Vroči sever - kraj, kjer sestradani severni medvedi po kampih lovijo ljudi

Dolgoletni slovenski novinar in vojni poročevalec si je našel novo fronto. Posvetil se je iskanju rešitev posledic podnebnih sprememb, s svojo enajsto knjigo pa nas vabi naravnost na frontno črto prihodnosti na skrajnem severu sveta.

Boštjan Videmšek se v knjigi Vroči sever v celoti posveti hitro izginjajočemu svetu, ki ni nikjer bolj viden kot prav na Arktiki in na subarktičnem območju od Grenlandije, prek norveškega Svalbarda in Švedske do finsko-ruske meje. Prav tam, na severu severa, je tudi stičišče vseh elementov sedanjih in bodočih konfliktov: spopad za naravne vire, novi kolonializem, posledice podnebnih sprememb, nerešena ozemeljska vprašanja, nadzor nad trgovskimi potmi, ogromna količina jedrskega orožja in skoraj popolna odsot­nost delujočih mednarodnih struktur, ki bi v primeru eskalacij lahko preprečile najhujše.

Na visokem severu se istočasno in prepleteno talijo led, demokracija, zmožnost sobivanja in, posledično, tudi mir. Spremembe so tako hitre, da jih je mogoče opazovati v realnem času.

"Danes je lepo in toplo vreme"

Videmšek, ki je za potrebe knjige v zadnjih letih večkrat prepotoval Norveško, Finsko in Švedsko ter obiskal arktični ahipelag Svalbard in Grenlandijo, prvo poglavje nazorno udarno začne s srečanjem, ki bralca hipno strezni za realno stanje v samem epicentru podnebnih sprememb.

"Danes je lepo in toplo vreme. To je slabo. Zelo slabo,« me je norveški meteorolog Torgeir Mork na mednarodnem letališču v Longyearbyenu pozdravil v svoji pisarni, polni računalniških zaslonov, s katerih je bilo mogoče razbrati vremenske modele, satelitske slike in napovedi.

Na dan najinega srečanja, , 11. avgusta 2024, je Mork na letališču na Svalbardu zabeležil rekordno temperaturo: 20,3 stopinj Celzija. Dotedanji rekord je bil presežen za dve stopinji. Tako toplo je bilo štiri dni zapored.

Po arktičnem otočju, zadnji postaji pred severnim tečajem, sem v tistih dneh hodil in tekel v majici s kratkimi rokavi.

Arhipelag Svalbard, del katerega je le en en poseljen otok Spitsbergen, je večinoma pokrit z ledeniki, ki so se tisto poletje talili petkrat hitreje od napovedi in najhitreje v zgodovini merjenja. Kar so potrdili tudi satelitski posnetki Nase.

To, kar se zdaj dogaja na Svalbardu, se bo v prihodnje dogajalo tudi drugod po Arktiki.

Torger Mork, ki je kot vremenar na Svalbard prvič prišel leta 1994, je vse te spremembe doživel in videl na lastne oči. O tem, kako zelo je bilo pred zgolj nekaj desetletji tu drugače, pripoveduje z nostalgijo.

"Zaliv, v katerem leži mesto Logyearbyen, in okoliški fjordi so bili večino leta zamrznjeni. Severni medvedi so lahko skozi vse leto lovili tjulnje – ni jim bilo treba plavati ducate kilometrov od ene do druge ledene plošče, kot se to dogaja v zadnjih letih. Najbolj sestradanim in obupanim ni bilo treba loviti ljudi v kampih – v zadnjih letih je bilo na Svalbardu kar nekaj takšnih primerov, tudi s smrtnim izidom. Severni medvedi zdaj v boju za preživetje lovijo severne jelene. Ti zaradi taljenja permafrosta, do nedavnega trajno zamrznjene zemlje, pozimi stradajo, saj se s kopiti ne morejo prebiti do mahov in lišajev."

Znanstveniki so si edini, da je tako porušena prehranska veriga zgolj napoved velike katastrofe, ki prihaja.

Ko je Mork leta 1994 prvič prišel v Longyearbyen, je bi ta še prašno in umazano rudarsko mesto z dušo. Vse to se je do danes drastično spremenilo.

"V teh avgustovskih dneh bi morala biti normalna temperatura okoli sedem stopinj Celzija. Zdajle je petnajst stopinj. Popoldan bo dvajset. Preveč … To je ekstremno visoka temperatura za sever severa. Še bolj ekstremno je, da traja že dolgo. Lahko rečem, da se je tukajšnje podnebje popolnoma spremenilo. Vse bolj postaja podobno tistemu v, recimo, severnem Atlantiku. Temu primerno se spreminjata flora in favna," je norveški meteorolog povedal Videmšku, ta pa z vso slikovito vestnostjo zapisal v knjigo, ki v umu bralca sproti riše prizore, o katerih večji del sveta še vedno noče ničesar vedeti.

Prav tu, na Svalbardu – in tudi drugod na Arktiki – je podnebne spremembe mogoče spremljati v živo in v pospešenem posnetku.

In prav o tem govori Videmškova zadnja knjiga.

"Marec 2026 je bil z naskokom najtoplejši marec v zgodovini merjenja temperature tudi v celinski Norveški – ne le v visoki Arktiki. Temperatura je bila za 3,9 stopinje Celzija višja od zgodovinskega povprečja. Na severu – in še zdaleč ne le tam – se zaveze pariškega podnebnega sporazume iz leta 2016, katerih cilj je bil preprečiti, da bi se povprečna globalna temperatura do leta 2050 dvignila za več kot poldrugo stopinjo Celzija, ne zdijo več le utopične, pač pa znanstveno naivne. Dejansko pa gre za magično mišljenje, ki me spominja na prepričanost znancev iz Sarajeva in Kijeva, ki so, še nekaj ur preden so napadalci nepovratno uničili njihova življenja, sveto verjeli, da vojne zagotovo ne bo," piše Videmšek, ki knjigo Vroči sever zaključi z zloslutnim pripisom za citatom legendarnega norveškega raziskovalca in Nobelovega nagrajenca za mir Fridtjofa Nansena. 

"Nevidne in neprehojene pod brezmadežnim ledenim plaščem so toge polarne regije spale v globokem spancu smrti že od zgodnje zore časa."

Toge polarne regije se prebujajo.

Proti svoji volji.

Priporočilo za branje

Priporočil za branje nove Videmškove knjige Vroči sever ne manjka. Eno od njih je prispeval Gašper Andrinek, novinar Vala 202 in predsednik Društva novinarjev Slovenije:

• "Grenlandski pregovor pravi, da za preživetje ne rabiš denarja, ampak znanje. Znanje te knjige je nujno za razumevanje sveta in trenutka, v katerem živimo. Zlagana viralnost kratkih p(r)ozornosti družbenih omrežij in algoritmi nas poskušajo prepričati, da kakovostnega novinarstva ni več. Boštjan Videmšek in ta knjiga sta najbolj neizpodbiten dokaz, da to ni res. Ravno nasprotno. Novinarstvo še nikoli ni bilo tako pomembno. Ta knjiga je novinarstvo najvišje kakovosti. Če kdo, si lahko Boštjan vzame pravico in nam neposredno s terena preda zgodbe krajev in ljudi, ki živijo daleč od naših oči, morali pa bi biti zelo blizu srca."