Strokovnjakinja za javno nastopanje: "Svoje kompetence moraš pokazati z načinom govora in vsebino, ne z jezikom!"

Nina Dušić Hren je psihologinja in trenerka mehkih veščin. Že skoraj desetletje vodi zavod Dober stik, kjer izvaja programe javnega nastopanja, treninge komunikacije, individualno svetuje in uči prijazno prodajo, nanjo pa se lahko obrnete tudi, če želite narediti korak naprej na področju zdravega življenja – pomagala vam bo pri osnovah, kot so spanje, gibanje in soočanje s stresom.

A tokrat smo se v pogovoru posvetili predvsem javnim nastopom in učinkoviti komunikaciji v poslovnem okolju: s čim imajo ljudje pri javnem nastopanju običajno največje težave? Kako ustrezno komunicirati ideje? Kako obvladati tremo?

Kako se je začela vaša karierna pot, od kod strast do javnega nastopanja, kako ste vzpostavili svojo platformo in začeli prva predavanja?

Moja pot se je začela na psihologiji. Ko sem doštudirala, sem dojela, da sem obsedena z dodatnimi izobraževanji. Ker mi fakulteta ni bila dovolj, sem se vsako leto vpisala še na kakšno komunikacijsko izobraževanje, začela sem z NLP-jem ... Takrat sem dojela, da se bom, če bom začela učiti javno nastopanje, ves čas učila novih stvari. Kajti k meni so hodili različni strokovnjaki z več desetletij izkušenj s področja prava, financ, masaž, torej res z različnih področij, tako da sem naenkrat dobila dostop do ogromno znanj. 

Ker imam izjemno analitičen um, sem med poslušanjem teh ljudi hitro uvidela, da pogosto preveč komplicirajo, in zazdelo se mi je, da bom pomagala celemu svetu, če te strokovnjake naučim, kako lahko delijo svoje znanje tako, da bodo zanimivi in da ljudi ne bodo preveč zasuli z informacijami. Tako sem vzpostavila znamko Dober stik, ki bo prihodnje leto, leta 2025, praznovala deset let, in takoj začela izvajati predavanja in tečaje.

Danes ponujate široko paleto znanj, poleg javnega nastopanja in komunikacije tudi znanja na področju coachinga, zdravega življenja, premagovanja stresa ... po čem je ta hip največ povpraševanja?

Še vedno po javnem nastopanju in prodaji. Ko narediš tečaj prodaje, se to takoj pozna na bilanci oziroma boljši prodaji. Zato ljudje v to vlagajo največ. Zelo veliko je povpraševanja tudi po znanju vodenja: kako naj vodje komunicirajo, kako predajajo naloge, kako večkrat pohvaliti zaposlene, kako voditi ocenjevalni razgovor ... v zadnjih dveh letih pa so se pojavile še teme, povezane z zdravjem.

Po zakonu mora namreč vsako podjetje vlagati v zdravje na delovnem mestu in moje delavnice, ki so čista osnova, kar se zdravja na delovnem mestu tiče, ker zajemajo spanje, prehrano, soočanje s stresom in gibanje, so za delodajalca dober paket.

Če zdaj preideva na tematiko javnega nastopanja in uspešne komunikacije: kaj je po vaši oceni tisto, zaradi česar imajo ljudje največje težave z javnim nastopanjem oziroma se ga morda izogibajo? Je to slab besedni zaklad, nizka samozavest, anksioznost zaradi množice? Kako jim pomagate, da svojo šibkost premagajo?

Največje težave imajo ljudje s tem, da strnejo svoje znanje. Pridejo strokovnjaki, ki se s svojim področjem ukvarjajo že 30 let, ampak imajo isto dilemo: kako povedati ljudem ravno prav? Običajno vsi pretiravajo in želijo povedati preveč, zaradi česar postanejo nezanimivi in prestrokovni in povedano nikomur zares ne koristi.

Pomagam jim tako, da jim, ko pilimo govor, povem, kaj je bilo zame najbolj relevantno. Predlagam jim, da ta del razširijo, malo bolj praktično pokažejo, kako se nekaj uporablja, in dajo poslušalcem neko vrednost. Prva stvar, s katero se na mojih tečajih ukvarjamo, je ta, da se vprašamo, zakaj bi nas nekdo poslušal in kaj bo imel od tega.

Potem stvar, ki jo želimo naučiti ali posredovati, poskušamo povedati skozi različne zgodbe, videoposnetke, postavljamo vprašanja občinstvu ... S temi različnimi načini pridemo do enakega cilja. Večina pa samo našteva, kaj vse oni vedo, ali pa se pretirano fokusirajo nase ter na govorico svojega telesa, pri tem pa pozabljajo, da so na odru v resnici zaradi ljudi.

Kaj je zares trema, je nekaj treme v resnici pozitivna stvar, kot pravijo nekateri, in kako jo obvladati?

Trema je neko vznemirjenje v telesu, ki ga občutimo, tudi ko se na primer veselimo zmenka, ko spoznamo osebo, ki nam je zanimiva. Ko se pripravljamo na nastop, je podobno, kaže pa na to, da se nečesa veselimo in da nam je v bistvu zelo pomembno. Tisti, ki vidijo, da gre pravzaprav za enako vznemirjenje, lahko potem začnejo sproščati svoje telo v takih situacijah. Zjutraj se na primer oprhajo s hladno vodo, kar preverjeno pomiri in potem drži ves dan, ko so na kakšnih dogodkih, pa je fino, da dvigujejo roko, da čim večkrat začutijo to tremo v telesu, se je navadijo in vidijo, da jo lahko regulirajo. Problem je lahko tudi pitje kave: če ljudje na dan, ko nastopajo, spijejo kavo, ki v bistvu spodbuja živčni sistem, si ne naredijo ravno usluge. 
 
Enako je s 'ta kratkimi', kar pogosto slišimo, češ da naj za pogum spijemo enega, vendar si s tem narediš veliko več škode kot koristi, ker spet vznemirjaš živčni sistem. Ljudje poročajo, da se jim, če pijejo kavo, tresejo roke ali glas, po drugi strani pa se mi marsikatera stranka zahvali, da sem jo opozorila, naj na dan, ko ima nastop, izpusti pitje kave, saj sploh ni imela takšne treme kot običajno.

Morda vas zanima tudi:

• S strokovnjakinjo za javno nastopanje o Robertu Golobu
• Pogovor s coachinjo Uršo Milavec

Kako pomembna pri javnem nastopanju je pravilna izgovarjava in kako poskrbeti, da ti preide v kri?

Moj način učenja je glede tega drugačen od večine trenerjev javnega nastopanja. Učim namreč, da pravilna izgovarjava v resnici ni tako pomembna kot vsebina. Recimo, da se bom zdaj potrudila, da z vami nekaj minut govorim povsem slovnično pravilno. Naenkrat pazim, kje postavim vejico, kje piko ... verjamem, da bi me lahko zbrano poslušali kakšnih pet minut, potem pa bi verjetno zaspali.

Poslušanje slovničnega jezika je nekaj popolnoma drugega kot poslušanje govorjenega. Seveda je smiselno, da so pisana besedila slovnično pravilna, pri govoru pa imamo raje, da človek govori, kot govori. Zakaj? Ker se tako počutimo bližje njemu. Na to temo sva z voditeljem Boštjanom Romihom posnela zelo dober in gledan intervju.

 
Boštjan Romih je po izobrazbi slovenist in omenil je, da si ljudje pogosto pripravijo govor tako, da si na papir napišejo točne stavke, kar je popoln nesmisel. Ker ko ti enkrat vidiš napisane stavke in jih poskusiš izgovoriti naglas, se to sliši umetno in dolgočasno. Veliko bolj smiselno je, da si napišemo le ključne besede, ki nas spomnijo na zgodbo, ki jo moramo povedati, ali na bistvo, ki bi ga radi predstavili. Celotni stavki nas samo bremenijo, hkrati pa delujejo umetno. 

Kaj pa raba jezika na televiziji, radiu, javnih dogodkih? Se vam zdi na dovolj visoki ravni? Ne nazadnje so ljudje, ki nastopajo v javnem prostoru, tudi neke vrste zgled rabe jezika za druge ...

Ja, to pa je nekaj drugega kot to, o čemer sem ravnokar govorila. Tam govorci želijo ohranjati retorično razdaljo, kar daje vtis večje uglajenosti na dogodku, medtem ko se na podjetjih želijo počutiti bližje sodelavcem.

Sama večinoma učim na firmah, kjer povsem običajni ljudje delijo informacije svojim kolegom, in če bi ravnali tako kot na televiziji, radiu in formalnih dogodkih, to ne bi šlo skozi. Zato imam tudi toliko dela. Na začetku sem imela pomisleke, ali bi sploh odprla podjetje in učila javno nastopanje, če pa je to nekaj, kar počnejo znani TV-voditelji. Ampak Boštjan Romih in Saša Einsiedler učita povsem drugačno občinstvo kot jaz. Pri meni je bistveno to, kaj boš naučil sodelavce, kaj in kako razložil na prodajnem sestanku, kaj bo imela stranka od tebe ... In tukaj nikakor ne potrebuješ strogo slovnično pravilnega jezika.

Tega so se držali tudi govorci TED, ki sem jih pripravljala za dogodek TEDxLjubljana, kjer smo jasno pokazali, da je najpomembnejša vsebina. Če ljudem posreduješ nekaj, kar potrebujejo, imajo veliko raje, da jim to poveš tako, da to razumejo, kot da jih uspavaš. Kompetence moraš pokazati z vsebino, ne z jezikom. Celo rahel naglas, dokler je razumljiv, je lahko dobra začimba.

Kako pomemben je ton glasu in kako ga uravnavamo?

Tona glasu dejansko ne moremo spreminjati, kakršen glas imamo, pač imamo. No, to morda lahko počnejo radijski voditelji, ki se s tem ukvarjajo, običajni ljudje, ki imajo nastop enkrat mesečno, pa zelo težko, tako da tega ne učimo več.  Na treningih se res ukvarjamo s tisto vsebino, kako nekaj preprosto razložiti, govor dobro strukturirati in narediti powerpoint, ki bo podkrepil vsebino.

Če bi bilo možno tako enostavno spreminjati ton glasu, bi na tem gotovo delali tisti, ki recimo naravno govorijo z visokim, že skoraj vreščečim tonom, ki lahko koga odbije. A žal je ton glasu nekaj, česar nekdo, ki se s pevskimi vajami ne ukvarja, ne bo mogel uravnavati, hkrati pa še razmišljati o tem, kaj povedati in kakšno držo rok naj ima.

Kaj pa ustrezno komuniciranje idej? Če želimo, da naša poslovna ideja pade na plodna tla, je seveda pomembno tudi, kako jo predstavimo. Morda lahko našim bralcem priporočite vsaj eno spremembo, ki jo lahko vpeljejo v komuniciranje idej in predlogov, da bodo ti učinkovitejši?

Seveda je pomembno, kako idejo predstavimo. Dobra ideja ni dobra, če z njo ne navdušiš še drugih ljudi. Težko bolj poudarim to, kar sem že malo prej, in sicer, da je najbolj pomembno, da povemo, zakaj naj nam poslušalci prisluhnejo, kaj bodo s tem pridobili, zakaj naj bi jim bilo sploh mar za to našo temo. 
 
Pred kratkim sem pripravljala svojo stilistko Jernejo Agić za predavanje v Mestnem muzeju. In še preden je prešla na strokovno znanje o barvah, je naredila bolj praktičen uvod. Rekla je: "Poglejte, če želite na zmenek, ki bo uspešen, morate nositi bolj tople barve, dostopne, absolutno jih bo neka črna ali pa avtoritativna rdeča mogoče odbila. Zame kot direktorico ali vodjo pa je fino, da na sestankih nosim rdečo.

To je bil zelo učinkovit uvod: če govornik pove, zakaj je nekaj pomembno, bo pridobil poslušalčevo pozornost. Tako da se vedno vračam k temu, da je vsebina najpomembnejša. 

Imate še kakšen splošni nasvet za bralce Metropolitana, ki bi želeli izboljšati komunikacijo v poslovnem okolju in javno nastopanje? 

Predlagam, da prosite ljudi, ki so vam res blizu (sodelavko, sestro, sosedo ...), za povratno informacijo glede vaše komunikacije. To bo najbolj relevanten nasvet, ki ga potrebujete. Vprašajte jih, kakšna se jim zdi vaša komunikacija? Kaj jim je všeč pri vas (s tem potem nadaljujete) in kaj je tisto, kar lahko izboljšate. Ljudje, ki so vam blizu, bodo namreč dali najbolj relevanten nasvet, če se res želite izboljšati. (smeh)

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere