Zamolčana zgodovina namizne igre, ki jo igrajo stari in mladi po vsem svetu

Namizna igra Monopoli (Monopoly) je danes ena najbolj znanih in priljubljenih iger na svetu. Gre za ameriško igro za dva do šest igralcev, ki v vlogi veleposestnikov kupujejo in prodajajo ozemlja ter vanje investirajo z gradnjo hiš in hotelov.

Igralci morajo z investiranjem prevzeti čim več polj, zmaga pa tisti, ki ostale igralce prisili v to, da bankrotirajo. Cilj igre je skozi premišljeno investiranje prevzeti večino polj in z monopolom prisiliti ostale igralce v bankrot – po tem ima igra tudi ime. 

A če je Monopoli danes neke vrste utelešenje kapitalistične logike in že dodobra preživete ideje ameriških sanj, po kateri lahko vsakdo z minimalnim vložkom, dobro idejo in strategijo pride do bogastva, je pravzaprav ironično, da je nastal kot igra s popolnoma nasprotno idejo: kot upor proti velikim kapitalistom z začetka 20. stoletja in njihovim idejam.

Tudi ženska, zaslužna za prvotno idejo, ameriška aktivistka Lizzy Maggie, je, kot se je z ženskami skozi zgodovino rado dogajalo, v bleščeči zgodbi o uspehu Monopolija kar nekako potonila v pozabo. 

V kolektivni zavesti je namesto tega ostalo ime Charlesa Darrowa, ki naj bi se, nezaposlen in nesrečen, nenadoma domislil preproste premise igre Monopoli, jo v času velike gospodarske krize, ko so državljani iskali preproste načine za preživljanje prostega časa, med katerimi je bilo tudi igranje namiznih iger, prodal podjetju Parker Brothers, danes Hasbro, in postal milijonar – prvi Američan, ki se je do tega statusa povzpel z izumom namizne igre.

Morda vas zanima tudi:

• V tej državi vas lahko kupček igralnih kart spravi za zapahe
• Magični šport iz Harryja Potterja zdaj tudi pri nas

Toda v resnici se je Darrow z igro spoznal v skupnosti kvekerjev v Atlantic Cityju, ki so jo prilagodili tako, da je vsebovala imena lokalnih naselij. To je bilo približno trideset let po tem, ko je Lizzy Maggie predstavila prvo različico in jo patentirala. Najprej se je razširila med levičarskimi intelektualci in študenti, nato pa še v druge družbene kroge.

Popularnost igre je bila tedaj seveda daleč od današnje popularnosti Monopolija, vseeno pa je uživala določen ugled, kar je zelo razveselilo Lizzy Maggie, ki se je igre lotila ravno zato, da bi njene socialistične ideje, ki jih je udejanjala v vsakdanjem življenju, dosegle več ljudi. Pokazati je želela, kako nesmiselno je delovanje monopolistov, velikih kapitalistov njenega časa, kakršna sta bila Andrew Carnegie in John D. Rockefeller.

Njen original se je imenoval The Landlord's Game (Gospodarjeva igra), igrati pa jo je bilo mogoče na dva načina: v anti-monopolistični maniri so bili vsi igralci nagrajeni, ko so ustvarjali bogastvo, v monopolistični maniri, ki je pozneje postala podlaga za Monopoli, kakršnega poznamo danes, pa je zmagal tisti, ki si je ustvaril monopol in porazil nasprotnike.

Lizzy Maggie je za pravice za svojo igro dobila le pičlih 500 ameriških dolarjev in potem nikoli ničesar več, Darrow pa si je z Monopolijem ustvaril impresiven finančni imperij. Ravno tako ji pri podjetju Parker Brothers niso pošteno predstavili, kaj nameravajo v resnici narediti iz nje.

Ko so Monopoli začeli promovirati, je bila besna, počutila se je izdano, a ni mogla več narediti kaj dosti, piše Guardian. Umrla je kot neznana tipkarica, v njeni osmrtnici pa izum Gospodarjeve igre niti ni bil omenjen.

Darrow tako ni bil čudežni deček, ki bi se mu ideja za eno najpopularnejših iger sedanjosti porodila čez noč, ampak si je brezsramno prisvojil koncept, ki je že obstajal, ga prilagodil svojim potrebam, prodal naprej in tako oškodoval originalnega ustvarjalca.

S tem pa je pravzaprav izvrstno pokazal bistvo kapitalizma in sodobnega Monopolija: kapitalističnega uspeha ni brez žrtev tistih, katerih glasovi se ne slišijo.

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere