Na norveškem arktičnem otočju Svalbard je življenje povsem drugačno kot drugod po svetu. Razkrivamo, zakaj je ta kraj eden najbolj nenavadnih na našem planetu.
Če bi vam kdo povedal, da na svetu obstaja kraj, kjer se zunaj naselja ne morete kar tako sprehajati brez zaščite pred polarnimi medvedi, kjer sonce več mesecev ne vzide, nato pa več mesecev ne zaide, bi verjetno pomislili, da gre za prizor iz filma. Toda takšen kraj resnično obstaja, in sicer na skrajnem severu Evrope.
Gre za Svalbard, norveško otočje, ki leži med celinskim delom Norveške in severnim tečajem. Njegovo največje naselje je Longyearbyen, kraj, ki je po vsem svetu zaslovel zaradi številnih nenavadnih pravil in življenjskih razmer, ki si jih ljudje, vajeni običajnega mestnega življenja, le stežka predstavljajo.
Tukaj opozorilne table pred polarnimi medvedi niso nič nenavadnega, prebivalci morajo skrbno načrtovati gibanje zunaj naselja, menjavanje dneva in noči pa poteka povsem drugače kot drugod po svetu.
Še posebej zanimiva je zgodba, da je v tem kraju prepovedano umreti, vendar je resnica, ki se skriva za tem nenavadnim pravilom, še bolj presenetljiva.
Ali je na Svalbardu res prepovedano umreti?
Ena najbolj znanih zgodb o Longyearbyenu pravi, da je tam prepovedano umreti. Čeprav se ta trditev sliši neverjetno, pravzaprav izvira iz dejanskih omejitev, povezanih s pokopavanjem.
Tla so namreč v tem delu sveta večino leta trajno zamrznjena, kar imenujemo permafrost oziroma trajno zamrznjena tla. Zaradi takšnih razmer se trupla ne razkrajajo na običajen način, izmenjevanje obdobij odtajanja in ponovnega zamrzovanja pa lahko povzroči, da se krste sčasoma pomikajo proti površju.
Zato pokopavanje v krstah ni dovoljeno. Vendar to ne pomeni, da je ljudem na Svalbardu prepovedano umreti. Po informacijah turistične organizacije Visit Svalbard je pokopavanje žar pod določenimi pogoji dovoljeno, medtem ko lokalnega pokopališča ni mogoče uporabljati za pokopavanje krst.
Ta zgodba ima tudi povsem praktično ozadje. Longyearbyen ima omejene zdravstvene zmogljivosti in ni kraj, kjer bi bile na voljo vse oblike zdravstvene oskrbe in dolgotrajne nege. Zato ljudi, ki potrebujejo zahtevnejšo zdravstveno pomoč, napotijo na zdravljenje na celinsko Norveško.
Umiranje torej ni prepovedano, vendar ima življenje na tem otočju svoje omejitve, tudi ko gre za zadnje slovo.
Brez puške se ne odpravite iz naselja
Če mislite, da sta največji težavi prebivalcev Longyearbyena večmesečna tema in izjemen mraz, obstaja še en izziv - polarni medvedi.
Svalbard je eno od območij, kjer polarni medvedi živijo v svojem naravnem okolju, zato srečanja z ljudmi niso izključena. Pojavijo se lahko tudi v bližini naselij, zato morajo prebivalci in obiskovalci varnostna pravila jemati zelo resno.
Še posebej zanimivo je pravilo, ki velja za gibanje zunaj naseljenih območij. Ljudje, ki se samostojno odpravljajo iz naselij, morajo poznati ukrepe za zaščito pred napadi polarnih medvedov in imeti ustrezno opremo za njihovo odvračanje in odganjanje. Guverner Svalbarda poleg tega priporoča nošenje strelnega orožja.
To pa ne pomeni, da mora vsak prebivalec vzeti s seboj puško, ko se odpravi v trgovino. Pravila veljajo za gibanje zunaj naselij, medtem ko je v samem Longyearbyenu nošenje napolnjenega strelnega orožja prepovedano.
Z drugimi besedami, običajen sprehod v naravi tukaj zahteva precej resnejše priprave kot v večini turističnih krajev. Prav zato obiskovalcem brez ustreznih izkušenj priporočajo, naj se v divjino odpravijo v spremstvu lokalnih vodnikov.
Mesece brez sonca, nato mesece brez teme
Morda je najbolj nenavadna značilnost vsakdanjega življenja na Svalbardu prav izmenjevanje svetlobe in teme.
Zaradi svoje geografske lege Longyearbyen del leta doživlja polarno noč, v drugem delu leta pa pojav, ki mu pravimo polnočno sonce. To pomeni, da obstajajo obdobja, ko sonce več tednov ali celo mesecev ne vzide nad obzorje, pa tudi obdobja, ko sploh ne zaide.
Polarna noč traja približno od sredine novembra do konca januarja, ko je sonce tako nizko, da se ne pojavi niti podnevi. Vendar se obdobje brez sončnega vzhoda začne že konec oktobra in traja do sredine februarja, pri čemer je v delu tega obdobja še mogoče opazovati nekaj somraka.
Nato nastopi povsem nasproten pojav. Približno od 20. aprila do 23. avgusta je sonce nad obzorjem vseh 24 ur na dan. Z drugimi besedami, tudi ko ura kaže polnoč, je zunaj lahko povsem svetlo.
Predstavljajte si, da ob treh zjutraj pogledate skozi okno in zagledate sonce, kot bi bilo pozno popoldne. Ali pa da se zbudite sredi dneva, zunaj pa vas pričaka skoraj popolna tema.
Takšen ritem močno vpliva na vsakdanje življenje prebivalcev. V obdobju polnočnega sonca mnogi uporabljajo zatemnitvene zavese, da lažje zaspijo, medtem ko se med polarno nočjo zanašajo na umetno razsvetljavo in svoje dejavnosti prilagajajo pomanjkanju naravne svetlobe.
Longyearbyen leži na približno 78 stopinjah severne geografske širine, zaradi česar spada med najsevernejša stalno naseljena naselja na svetu. Čeprav se zdi kot povsem odmaknjen kraj, imajo tam šole, trgovine, restavracije, hotele, kulturne ustanove in univerzitetne izobraževalne ustanove.
Svalbard je del Kraljevine Norveške, vendar ima poseben pravni in upravni status. Njegova oddaljenost, arktično podnebje in posebne življenjske razmere so vplivali na to, da se je tamkajšnja skupnost razvijala drugače kot v običajnih evropskih mestih.
Tukaj je treba vsakodnevne navade prilagajati naravi. Vremenske razmere se lahko hitro spremenijo, temperature pozimi lahko padejo pod minus 30 stopinj Celzija, odhod iz naselja pa zahteva temeljite priprave.
Kljub vsem tem posebnostim Longyearbyen ni zapuščen kraj na koncu sveta. Ljudje tam živijo, delajo, si ustvarjajo družine in gradijo skupnost. Le da njihov vsakdan poteka po pravilih, ki bi bila za mnoge med nami povsem nepredstavljiva.
Vir: Mondo





