Kelsey Vanderm je otroštvo preživela daleč od civilizacije, v osami z družino, ki je verjela, da se bliža konec sveta. Zdaj razkriva, kako je takšen način življenja oblikoval njene spretnosti in pogled na svet.
Medtem ko večina otrok odrašča ob obiskovanju šole, druženju s prijatelji in vsakodnevnih družinskih obveznostih, je bilo otroštvo Kelsey Vanderm povsem drugačno.
Odraščala je globoko v gozdovih ameriške zvezne države Montana, brez elektrike, tekoče vode in skoraj brez stikov z zunanjim svetom. Njeni starši so se odločili opustiti običajen način življenja, saj je bil njen oče prepričan, da se bliža konec sveta. Zato so se morali Kelsey ter njeni bratje in sestre že od malih nog učiti, kako preživeti brez pomoči civilizacije. Njihov vsakdan so zaznamovale tudi nenavadne vaje za pripravo na katastrofo, za katero so verjeli, da se lahko zgodi v vsakem trenutku.
Razkritja v podkastu
Kelsey je o svojem nenavadnem odraščanju nedavno spregovorila v podkastu Dana Beckerja, v katerem je razkrila, kako je bilo videti življenje v popolni osami in kako močno je strah pred bližajočim se koncem sveta vplival na njeno otroštvo.
Njeni starši so sprva živeli razmeroma običajno življenje, vendar se je vse spremenilo, ko je njen oče začel preučevati svetopisemske prerokbe. Sčasoma je postal prepričan, da se bliža konec sveta, zato se je odločil, da mora biti njegova družina pripravljena na to, kar prihaja.
Starši so zato sprejeli radikalno odločitev: z otroki so se preselili daleč od civilizacije, v gore Montane. Tam so začeli živeti povsem neodvisno od javne infrastrukture, brez elektrike, tekoče vode in povezave z zunanjim svetom. Takšen način življenja je znan tudi pod angleškim izrazom off-grid. Družina je sprva živela v šotoru, podobnem indijanskemu tipiju, medtem ko je Kelseyin oče z lastnimi rokami gradil leseno kočo, ki je pozneje postala njihov dom. Prav v tej koči se je Kelsey rodila kot prvi otrok.
Njen oče je imel z več različnimi ženskami skupno 20 otrok, vsi pa so živeli skupaj v gozdu, daleč od življenja, kakršnega je poznala večina njihovih vrstnikov. Življenje v osami je prinašalo številne vsakodnevne obveznosti. Namesto običajnih otroških dejavnosti so Kelsey ter njeni bratje in sestre velik del časa namenjali praktičnim opravilom, ki so bila nujna za življenje na posestvu. Med njihove naloge so spadali molža koz, sekanje drv in pobiranje pridelkov z domačih vrtov. Cilj takšnega načina življenja je bil doseči čim večjo samozadostnost in neodvisnost od zunanjega sveta.
Kelseyin oče je verjel, da bo njegova družina ob morebitnem koncu sveta in razpadu družbe lahko še naprej živela, ne da bi bila odvisna od običajnih virov hrane in drugih dobrin. Zanimivo je, da se družina pri tem ni ukvarjala z nekaterimi dejavnostmi, ki jih pogosto povezujemo s pripravami na apokalipso, kot sta gradnja bunkerjev ali kopičenje velikih zalog hrane. Namesto tega so največji poudarek namenjali praktičnim spretnostim in sposobnosti preživetja v naravi.
Posebne vaje za konec sveta
Čeprav se je njihov vsakdanjik že precej razlikoval od življenja večine ljudi, se priprave na morebitno katastrofo niso končale z delom na posestvu. Kelsey je v podkastu razkrila, da je njen oče od otrok zahteval tudi posebne vaje za primer konca sveta. "Pripraviti smo morali torbe za nujne primere in komplete za preživetje, natovoriti naše lame in se, recimo, uriti za primer, da bi se svet bližal svojemu koncu," je povedala.
Takšne vaje so bile del njihovega odraščanja, vse pa je temeljilo na očetovem prepričanju, da se lahko katastrofa zgodi v katerem koli trenutku. Za Kelsey to ni bila le nenavadna družinska rutina, temveč način življenja, ki ga je zaznamovalo nenehno pričakovanje nečesa grozljivega. Razmere so se še dodatno zapletle, ko se je odločila, da želi zapustiti dotedanji način življenja in obiskovati srednjo šolo. Čeprav je to zanjo pomenilo priložnost, da spozna drugačen svet, njen oče ni nehal verjeti, da se približuje velika nevarnost.
Nasprotno, dajal ji je podrobna navodila, kako naj ravna, če opazi znake bližajoče se katastrofe. "Ko sem se odpravljala v šolo, me je posedel in mi rekel: 'Dobro, sedeti moraš ob oknu. Bodi pozorna in opazuj okolico. Če vidiš, da prihajajo vojaki ali pripadniki specialnih enot, moraš nemudoma zbežati v hribe, kolikor te nesejo noge,'" se je spominjala Kelsey.
Takšna opozorila so njen strah še poglabljala. Medtem ko so njeni vrstniki razmišljali o šolskih obveznostih in vsakdanjih težavah, je njo obremenjevala misel, da bi se lahko svet vsak trenutek sesul.
Kelsey je priznala, da je odraščanje ob očetovih prepričanjih močno zaznamovalo njen občutek varnosti. Njegova popolna prepričanost o bližajoči se katastrofi je vplivala tudi na to, kako je sama dojemala svet okoli sebe. "Občutila sem neizmeren strah, saj je bil povsem prepričan, da nas bo nekdo podjarmil. Nenehno sem razmišljala o tem, da bo svet jutri izginil, da prihaja konec sveta," je povedala.
Še posebej pretresljivo je opisala občutek, ki jo je spremljal vse otroštvo. "Vse življenje sem odraščala v prepričanju, da bi bil lahko naslednji dan moj zadnji."
Vir: Večernji, Dan Becker Podcast
