Tadej Golob: "Vsak od nas je na svoj način frustriran in s tem tudi zanimiv"

Tadej Golob, priznan slovenski pisatelj, novinar, kolumnist in alpinist, je seriji kriminalk, kjer kot protagonist nastopa Taras Brisa, dodal nadaljevanje z naslovom Oj, Triglav, moj dom. Prvi roman z naslovom Jezero je bil nominiran za kresnika leta 2017, posneta je bila tudi kriminalistična TV-serija, ki je nastala po njegovih romanih in nosi ime prve knjige. 

Zunaj je šesta knjiga o Tarasu, O, Triglav, moj dom. Je zdaj, ko lik Tarasa tako dobro poznate, kaj lažje pisati nadaljevanja, ali vam že zmanjkuje idej?

Z idejo je še najmanj težav. Ne vem pa, ali je vsakič težje razviti to idejo in narediti iz nje zgodbo, ker težko je bilo že prvič. Govorim si, da bo vsakič naslednjič lažje, ampak potem se izkaže, da ni. Vsakič je vsaj enako težko.

Postaja proces kaj bolj izpiljen?

Ne, na žalost nisem takšen tip človeka. Kadar brskam za nazaj, da bi videl, kaj se je zgodilo v preteklih kriminalkah, ugotavljam, da pozabljam lastnosti svojih junakov in njihove življenjske usode, in moram vedno znova brati svoje prejšnje kriminalke. Je Alenka svetlolasa ali ne? Pa, kako je ime Brajčevi nekdanji ženi? Procesi so še vedno kaotični, ampak na drugačen način.

Ne preseneča, da je dogajanje nove knjige postavljeno v hribe. Pa vseeno, kaj je botrovalo temu, da ste izbrali ravno Triglav?

Odločitvi za Triglav je botrovala nesreča, ki se je zgodila pred dvema letoma. Skupino planincev je na grebenu pod vrhom Triglava ujelo poslabšanje vremena, ki so ga vremenoslovci vnaprej napovedali in naznanili oranžni alarm. Tam je bil prisoten moj kolega Blaž Stres, ki mi tudi sicer pomaga pri pisanju knjig. Za izhodišče sem uporabil njegovo zgodbo. Pa, seveda, na gore se spoznam in mi ni bilo treba iskati strokovnjaka za to področje.

Se to, da je Triglav med Slovenci tako priljubljen, opaža pri večji branosti knjige?

Triglav je nek označevalec. Ko omeniš Triglav, vsak ve, o čem govoriš. Kar se tega tiče, sem se dobro odločil. Pri svojih knjigah izbiram tematiko ne samo v povezavi z zločinom, ampak tudi s širšim stanjem duha. Oj, Triglav, moj dom je moj kritičen pogled na sodobno Slovenijo.

Frustriran junak je veliko bolj zanimiv kot nekdo, ki v življenju nima nobenih težav, pravite. Ste vi zanimiv človek? Kakšne so vaše trenutne frustracije?

Z leti sem spoznal, da je vsak od nas na svoj način frustriran in s tem je tudi vsak zanimiv. Ni človeka, ki ne bi v sebi nosil frustracij in težav. Jaz nisem nobena izjema. Mislim, da sem imel do zdaj tudi zanimivo življenje, če ga primerjam z nekim imaginarnim povprečnim Slovencem. S tem da ima seveda vsak človek svojo zgodbo, tudi tisti najbolj dolgočasen. O tem, kakšne frustracije pa mene dajejo, lahko vsak bere v mojih kriminalkah, v katerih jih posojam svojim junakom, ne samo Tarasu.

Imate okoli pisanja kakšne frustracije?

Tega je vedno veliko. Nikoli ne strmim v prazno stran, vedno delam. Je pa na slab dan tisto, kar naredim, neuporabno. Ne morem si privoščiti, da ne bi nič delal. Iz praznega lista papirja se ne moreš nič naučiti, iz slabo napisanega se pa lahko. 

Živeti od pisanja zagotovo ni lahko. Vam je kdaj dovolj tega dela in vas zamika, da bi vse pustili in se nekje zaposlili?

Rad pišem. Hvaležen sem usodi, da lahko od tega živim. Kot novinar sem bil zelo slabo plačan in spraševal sem se, kaj bi lahko počel, da bi od svojega dela lahko dejansko živel. Da bi bilo to pisanje, si nisem niti upal pomisliti. Potem sem napisal Jezero. Tega občutka se nisem naveličal in še kar nekaj časa bom z veseljem pisal.

Kakšno je vaše zdravstveno stanje po nesreči?

Včeraj sem odkolesaril 80 kilometrov po Goriških brdih, pri tem opravil 1500 višincev v treh urah in 56 minutah. V redu sem. Imam težave, za katere ne vem, ali so povezane z nesrečo - pravijo, da so, ker jih prej ni bilo. Čaka me še ena operacija, ko pridem na vrsto.

Kakšna je vaša izkušnja z zdravstvenim sistemom pri nas? Ste po nesreči dobili vse, kar ste potrebovali za zdravljenje?

Naš zdravstveni sistem je v redu takrat, ko je najhuje. Ko ga res potrebuješ. Pozneje, ko prideš iz bolnišnice, se začnejo čakalne vrste in težave.

Ste morali poseči tudi po zasebnem zdravstvu?

Sem, ja. Najprej sem bil tri mesece v bolnišnici, nato pa štiri mesece na Soči. Po Soči sem šel k fizioterapevtu na svoje stroške, ker vratu še vedno nisem mogel premikati, vsaj ne tako, da bi lahko vozil avto. Takoj po nesreči me je tudi skrbelo, ali bodo možgani delali tako, kot so prej. In delajo.

Ponovno plezate? Kje ste bili nazadnje?

Imam letno vstopnico za plezalni center, ki ga obiščem vsaj trikrat tedensko. Letos sem bil prvič po nesreči nazaj na stenah, po dolgem času sem preplezal severno steno Triglava, tako da se počasi sestavljam.

Vas ni nič strah, da bi se nesreča ponovila?

Strah me je neprestano, ampak strah me je bilo že prej. Ugotovil sem, da me ni strah plezanja in da lahko na steni funkcioniram, tudi če ni toliko klinov, kolikor bi si človek želel, da bi jih bilo. Bolj me je strah gora nasploh. Nesreče nisem imel pri plezanju, ampak pri sestopu na terenu, kjer si nikoli ne bi mislil, da bi lahko padel. To, da se nenehno sprašujem o nevarnostih in ali ima to smisel, sem počel celo plezalsko kariero. Ne spomnim se, da se kdaj ne bi. 

Ste kdaj prišli do odgovora, ali ima to smisel?

Ne. (smeh)

Na srečo alpinizem ni samo šport, ampak nekaj več, ker si je z glavo mogoče pomagati tudi tam, kjer mišice odpovejo, je vaš pogled. Kakšno je stanje v glavi med plezanjem?

Alpinizem je zelo široka stvar. Je podobno široka panoga, kot je atletika: imaš maraton, skok v višino, met kladiva in vse živo. Alpinizem ima več več podzvrsti in ugotovil sem, da se lahko znotraj alpinizma znajdem, čeprav kot plezalec nisem kdo ve kako talentiran. Zelo sem moral garati, da sem prišel do stopnje, ki so jo nekateri dosegli veliko hitreje. Poleg tega ne prenašam najbolje višine, izumiti sem moral poseben individualen pristop k reševanju te težave. Pri alpinizmu, tako kot pri drugih športih, igra veliko vlogo motivacija. Če si zelo motiviran, kar sem jaz bil in upam, da sem še, lahko marsikatero težavo obideš in dosežeš, kar si želiš. Največ veselja mi dajejo prvenstvene smeri. Tam ne gre samo za golo fizično moč, ampak je v igri tudi domišljija, neke vrste ustvarjanje, podobno kot pri pisanju knjig. 

Katera izmed vaših knjig vam je najljubša?

Morda bi izbral Kam je izginila Brina, ker sem jo napisal z mislijo na svoja otroka in v njej tudi nastopata.

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del