V Neaplju se je neki domačin domislil, kako na ustvarjalen način na ulici postreči tradicionalno italijansko limonado, in sprožil plaz komentarjev.
Limonada, v Italiji znana tudi kot limonata, v tamkajšnji kulturi predstavlja nekaj več kot le običajno brezalkoholno pijačo za vse letne čase. Številni domačini verjamejo, da limonata, pripravljena iz domačih limon, vsebuje zavidljivo koncentracijo eteričnih olj in ima stopnjo kislosti, ki je citrusi s severa ne morejo doseči. Zato ni težko razumeti, zakaj je ta pijača med Italijani tako priljubljena.
V Neaplju se je neki domačin domislil izjemno zanimivega in ustvarjalnega načina, kako pijačo »postreči« mimoidočim na ulici. Posnetek je na svojem Instagramu objavila vplivnica Paulin Magda.
Prodajalec limonato pripravi kar na kraju samem, in sicer na tradicionalen italijanski način. Bistvo je, da jo morate spiti na dušek, medtem ko vam jo prodajalec »naliva« tako, da sam drži kozarec s pijačo. Še eno »pravilo«, ki ga morate upoštevati, je, da med pitjem stojite z razširjenimi nogami, da se ne bi povsem polili.
View this post on Instagram
Medtem ko se nekaterim tak način postrežbe zdi simpatičen in simboličen, ga drugi opisujejo kot odvratnega in nespodobnega. Med komentarji so bili tudi: »To je najboljši video vseh časov«, »Obožujem italijanski slog prav vsega«, »Grozno, več kot polovica pijače se polije in gre v nič« in »Katastrofa, povsem v skladu z mestom, v katerem jo strežejo ...«
To je skrivnost italijanske limonade
Limone na italijanski obali Kampanije gojijo že stoletja, še posebej razširjene pa so vzdolž Amalfijske obale in na otoku Capri, kjer je ugodno podnebje omogočilo razvoj posebnih sort, ki so danes zakonsko zaščitene.
Postopoma se je oblikoval tudi prepoznaven recept za italijansko limonado. Sprva so jo prodajali na majhnih prodajnih stojnicah v obmorskih mestih, danes pa je razširjena po vsem svetu.
Za razliko od limonade, kakršno poznamo pri nas, ji Italijani dodajajo gazirano mineralno vodo, kar ji daje poseben okus.
Čeprav se tradicionalni recept prenaša iz lokala v lokal in iz generacije v generacijo, njena glavna prednost ni recept, temveč kakovost domačih citrusov. Prav zaradi tega si je prislužila mesto na nacionalnem seznamu tradicionalnih italijanskih kmetijsko-živilskih proizvodov.
Tako prepoznate tradicionalno limonato
Čeprav se na prvi pogled zdi, da so vse limonade enake, ima limonata nekaj značilnosti, po katerih izstopa:
Barva in motnost – pristna, obrtniško pripravljena limonada ni popolnoma bistra, temveč je bledo rumene ali skoraj bele barve. Zaradi sadne pulpe in olj iz lupine je rahlo motna, saj ni filtrirana.
Vonj – še pred prvim požirkom bi morali zaznati intenziven in dolgotrajnejši vonj eteričnih olj, ki se močno razlikuje od ostrega, prodornega vonja industrijsko pridelanih limon.
Uravnotežen okus – dobra limonada ni niti presladka niti pretirano kisla. Kislost mora biti zaznavna, vendar ne sme preglasiti arome in rahlo grenkega zaključka, ki priča o kakovosti lupine uporabljenih limon.
Domačini še vedno ohranjajo tradicijo postrežbe
Čeprav se tradicionalno streže hladna, pri čemer naj temperatura ne bi bila tako nizka, da bi zmanjšala zaznavanje aromatičnih not iz lupine, ni nič nenavadnega, če sredi zime srečate Italijana s toplo limonado.
Lokalni običaji narekujejo tudi videz stojnic, na katerih prodajajo limonato. Na polotoku Sorrento in Amalfijski obali lahko pogosto opazite nekaj skupnih značilnosti: limone, zložene v piramide, razstavljene stiskalnice in kozarce, pokrite s krožnički, ki jih ščitijo pred mrčesom.
Na nekaterih kmetijah v tej regiji so limonado pripravljali zgodaj zjutraj iz limon, nabranih na lastnem posestvu, nato pa so jo do popoldneva hranili v hladilniku ali kleti. Vedeti pa je treba, da limonada ni namenjena dolgotrajnemu shranjevanju, saj lahko njen okus že po nekaj urah postane bolj kisel, aroma pa začne slabeti.
Ob postrežbi so jo večinoma nalivali v keramične posode, ki so jih danes zamenjale plastične. V nekaterih priljubljenih različicah limonati dodajo tudi list sveže mete, ponekod ob obali pa jo postrežejo celo s ščepcem soli, ki poudari aromo pijače.
H kateri hrani postreči limonado?
Italijani pravijo, da se limonada zaradi svoje kislosti in grenkobe dobro poda k bolj mastnim jedem. Odlično se ujema tudi z ocvrtimi ribami in zelenjavo, saj pomaga odstraniti masten občutek v ustih, ne da bi pri tem preveč obremenila brbončice.
Pri sladkih jedeh ustvarja zanimivo ravnovesje s sladicami na osnovi mandljev in rikote, ki so značilne za južno Italijo. Kontrast med kislostjo in sladkostjo je že globoko zakoreninjen v italijanski kulinarični tradiciji.
Pri pekočih ali zelo začinjenih jedeh pa ni priporočljivo grižljajev »poplakniti« z limonado, saj se njena kislost le še pridruži intenzivnosti hrane, namesto da bi okuse uravnotežila.
Vir: Mondo
