Znanstveniki z Univerze Curtin, ki delujejo v okviru Mednarodnega centra za radioastronomske raziskave (ICRAR), so skrivnostne radijske impulze povezali z nenavadnim parom zvezd.
Gre za mrtvo zvezdo, ki se okoli svoje osi zavrti vsakih osem minut, in zvezdo, podobno našemu Soncu, so sporočili iz ICRAR.
Novoodkriti sistem, znan kot GPM J071507−114153, sestavljata dve zvezdi, ki krožita druga okoli druge: bela pritlikavka, gosto jedro, ki ostane po smrti zvezde, in zvezda spektralnega tipa G, podobna našemu Soncu.
To je prvič, da so radijske impulze zaznali pri beli pritlikavki, ki kroži okoli zvezde, podobne Soncu. Takšne signale običajno zaznavajo v sistemih z manjšimi in hladnejšimi zvezdami, znanimi kot rdeče pritlikavke, zato to odkritje odpira novo poglavje v raziskovanju vesolja.
A dead star 5,000 light-years away just became a weather station. Every 7.9 minutes, it flashes a radio pulse toward Earth. Now astronomers know what it is circling. The object is called GPM J071507−114153. It is a white dwarf, the Earth-sized core left when a star dies, spinning once every 7.9 minutes and sweeping a radio beam past us like a lighthouse. Its partner is a G-type star, the same kind as our Sun. The two orbit each other about once every 1.3 days. No radio pulser like this had been found with a Sun-like partner. About a dozen of these long-period radio sources are known, the first found by the same ICRAR team in 2021. The ones tied to white dwarfs had small, cool red dwarf partners. Three things the pulses gave away: 1. They are clean enough to track the white dwarf along its orbit, so the signal starts at the white dwarf or right beside it. 2. The beam passes through the companion's atmosphere and picks up its flares, the same kind of stellar activity that sparks auroras here. 3. At one point the white dwarf slid behind a region with a strong magnetic field, most likely a prominence, a giant loop of plasma rising off the star. It took three continents: the MWA in Western Australia spotted it, MeerKAT in South Africa pinned it down, and Keck in Hawaii confirmed the Sun-like star. More than 100 hours of radio data went through the Pawsey supercomputer. How the pulses are made is still an open question, but the team thinks the companion is key. The paper is out this week in Nature Astronomy. Lead author Sam McSweeney expects the full Square Kilometre Array to find many more. A dead star, taking the pulse of a living one.
— Kisalay (@Kisalay_) November 15, 2026
Skrivnostni signali, ki se pojavljajo in izginjajo
Takšni zvezdni pari spadajo v širšo skupino objektov, znanih kot dolgoperiodični prehodni viri (LPT). Ti oddajajo radijske signale, ki se v presledkih od nekaj minut do nekaj ur izmenično pojavljajo in izginjajo.
Odkar je ista ekipa raziskovalcev iz ICRAR leta 2021 odkrila prvi takšen objekt, so astronomi našli približno ducat podobnih sistemov, vendar še vedno poskušajo razumeti, kako delujejo.
Čeprav več predhodno odkritih sistemov LPT sestavljata bela pritlikavka in še ena zvezda, doslej ni bilo jasno, katera od njiju oddaja radijske impulze.
"To je prvič, da so impulzi dovolj jasni, da lahko spremljamo gibanje bele pritlikavke po njeni orbiti okoli zvezde spremljevalke. Zato vemo, da impulzi prihajajo iz območja v bližini bele pritlikavke ali morda celo z njenega površja," je povedal dr. Sam McSweeney, glavni avtor raziskave in znanstvenik na observatoriju SKAO (Square Kilometre Array Observatory).
Profesorica Natasha Hurley-Walker, soavtorica raziskave, ps je pojasnila, da so impulzi, ki jih oddaja bela pritlikavka, znanstvenikom omogočili odkritje zvezdnih izbruhov na njeni spremljevalki, zvezdi, podobni Soncu. Ti pojavi so podobni tistim, ki na Zemlji povzročajo polarni sij.
"Kot dodaten bonus smo lahko opazovali tudi, kako se bela pritlikavka premika za območjem z močnim magnetnim poljem, najverjetneje zvezdno protuberanco. Gre za veliko zanko plazme, ki se dviga s površja zvezde. Neverjetno je, da lahko s pomočjo radijskih valov zaznamo nevihte na zvezdi, oddaljeni več kot 5000 svetlobnih let," je povedala.
Raziskovalci ICRAR sicer veljajo za vodilne pri odkrivanju teh redkih sistemov.
"Ta sistem smo odkrili med obsežnim pregledovanjem neba s teleskopom MWA (Murchison Widefield Array), pri čemer smo pregledovali celotno Rimsko cesto, vidno iz Avstralije. Nato smo uporabili radijski teleskop MeerKAT v Južni Afriki, da bi določili njegov natančen položaj," je pojasnila Hurley-Walker.
Ko so astronomi z radijskimi teleskopi določili položaj dolgoperiodičnega prehodnega vira, so z optičnimi opazovanji na observatoriju W. M. Keck na gori Mauna Kea na Havajih potrdili njegovo povezavo z zvezdo spektralnega tipa G.
Odkritje, ki odpira vrata novim raziskavam
Teleskop MWA upravlja Univerza Curtin v okviru objekta Inyarrimanha Ilgari Bundara, radioastronomskega observatorija Murchison, ki deluje pod okriljem avstralske raziskovalne organizacije CSIRO. Observatorij stoji na ozemlju staroselskega ljudstva Wajarri Yamaji v Zahodni Avstraliji.
Teleskop MeerKAT je zgradil in ga upravlja Južnoafriški radioastronomski observatorij v provinci Severni Cape. Oba teleskopa sta predhodnika prihodnjega sistema SKA, ki bo vključeval teleskop SKA-Low v Avstraliji in SKA-Mid v Južni Afriki.
"Če že zdaj prihajamo do takšnih odkritij s teleskopi, ki so predhodniki sistema SKA, si samo predstavljajte, koliko dodatnih zvezdnih sistemov bomo lahko odkrili in kako podrobno bomo lahko preučevali njihove signale, ko bodo teleskopi observatorija SKAO v celoti zgrajeni," je dejal dr. McSweeney.
Raziskava je bila objavljena v znanstveni reviji Nature Astronomy.
Vir: Raport