Kako rešiti alpsko smučanje? Andrea Massi: "Najbolj žalostno je, da se celo smučarska zveza zaveda, da za Žanom Kranjcem nimamo nikogar"

Kakšna je prihodnost tekmovalnega alpskega smučanja pri nas? Žal se vse bolj zdi, da ne ravno najlepša. Zakaj? O tem smo že pisali v prispevku z naslovom Prihodnost tekmovalnega alpskega smučanja na hudi preizkušnji: "Zvoniti bi morali vsi alarmi. V Sloveniji ga praktično ni več!", odgovore na pereča vprašanja, ki jih kar mrgoli, pa nam je pomagal iskati tudi legendarni Andrea Massi.

Kot nekdanji trener in življenjski sopotnik Tine Maze ni bil le priča, temveč tudi ključni akter zlatih let slovenskega alpskega smučanja. Njegov pogled na perspektivo treningov odseva globoko razumevanje dinamike tega športa, v katerem so finančna sredstva na videz obilna, rezultati pa kljub temu skromni. Andrea Massi je v intervjuju, ki je nastal še pred njegovim razkritjem, da se bo kot del ekipe Andreje Slokar spet aktivno vključil v slovensko smučanje, osvetlil dejstva, o katerih se premalo govori, in se dotaknil tudi slabe selekcije mladih talentov, kar postavlja pod vprašaj prihodnje generacije smučarjev.

Čeprav ni več tako neposredno vpet v alpsko smučanje, ga več kot očitno skrbi za prihodnost panoge, ki je bila desetletja paradni konj slovenskega športa. "Takšna vprašanja ste mi postavljali, da me je začela boleti glava in sem moral vzeti tableto," se je pošalil na koncu intervjuja, ki se ga je ne glede na vse razveselil, saj pravi, da smo ga s ključnimi vprašanji povabili k razmisleku o tem, kaj bomo morali vsi skupaj narediti v prihodnosti za premostitev ovir, če želimo ohraniti Slovenijo na zemljevidu vrhunskega alpskega smučanja.

V prvi vrsti smo vas poklicali, ker nas zanima, kako kot zelo izkušen in hkrati dokazan trener vidite prihodnost tekmovalnega alpskega smučanja?

Alpsko smučanje bo treba, to govorim že dolgo, revolucionirati. Verjamem, da bo šlo to v nos kateremu od ljubiteljev tega športa, ampak zdi se mi, da je formula, kjer se tekmuje za svetovni pokal, torej samo za lastno državo, nekaj zastarelega. Pri drugih športih recimo lahko tekmuješ za svoj klub in za reprezentanco posebej. Ekonomija se obrača drugače, manjši narodi imajo velikanske težave biti konkurenčni večjim. 

Razložite, prosim. 

V Sloveniji se je kosati z recimo Švicarjem Marcom Odermattom ekonomsko, strateško in funkcionalno izredno težko. To ne pomeni, da v Sloveniji ni talentov, kakršen je Odermatt, so pa slovenski reprezentanti zelo omejeni, saj nimajo na voljo sredstev, kakršna bi lahko imeli recimo v Švici, Avstriji in Italiji. Novi predsednik FIS (švedsko-britanski milijarder Johan Eliasch, op. a.) je na začetku svojega mandata veliko obljubil, ampak mentaliteta alpskega smučanja je zasidrana še v starih kalupih, vrtijo se vedno eni in isti ljudje, eni in isti trenerji. 

Vseeno pa imajo v zadnjih letih v reprezentanci na voljo skoraj največ sredstev do zdaj (3,5 milijona evrov) …

Ko govorimo o razpoložljivih sredstvih, je ključno, da razumemo, kaj te številke dejansko pomenijo. Primer naše ekipe je še posebej poveden: z najmanjšim proračunom v zgodovini alpskega smučanja je naša smučarka osvojila veliki kristalni globus, medtem ko so imeli drugi, kot je Lindsey Vonn, na voljo petkrat več sredstev. Potrebovali smo denar za osnovne potrebe, kot so gorivo, nastanitev, prevoz ... Pomembno je poudariti, da so sredstva, ki jih navaja smučarska zveza, likvidna, in da so v proračunu upoštevani vsi možni stroški, vključno s plačami vseh vpletenih.

S sredstvi bi torej morali ravnati drugače?

Mogoče sem tukaj zadnji romantik, ampak mislim, da bi morali biti sistem in njegovi predstavniki popolnoma podrejeni potrebam tekmovalcev. To pomeni, da bi moral biti proračun zasnovan tako, da tekmovalcem omogoča učinkovito delovanje. Če ostane kaj denarja za 'luksuz', ki ga jaz nisem nikoli imel – se pravi za tajnico, ki ti odgovori na telefon, za člana ekipe, ki na tekmi ostane v cilju, zdravnika, ki pride na vsako tekmo, toliko bolje … A ključno je, da imamo jasno sliko o finančnih razmerah in da je jasno, koliko sredstev dejansko pride do tekmovalcev. Ko smo bili mi na udaru, češ da sem imel zaradi dosežkov Tine Maze poseben privilegij in so mi očitali, koliko denarja bom kot njen trener vzel mladim smučarjem: takrat je imela direktorica Barbara Kürner Čad takšno plačo, ki ni škandalozna samo v Sloveniji, ampak bi bila tudi v Italiji. Zato je treba natančno razumeti, kam in komu gre ta denar. Gre res Žanu Kranjcu? Ali gre sistemu?

Glede samega sistema: ste zadovoljni s selekcijo mladih tekmovalcev?

Glede tega sem zelo primitiven, otročji in preprost. Mladi smučarji so danes selekcionirani na podlagi finančnih sredstev, ki jih starši mladih talentov lahko ponudijo, ali pa so izbrani na podlagi testiranj, ki jih učitelji športa opravljajo na osnovnih šolah. Glede na talente jih nato razporedijo, za katere športe so najbolj primerni ali nadarjeni, kar pa je vprašanje za milijon evrov. Znamo prepoznati talente, jih pravilno testirati? Moj odgovor je: trenutno ne. Obstaja ogromno smučarskih talentov, ki niso nikoli smučali, ali pa niso imeli možnosti smučati, učitelji, ki jih testirajo v šolah, pa tega ne znajo več delati. Ne znajo več pravilno uporabljati merilnih sistemov, tudi merilne ure ne. Kar je res škoda, saj so osnovne šole največji rezervoar športnikov.  Poleg tega se po šolah nasprotuje – po njihovem mnenju  – 'agonističnemu' tekmovalnemu športu. Pogosto se tudi zgodi, da starši silijo otroka v športno panogo zaradi svojih interesov, brez realne slike o njegovih zmogljivostih. Tudi družba se je zelo spremenila. Otroci želijo danes obogateti z nogometom, tenisom, košarko, tako da že ti športi 'odpihnejo' polovico talentov. 

Če prav razumemo: veliko smučarskih talentov odteka v druge športe tudi zato, ker so vsaj v prvi fazi odvisni od financiranja staršev?

Absolutno. Zdaj sem v stiku s starši v Cortini d'Ampezzo, ki plačujejo za otroke smučarje 20 do 25 tisoč evrov letno. In zakaj tako visoka vsota? Trener ima v Italiji 30 tisoč evrov plače, kar se mi zdi za tistih pet mesecev res preveč. Absurdno je, da imajo 11-letni smučarji na voljo štiri pare smuči in že pri šestih letih tekmujejo v dresih. Mednarodna smučarska zveza (FIS) bi morala omejiti uporabo opreme, a tega ne stori, saj so v ozadju poslovni interesi, prodaja smučarske opreme in potiskanje otrok v posamezne discipline že pri štirinajstih letih.

Kako bi torej moral delovati sistem, da bi bilo več otrokom dostopno treniranje alpskega smučanja? Bi bila rešitev, da bi več denarja dobili klubi?

Če škaf pušča, pušča povsod. In v tem škafu so smučarska zveza, klubi in vse ostalo. Ko ni denarja, ga je treba racionalizirati. Danes si je težko predstavljati, da bo klub pokril vse stroške enega tekmovalca. Problem pa je, da izgubljamo talente.

Če se dotaknemo še dela slovenskih trenerjev. Zakaj – z nekaj izjemami – ni več dobrih rezultatov?

Ko je Tina trenirala z reprezentanco, je bila pri 25 letih v veleslalomu 47. na svetu. Nesporno je bila nadarjena, tudi trenerji smučarske zveze so to vedeli in govorili. Da pa ni dosegala boljših rezultatov, je bila kriva tudi sama, saj so imele tekmovalke takrat veliko moč nad trenerji, ki so se bali za svoje položaje, in so jim zato dovolili, da so narekovale treninge. Ko sem to videl, sem znorel. Mene so potem vrgli iz reprezentance, češ da sem preveč zahteven in tečen. In ker sem opozarjal na prave probleme. Strah trenerjev pred izgubo službe je močno vplival na rast reprezentantk. Tudi izobrazba trenerjev je vprašljiva. Če pogledamo seznam trenutnih trenerjev obeh reprezentanc A-ekipe in njihovo izobrazbo, vam bo postalo jasno, da smo tudi v tem pomanjkljivi. 

Kakšen trener je torej dober trener?

Trener mora biti v športnem smislu razgledan človek. Tako kot športnik, ki je do določene mere vešč tudi drugih športov, tudi trener potrebuje svojo športno bazo. Sam osebno bi trenerje poslal na izobraževanje v tujino; v Švico in Italijo, namesto da so zaprti v svojem kalupu. Najprej bi morali opraviti samokritiko. Sam sem iskal navdih pri drugih, vzor mi je bil Kostelić, tudi švicarska šola. To mi je pomagalo pri pripravi Tininega programa. Ampak sam imam športno izobrazbo, ki našim trenerjem manjka. Bil sem kondicijski trener odbojkarskega kluba in reprezentance, kondicijski trener v tenisu in atletski trener, opravljal sem tudi druge poklice, kar mi je dalo širino.

Vaša priprava je tudi poskrbela, da je bila Tina Maze ena redkih tekmovalk brez resnih poškodb …

Zelo smo poudarjali preventivo, da ni bilo poškodb. Ko se tekmovalec poškoduje, je prepozno. Za preventivo smo si vzeli po 30 dni na leto. Spomladi nismo smučali. Vem namreč, kaj so motorični vzorci, in vem, da je 'slalomirati' spomladi – kar vsi delajo – izguba časa. Od aprilskega treninga do prve slalomske tekme novembra v Leviju mine sedem mesecev. 

Zakaj vaših vzorcev treninga nihče ne posnema, če so bili učinkoviti?

Posnemanje je napaka. Problem pa je tudi ponavljanje istih napak. Slab trener se vrača v stare vzorce, nazaj na pot, ki jo pozna. Samega sebe disciplinirati je res težko. Prejšnji teden sva šla smučat s Sandijem Murovcem, ki je po moje najboljši demonstrator. In me je spet učil! Stari vzorci in napake prihajajo nazaj pri vsakem športniku, ker si živčni sistem lažje zapomni to, kar je bilo večkrat ponovljeno. Resetirati napake pri športnikih in trenerjih je tako zahtevno delo, da me zaboli glava že samo, ko pomislim na to. Vprašanje pa je tudi, ali so trenerji pripravljeni na spremembe. Lahko vam povem, da niso. Trenerji, ki so stari 50 let in že 10 let ponavljajo iste napake, se ne bodo spremenili! Edino, kar lahko naredimo, je, da jim damo odpoved. 

Torej potrebujemo svežino v trenerskih vrstah?

Nove trenerje. Sam osebno bi v Sloveniji svetoval tujce, kar sicer pomeni večje stroške. Alternativa je dajanje priložnosti mladim domačim trenerjem, ki so odprti za izobraževanje, sprejemajo kritiko in so pripravljeni na spremembo metod treninga. Potrebujemo pa tudi – roko na srce – nove talente. Najbolj žalostno je, da se smučarska zveza leta 2024 zaveda, da nimamo za Žanom Kranjcem nikogar. Sicer imamo dva obetavna mladinca. S temi mladimi upi, ki jih je tako malo in so tako dragoceni, je treba delati optimalno.

Kako pa bi morali trenerji zaščititi športnike pred nepotrebnimi pritiski?

Sam sem bil odgovoren za Tino, torej za samo eno tekmovalko, pri kateri ni smelo iti nič narobe. Pazil sem nanjo na vsakem koraku, ne samo na področju športa. Nekateri športniki so podlegli pritiskom, ker jih niso znali zaščititi. Šli so na primer na novinarske konference, ko ne bi smeli iti, delali sponzorske obveznosti v neprimernem trenutku in bili slabo športno vzgojeni. Športnik ni filmski igralec. Ni mu treba recitirati odgovorov. Biti mora najbolj prizemljen, kar je ob pritiskih medijev, sponzorjev, menedžerjev težko. Gledam in berem izjave nekaterih športnikov. Nekateri so nerealni: govorijo neumnosti, kot bi bili najboljši, drugi pa obratno. Realnih je zelo malo. Športnika je treba v taki situaciji zaščititi.

Kako bi jih morali zaščititi?

Treba jih je izolirati – kar seveda ne pomeni, da ga zapreš v sobo, vendar je tudi to delo trenerjev, da se v tem primeru izpostavijo. Toda kateri trener je pripravljen biti tako tečen, kot sem bil jaz, ko sem pokojnemu Vitu Divcu – mojemu velikemu prijatelju – rekel ne, danes ne dobiš intervjuja? Tega ne naredi nihče, ker je takoj označen za najbolj antipatično osebo. Takrat sem v Val-d'Iserju tako zavrnil vse novinarje, Divac pa je postal naš družinski prijatelj. Novinarji so razumeli, da sem to naredil, ker sem moral zaščititi Tino.

Kako pa bi se morali novinarji po vašem mnenju obnašati do tekmovalcev? Vemo, da vsi želijo izjave …

Samo en novinar se takrat ni obnašal primerno, to je bil Miran Ališič. Vsi drugi so znali ceniti, da smo bili iskreni, tako da pravzaprav težav ni bilo.

Če se dotakneva še poškodb, ki so zelo opazne po novem letu ali pa kar v tej sezoni … 

Ocenjevanje teh poškodb bi bilo nestrokovno, sploh zato, ker poškodovane preveč spoštujem. Edino, kar lahko rečem, je, da verjamem, da je napaka v fokusu. Ta šport potrebuje morda celo več koncentracije kot vsi drugi. Pred nastopom, med treningom in med tekmo. Tudi poškodba Shiffrinove mi ni jasna. Kot da bi bila drug človek. Nekaj je moralo biti narobe. Ali v procesu treninga ali pa je bil zraven kakšen moteč dejavnik.

Napaka se je zdela povsem nepotrebna.

Dobro ste ocenili. Vsekakor menim, da je problem v koncentraciji – preveč motečih faktorjev, med drugim se preko enega (telefona, op. a.) ravnokar pogovarjava – in ekstremizaciji priprave materialov, ki postajajo vse bolj agresivni. Mi nismo pri Tini nikoli izbirali preveč agresivne priprave materiala, ker sem vedel, da lahko naredi več z lastnimi gibi in tehniko. Nekateri trenerji in serviserji predlagajo izredno agresiven material, česar ne podpiram. Mikaela Shiffrin je gotovo dovolj pripravljena za te napore, saj bi tak padec pri manj pripravljeni tekmovalki povzročil hudo poškodbo. Vprašanje pa je, kako je z drugimi.

Če pogledate svojo pot s Tino Maze, kaj bi danes naredili drugače?

Začel bi prej, predvsem kar zadeva samozavest. Ampak Tina je za to potrebovala vadbo, nisi ji mogel soliti pameti, ampak dokazati z rezultati. Tisti dve leti, ko je stagnirala, sta bili skoraj usodni. Če bi začela teden dni pozneje, bi morda izgubila kariero. 

CLUB OF 2⃣,0⃣0⃣0⃣ WORLD CUP POINTS:

> 2,414 – Tina #Maze 🇸🇮 (2013)
> 2,206 – Mikaela #Shiffrin 🇺🇸 (2023)
> 2,204 – Mikaela #Shiffrin 🇺🇸 (2019)
> 2,042 – Marco #Odermatt 🇨🇭 (2023)
> 2,000 – Hermann #Maier 🇦🇹 (2000)#FISAlpine pic.twitter.com/fW67WQClDw

— Eric Willemsen (@eWilmedia) March 19, 2023

Kakšen je torej recept za rešitev slovenskega nacionalnega športa?

Žal čarobne palice za rešitev alpskega smučanja nimam, niti nočem biti tisti, ki ga nekdo pokliče: Massi, pridi rešit alpsko smučanje. Gre za kompleksno zadevo, istočasno pa precej enostavno. Vsi glavni akterji naj najprej opravijo temeljito analizo, samokritiko. Naj se vprašajo, kje smo zgrešili in naj ne iščejo krivcev v sistemu, starših in ekonomiji. Trenerji, kot stas Mitja Kunc in Janez Slivnik, naj spomladi sedejo skupaj in opravijo temeljito analizo. Jaz sem to naredil. Celotni ekipi sem  kot šef rekel: oprostite, danes sem zgrešil. Nisem videl veliko drugih, da bi naredili kaj takega. 

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere