pomemben je bil Vis (Issa) skozi čas, kažejo vsi njegovi gospodarji, ki so se menjavali na oblasti od antike naprej. Zad­nja arheološka izkopavanja so potrdila tezo, da je bil otok poseljen že v bronasti dobi (2. tisočletje pr. n. št.), naselje Vis pa se je močno razvijalo v času grške Isse. Že leta 949, denimo, je Vis v svojih zapiskih omenil bizantinski cesar Konstantin. Posebno vlogo mu je dala večkratna prevlada Benetk, prvič že davnega leta 1278. Turški gusar Uluz Alija ga je napadel leta 1571. Leta 1612 je začela delovati prva šola, obiskovalo jo je 20 učencev. Po padcu Benetk leta 1797 je Vis prvič prišel pod Avstrijo, ki pa ga je s prihodom Napole­ona že leta 1805 izgubila. Med letoma 1810 in 1815 so Vis upravljali Angleži, leta 1815 pa je znova prešel pod avstrijsko upravo in pod njo ostal do konca prve svetovne vojne leta 1918, ko je Avstro-Ogrska razpadla. Nato je otok okupirala Italija. Vse od konca druge svetovne vojne leta 1945 in do leta 1991 je bilo na Visu eno najpomembnejših jugoslovanskih vojaških oporišč. Šele v času samostojne Hrvaške, po letu 1991, so smeli na otok stopiti tudi tujci.

Vis leži na koncu globokega in varnega zaliva mestnega zavetnika sv. Jurija. Skozi zgodovino se je razvil v tipično sredozemsko mesto z utrdbami in trgi. Strmi bregovi otoka so mu omogočili razvoj v obliki peščene ure iz smeri Kuta in Luke. K združitvi teh dveh smeri je pripomogla gradnja župnijske cerkve Gospe od Spilica, ki je postavljena skoraj na sredini med obema deloma mesta.

Kar dva svetilnika iz 19. stoletja nas opozarjata, da prihajamo v viški akvatorij. Manjši Host prav na vstopu v viško pristanišče nas iz smeri Blitvenice sprejme prvi, na severozahodnem delu otoka pa nas pričakuje mogočna Stončica. Svetilnik Host je bil zgrajen davnega leta 1873 na istoimenskem otočku na neposrednem vhodu v Viško luko. V preteklosti je poleg zagotavljanja varne plovbe oprav­ljal tudi naloge poštne postaje, ime pa je dobil po britanskem kapetanu bojne ladje Williamu Hostu, ki so ga klicali tudi mladi Nelson. Z britansko pomorsko floto je leta 1811 v veliki pomorski bitki premagal številčnejše Napoleonovo ladjevje.

Svetilnik Stončica, Vis (1865)

Svetilnik Stončica je bil zgrajen leta 1873. Sestavljata ga osmerokotni stolp in pritlična zgradba s skupno površino 320 kvadratnih metrov. Doseg glavne luči je 30 morskih milj, z 28-metrskega kamnitega stolpa pa ponese luč kar 38 metrov nad morsko gladino. Tako je že na daleč viden in prepoznaven tako iz smeri Hvara in Paklenih otokov kakor tudi iz smeri Korčule, kot da bi zasedal ves Viški kanal. Kako tudi ne, saj je postavljen na skrajnem severozahodnem rtu Visa. Svetilnik kljubuje vetrovom z vseh strani. V njegovi neposredni bližini je potekala že omenjena velika viška bitka. V času druge svetovne vojne so domačini zakopali v zemljo luč iz svetilnika, s čimer so njene kristale obvarovali pred bombnimi napadi.

Nato je bila takoj spet postavljena na svoje mesto in še danes neumorno oddaja bele bliske na vsakih 15 sekund. Luč se ugasne ob jutranjem svitu in prižge ob mraku, vmes pa je čas za vzdrževanje svetilnika in ribolov, ki je tako priljubljen med svetilnikarji. Tihožitje svetilnikarjevega vsakdana v zad­njem času motijo turisti, predvsem tisti, ki so poiskali delček miru na lanterni kot sodobni Robinzoni. Po kopnem do svetilnika vodi

ozka uhojena pot iz zaliva Stončica. Poseben čar imajo jasne noči, takrat zvezde svetijo s posebno močjo. V takšnih nočeh se proti severu vidi Split, podnevi pa oko seže proti jugu vse do otoka Sušac.

Otoček Vela Palagruža, Palagruža (1875)

Njeno ime izhaja iz helenske besede pelagos in italijanske izpeljanke pelagia, kar v grščini pomeni odprto morje, v prenesenem pomenu pa odprto nevarno morje, na katerem ni mogoče navigirati. Palagružo do italijanskega polotoka Gargano loči le nekaj več kot 30 morskih milj. Tod je veliko morja in je nevarno, jadralske razdalje so velike, do Komiže, ki ji katastrsko pripada, je polnih 42 morskih milj. Motornih bark je v njenem akvatoriju malo, saj je med Palagružo in kop­nim preveč igrivega 'praznega prostora'. Pa še na nekaj je treba opozoriti: globine okoli Palagruže so velike za jadranske razmere, več kot 100 metrov, hkrati se v otok zaletavajo vodne mase, ki prihajajo iz velikih globin Sredozemskega morja. Vse to mešanje tokov ustvarja fenomen izrazitega podgladinskega valovanja, ki močno dvigne morje. Te hidrodinamične sile ustvarjajo pogoste visoke valove, ki prinašajo na površino različne globinske morske organizme.

S tem pripomorejo, da je morje okoli Palagruže najbogatejše ribolovno območje na Jadranu. Na otoku so zabeležili tudi najvišji val na Jadranu, ki je meril več kot osem met­rov in je nastal med pihanjem juga. Svetilnik je bil zgrajen leta 1875 na vrhu otoka Palagruža Vela. Zgodovinsko pripada Komižanom z Visa. Sestavljata ga visok kam­niti osmerokotni stolp in zgradba s skupno površino 400 kvadratnih metrov. Električno energijo pridobiva s pomočjo sončnih celic in agregata, vodo pa iz lastne cisterne. Svetilnik je avtomatiziran in vključen v sistem daljinskega nadzora, na njem pa živi svetilniška posadka. Svetilnik postaja priljubljen kraj preživljanja robinzonskih počitnic.

Domačini pravijo: »Palagruža je veliko tega dala in veliko tega tudi vzela!« Na bogato zgodovino otoka kaže arhe­ološko najdišče: ostanki kopij izvirajo iz časa bakrene in bronaste dobe (2500–1800 pr. n. št.). Otok je bil obiskan tudi v starogrškem obdobju, arheologi so namreč dokazali, da je Palagruža otok grškega junaka Diomeda.

Palagruža je naravni rezervat številnim rastlinam (več kot 220) in živalim (več kot 130), nekaterim tudi avtohtonim. Morje okoli otoka je izredno bogato z ribami in jastogi ter nevarno zaradi čeri, ki so ena do dva metra pod morsko gladino, predvsem na južni strani otoka. Kako naj razumemo mogočni svetilnik na vrhu Palagruže s 40 okni v dveh nadstropjih, ki je bliže italijanski kot hrvaški obali, drugače kot izkazovanje politične in gospodarske moči avstrijskega cesarstva že na vratih ob vstopu v Jadran. Svetilnik je zgradila avstrijska pomorska uprava iz Trsta med letoma 1874 in 1876. Glavni zidar je bil Vicko Marinković Mestrazane iz Komiže.

V Komiži je ohranjen zapis na dan primopredaje svetilnika. Z majhnim parnikom La Pelagosa je na otok prišla avstro-ogrska državna komisija iz Trsta, ki jo je vodil Alber Ritter von Glanstatten, predsednik pomorske vlade v Trstu. Na svetilniku so pripravili bogato kosilo za inšpekcijo in graditelje, v trenutku začetka pojedine pa so se na mizi stresli in zaplesali kozarci ter krožniki. Močan potres je stresal Palagružo. Ko je ponehal, je glavni inšpektor rekel, da lahko odidejo, saj je Prevzvišeni opravil njihovo delo. Lanterna na Palagruži stoji in pregled je opravljen. Palagruža je resnično otok skrivnosti. V zad­njem času je priljubljen kraj znanstvenikov, likovnikov in pisateljev. V prihodnosti naj bi otok postal mednarodni znanstveno-raziskovalni center Lanterna znanosti o Sredo­zemlju, s tem pa nov narodni park. Velo Palagružo je treba hitro zapustiti, saj na njej ni varnega priveza. Kurz 51 stopinj NE nas pripelje nazaj v varno zavetje otoka Lastovo, kjer nas ob vstopu v Skriveno luko (Porto Rosso) sprejme svetilnik Struga.

Rt Struga, Lastovo (1839)  

Svetilnik je bil zgrajen leta 1839 na rtu Struga na sredini južne strani otoka Lastovo in je drugi najstarejši svetilnik na Jadranu, svetlobne leče pa so najstarejše na Jadranu, saj so prenesene iz svetilnika Savudrija. Stoji nad previsno steno 70 metrov nad morjem, luč pa dvigne 104 metre nad gladino in je vidna 27 morskih milj. Že tretjo generacijo, polnih 150 let, s svetilnikom upravlja družina Kvinta (Jure pod Italijo, Ivan pod Jugoslavijo in danes Jure za Hrvaško). Hrana na svetilniku ni po jedilni karti, ampak se kuha, kar se ulovi. In zanimivo, za svetilnikarje je jastog hrana za uboge ...

Svetilnik sestavljata visok kamnit stolp in zgradba s skupno površino 220 kvadratnih metrov. Elektriko pridobiva iz javnega elektroomrežja, vodo pa iz lastne cisterne. Svetilnik je avtomatiziran in vključen v sistem daljinskega nadzora, na njem pa živi svetil­nikar z družino. 

Rt Kanula, Sušac (1878)

Le veter je treba ujeti v jadra in vedno valovito morje ponese barko proti južnemu obzorju, na katerem se začnejo kazati obrisi otoka Sušac. Od daleč je videti, kot da gre za dva samostojna otočka, v resnici pa gre za optično prevaro, ki jo lahko pripišemo geografski razgibanosti otoka, saj se otoček skoraj po sredini deli na nizki vzhodni in visoki zahodni del. Svetilnik je bil zgrajen davnega leta 1878 na vrhu otoka, 77 metrov nad morjem. Pravimo, da je sredi Jadranskega morja. Leži vzhodno od otoka Lastovo, njegova južna stena previsno pada v zaliv Trišćavac in skupaj s svetilnikom daje vtis mogočnosti in divje narave, ki tod s svojimi močnimi vetrovi z vseh smeri, zlasti z juga, kaže svojo brutalno moč. Sušac je oddaljen od Lastova 26 morskih milj in je skoraj na pol poti do zadnjega kopnega na hrvaški obali, ki pripada čeri Galijula pri otočku Palagruža.

Avtor članka in fotografij Mitja Zupančič je prek založbe osminka&co izdal tudi knjigo Svetilniki, v njej pa boste našli vse svetilnike vzhodne jadranske obale od Trsta pa doli do Dubrovnika.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord