Ko so jo vprašali, kako si je lahko izmislila nekaj tako srhljivega, je rekla: "Vse je res!"

20. 11. 2026, 14:00 | Uredništvo
Ko so jo vprašali, kako si je lahko izmislila nekaj tako srhljivega, je rekla: "Vse je res!" (foto: profimedia)
profimedia

Stara je bila komaj šest mesecev, ko jo je oče prvič odnesel v divjino.

Njen oče Carl Atwood je bil gozdni entomolog - znanstvenik, ki je svoje poklicno življenje posvetil preučevanju ekologije kanadskih gozdov. Ko ga je raziskovalno delo vodilo v odročne gozdove severnega Quebeca, je družina odšla z njim. Tako je mala Margaret polovico vsakega leta večine svojega otroštva preživela v divjini: brez sosedov, brez ustaljenega vsakdana, brez drugih otrok, brez šole. Redno je začela obiskovati šolo šele pri dvanajstih letih.

Branja se je tako naučila v gozdu, a kar je brala, je naravnost požirala. Česar ni našla v knjigah, si je izmislila sama. Ko je konec petdesetih let prejšnjega stoletja prišla na Victoria College Univerze v Torontu, je bila že pisateljica v vsem, razen po objavljenih delih. Diplomirala je leta 1961 - istega leta, ko je izšla njena prva pesniška zbirka. Pozneje je magistrirala na kolidžu Radcliffe Univerze Harvard.

Najprej je preprosto samo pisala, brez namena, da bi o nečem osveščala ali na nekaj opozarjala. Pisala je, ker si je to želela, a ob tem pa vedno znova naletela na vprašanja o ustroju sveta, ki so jo vznemirjala. Vprašanja o oblasti, o posebnih načinih, kako se običajne družbene ustanove spreminjajo v orodja nadzora, ali o ranljivosti žensk v sistemih, ustvarjenih zato, da jih držijo v podrejenem položaju. 

Deklina zgodba

Leta 1984 je Margaret Atwood živela v Zahodnem Berlinu.

Hladna vojna je bila na vrhuncu. Mesto je bilo razdeljeno. Onkraj zidu je obstajal avtoritarni sistem ene vrste, na njeni strani pa so živeli ljudje, ki se raje niso preveč poglabljali v to, kaj takšna ureditev v resnici pomeni.

Začela je pisati roman, postavljen v Ameriko bližnje prihodnosti, kjer je teokratska diktatura ženskam odvzela imena, premoženje, oblast nad lastnimi telesi in prihodnost. Republika se je imenovala Gilead, pripovedovalka pa ni imela svojega imena. Knjiga je dobila ime Deklina zgodba (The Handmaid's Tale).

Pri pisanju si je postavila pravilo: nič v knjigi ne sme biti izmišljeno. Vsaka omejitev, vsaka kazen, vsak obred izbrisa človekove identitete je moral imeti resničen zgodovinski precedens – nekaj, kar se je nekje v človeški zgodovini že zgodilo resničnim ljudem.

Izrezovala je časopisne članke. Zbirala je dokumente. Verski kulti. Prisilne nosečnosti. Reprodukcija pod državnim nadzorom. Sistematično odvzemanje zakonskih pravic ženskam. Vse dokumentirano. Vse resnično.

Če jo je kdo nato vprašal, kako si je lahko zamislila tako grozljivo družbo, ga je napotila na svoje časopisne izrezke. Zgodbe si namreč ni izmislila. O njej je poročala. 

Deklina zgodba je izšla leta 1985.

Prejela je kanadsko literarno nagrado Governor General's Literary Award. Prejela je nagrado Arthurja C. Clarka za znanstveno fantastiko. Uvrstila se je v ožji izbor za Bookerjevo nagrado.

Naslednja tri desetletja se je vztrajno prodajala - bila je ena tistih knjig, ki so si jih prijatelji podajali iz rok v roke, pogosto z zataknjenim listkom, na katerem je pisalo: "To moraš prebrati."

Ko je leta 2017 na televizijske zaslone prišla njena priredba in pobrala vrsto nagrad emmy, jo je prvič odkrilo na milijone ljudi. Ob tem jih je spreletel srh, ki ni imel nič skupnega z izmišljijo: spoznali so, kako srhljivo aktualna je zgodba še vedno. 

Ko so jo vprašali, kako si je lahko izmislila nekaj tako srhljivega, je rekla: "Vse je res!"
profimedia

Toda to ni bila njena edina knjiga.

Napisala je tudi Mačje oko (Cat's Eye), roman, ki je krutost prijateljstev med deklicami v otroštvu razgalil s tako natančnostjo, da je deloval bolj kot pričevanje kot literatura.

Napisala je Alias Grace, roman, ki zastavlja vprašanje, čigavi različici ženske zgodbe se družba odloči verjeti – in čigavo tiho pokoplje.

Napisala je še več kot petdeset drugih knjig: romanov, pesniških zbirk, esejev in del drugih literarnih zvrsti.

Njena pisateljska pot se je začela leta 1961 in se nikoli končala.

Leta 2000 je za roman Slepi morilec (The Blind Assassin) prejela Bookerjevo nagrado. Stara je bila šestdeset let.

Leta 2019, štiriintrideset let po izidu Dekline zgodbe, je objavila Testamente (The Testaments) – nadaljevanje, s katerim se je vrnila v Gilead. Vrnila se je s potrpežljivostjo pisateljice, ki je desetletja opazovala svet in natanko vedela, kdaj je čas, da znova spregovori. Stara je bila devetinsedemdeset let.

Margaret Atwood
profimedia

Testamenti so si leta 2019 razdelili Bookerjevo nagrado z drugim nagrajenim romanom. Margaret Atwood je takrat postala najstarejša dobitnica te nagrade v njeni zgodovini, nagrado pa je sprejela obtežena z globoko osebno žalostjo.

Njen življenjski sopotnik, kanadski pisatelj Graeme Gibson, s katerim sta bila skupaj štiri desetletja, je umrl septembra – le nekaj tednov pred oktobrsko razglasitvijo Bookerjeve nagrade.

Tisto jesen je nagrado zato sprejela brez njega.

"Vse je res." 

Pred dnevi, bolj natančno 18. novembra 2026, je Margaret Atwood praznovala sedeminosemdeseti rojstni dan, ljudje pa jo še vedno sprašujejo, kako si je lahko vse svoje neverjetne zgodbe izmislila.

Njeni časopisni izrezki so danes shranjeni v arhivu - podarila jih je knjižnici redkih knjig Thomasa Fisherja v Torontu. Kdor želi razumeti razliko med tem, kar si je izmislila, in tem, kar je bilo že resnično, si jih lahko ogleda. A razlik ne bo našel. Tema v njeni fikciji namreč ni plod njene domišljije. Pripada zgodovinskemu spominu človeštva. Ona je bila preprosto tista, ki si je upala vanjo pogledati naravnost. In jo oblikovati v zgodbo, tako natančno, tako človeško v svojih podrobnostih, da bralci niso mogli več odvrniti pogleda.

"Vse jih bom pripravila do tega, da jo bodo nosile"