Jure Bohorič | 18. 1. 2023, 20:00

Jok in bolečina, na koncu upanje: z atletinjo Nežo Dolenc smo podoživeli športnikovo največjo nočno moro

Osebni arhiv/Neža Dolenc

To leto bi moralo biti zanjo leto dokončne uveljavitve. Leto dokazovanja, uspehov, morda celo presežkov. Toda nesreča nikoli ne počiva, usoda pa zna še kako močno udariti po glavi. Nadarjena slovenska atletinja je to občutila na lastni koži.

Slaba forma in poškodbe. Nočni mori, ki se ju vsi športniki bojijo kot hudič križa. Da ulovita vsakega, drži kot pribito. Lahko narediš vse, kar je v tvoji moči, da to ne bi bilo tako, toda ljudje nismo roboti. Smo na trenutke zelo krhka bitja, ki se moramo tako ali drugače boriti tudi z neprijetnimi stvarmi. Nekateri izzivi so lažji, spet drugi težji. Naša tokratna sogovornica se je nedolgo tega soočila z enim najtežjih mogočih.

In potem je udarila nesreča

Neža Dolenc spada med najbolj nadarjene atletinje v Sloveniji. Kar sta bili v preteklosti Brigita Bukovec in Alenka Bikar, bi lahko bila v prihodnje Neža Dolenc. Strokovnjaki ji napovedujejo bogato, uspehov polno kariero. Da se v njenih nogah skriva zares veliko talenta, je velikokrat dokazala že v mlajših letih, ko je naslove državne prvakinje osvajala kot po tekočem traku.

Nase je že opozorila tudi v članski kategoriji in letos bi morala glede na vse videno v preteklosti narediti naslednji velik korak naprej v svoji karieri. Toda ko je bil optimizem na najvišji mogoči ravni, je udarila nesreča.

Osebni arhiv/Neža Dolenc

Neža Dolenc je pred šestimi tedni utrpela poškodbo. Hudo poškodbo. Celo grozljivo. "Nisem izjema in tudi mene so že v preteklosti mučile poškodbe. Toda v glavnem manjše, ne tako zapletene. Potem pa ... Zgodilo se je sredi teka. V sprintu sem skočila čez oviro, a naredila manjšo napako, zaradi katere so se mi v sekundi porušili vsi načrti in cilji," je pogovor o najhujši izkušnji v svoji atletski karieri začela leta 2003 rojena Kranjčanka, ki bo 7. februarja praznovala 20. rojstni dan.

Podobo bi najraje izbrisala iz spomina

"Zadela sem ob oviro, ob padcu na tla pa mi je postrani obrnilo gleženj, zaradi česar sem si zlomila stopalnico. Ob tem sem si izpahnila stopalo, posledično so se strgale tudi vezi. Tudi to še ni vse, vez mi je ob tem odtrgala celo košček golenice," je nepredstavljive razsežnosti zares hude poškodbe opisala članica atletskega kluba Triglav Kranj. Trenutkov groze, ki so sledili, nikdar ne bo pozabila.

Osebni arhiv/Neža Dolenc

"To je bila ena najbolj travmatičnih izkušenj v mojem življenju. Videla sem izpahnjen gleženj ... Podobo bi najraje izbrisala iz spomina, pa ne gre. Vsakič, ko samo pomislim na ovire, se mi prizor spet pojavi pred očmi. Spraševala sem se, ali bom sploh še kdaj tekla čez ovire ... Trener Blaž Čadež, ki sem mu neizmerno hvaležna za pomoč ob poškodbi in podporo, ki mi jo daje, mi je zagotovil, da bom prej ali slej pozabila na vse to. Ampak to je počasen, dolgotrajen proces."

"Danes še vedno premlevam vse skupaj. Spomnim se, kako grozno sem se počutila, ker je bila v tistem trenutku vsa pozornost na meni. Tega si res nisem želela. Jokala sem, a ne toliko zaradi bolečine, saj sem bila polna adrenalina. Bolj mi je bilo hudo, ker sem izgubila v športnem smislu. Potem je prišlo tudi razočaranje, ker so v vodo padli številni cilji," je razlagala zgovorna Gorenjka.

Prisotne tudi zelo črne misli

Uvodni dnevi po poškodbi so bili izjemno težki. Razočaranje se je mešalo z bolečino ter neštetimi strahovi in dilemami. Bo gleženj sploh še kdaj v redu? Bo sploh še lahko kdaj tekla? Bo sploh še kdaj tako dobra?

Za mlade športnike so takšni trenutki izjemno zahtevni, v preteklosti je bilo nič koliko takšnih, ki nešteto zahtevnim izzivom, ki jih s sabo nosi huda poškodba, preprosto niso bili kos.

"Potrebovala sem nekaj časa, da sem prišla k sebi. Nekaj dni sem prejokala," je iskreno priznala obetavna športnica in nadaljevala: "Bile so prisotne tudi zelo črne misli. Spraševala sem se, kaj če nikdar več ne bom atletinja. Gleženj verjetno nikdar ne bo več tako gibljiv, kot je bil, toda … Potem sem dojela, da je nesmiselno točiti solze, ker tako ali tako ne morem spremeniti ničesar. Lahko pa naredim marsikaj, da bo boljše."

Upanja ne glede na vse ne smeš izgubiti

Po začetnem šoku je njene misli tako napolnila odločnost, da bo bitko s poškodbo dobila, in to kar najhitreje. "Če ne bi takoj začela delati na okrevanju, bi bilo lahko še slabše. Takoj, ko sem lahko, sem začela dvigovati nogo. Hladila sem poškodovani del telesa in počela vse, kar je bilo v moji moči. Hitro sem dojela, da ni še nič izgubljeno. Da vsaj upanja ne glede na vse nikdar ne smeš izgubiti."

 
 
 
 
 
View this post on Instagram
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Neža Dolenc (@nezadolenc)

Neži pri okrevanju zelo pomaga oče, ki kot zdravnik ves čas spremlja njen napredek, jo vodi skozi poškodbo in ji svetuje. Šest tednov po poškodbi je z noge že snela opornico in začela samostojno hoditi. Gleženj je še vedno zatrdel in negibljiv, bolečine so še vedno prisotne in bodo še nekaj časa.

"Toda to moram preživeti. To moram dati skozi, da bom nekoč spet lahko tekla. Zdravniki so mi pojasnili, da bom potrebovala tri mesece, da bom spet lahko začela normalno hoditi. Ampak po naravi sem optimistka in verjamem, da bo čas okrevanja krajši."

Na poti vrnitve ji še kako pomagata fant in najboljša prijateljica, ki se prav tako ukvarjata z atletiko. Fant, s katerim sta se pred letom in pol spoznala na tekmi, se je poškodoval dan pred njo, njena prijateljica Ana Rus se je kar dve leti spopadala z nadležno poškodbo navikularne kosti. "Oba dobro vesta, kako je, ko si poškodovan. Z njima se veliko pogovarjam o tem in zaradi njunih besed mi je lažje," je razkrila mlada športnica, ki je uteho našla tudi na družbenih omrežjih.

Lepe misli ji pogrejejo srce

Neža Dolenc spada med športnice, ki so zelo dejavne na Instagramu. Njenemu profilu sledi več kot 12 tisoč ljudi, ki lahko po zaslugi vsakodnevnih objav spremljajo njeno zahtevno vračanje po hudi poškodbi.

Osebni arhiv/Neža Dolenc

"Instagram mi ponuja eno večjih tolažb v teh težkih časih. V zadnjem obdobju sem dobila ogromno pozitivnih sporočil. In od prijateljev in od oseb, ki jih sicer ne poznam osebno. In ko mi nekdo napiše kaj lepega, mi s tem pogreje srce. Na Instagramu sem našla tudi nemalo atletinj, ki so z javnostjo delile svoje izkušnje ob poškodbah. Njihovi nasveti mi zelo koristijo, prav tako si govorim, da če je uspelo njim, zakaj ne bi tudi meni," ni skrivala Dolenčeva, ki verjame, da bo s svojimi sledilci lahko že kaj kmalu delila tudi neprimerno bolj vesele trenutke.

"Vrnitev nazaj na atletske steze bo zame letos največja zmaga," je dejala atletinja, ki sebe ne dojema kot spletne vplivnice, prav tako na Instagramu nikdar ni bila dejavna zaradi zaslužka.

 
 
 
 
 
View this post on Instagram
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Neža Dolenc (@nezadolenc)

Da se je Kranjčanka zapisala atletiki, ni presenečenje. "Prihajam iz sedemčlanske družine, vsi otroci – pet nas je – smo se oziroma se ukvarjamo z atletiko. Eden od bratov je bil državni prvak, drugi med najboljšimi tremi v Sloveniji. Lahko bi rekla, da nam je bila atletika položena že v zibko. Mama me je v mlajših letih kar avtomatično vpisala v atletiko in vedno ji bom hvaležna za to. Tudi ona se je ukvarjala z atletiko. In njen oče prav tako," je razkrila hitronoga Neža, ki se je v mladosti ukvarjala tudi z baletom, plesom in folkloro, toda atletika je bila vedno njena prva ljubezen.

Prijateljica jo je prepričala, da se je vrnila

"Brez športa ne bi mogla živeti," je priznala in dodala, da se ji je le enkrat v življenju zgodilo, da je dlje časa ni bilo na atletskih stezah: "Poškodbe najslabše vplivajo na stanje duha. Vsakič, ko se poškoduješ, se pojavi obup. Izgubiš motivacijo. V preteklosti sem imela veliko manjših poškodb in v nekem trenutku je vse skupaj prišlo tako daleč, da me mesec dni ni bilo na stadion. Preprosto nisem bila dovolj psihično močna, da bi se odpravila na trening. Takrat sem izgubila tisto iskrico, brez katere ne gre. Enkrat v tem obdobju sem odšla na trening, a sem ga predčasno zaključila in odšla domov. Ni mi bilo všeč. Potem je trenutek slabosti minil, veliko sem se pogovarjala z najboljšo prijateljico, ki me je na koncu tudi prepričala, da sem se vrnila."

Kljub poškodbi danes ne razmišlja, da bi se odpovedala atletiki. Že res, da gradi tudi kariero osebne trenerke, toda športni cilji ostajajo visoki. Največja želja ostaja nastop na olimpijskih igrah.

Osebni arhiv/Neža Dolenc

"Morda mi ne bo uspelo sodelovati na igrah leta 2024, verjamem pa, da bom leta 2028 med tistimi športniki, ki bodo tekmovali v Los Angelesu," je zaključila obetavna šprinterka, ki ji kot največji športni navdih služi vzornica Sydney McLaughlin, sila uspešna atletinja iz Združenih držav Amerike.

Ne dvomimo, da bo tudi sama nekoč zelo uspešna. Zdaj je že dojela, da do uspeha vedno vodi zahtevna pot. Toda kdor si res želi, kdor se res trudi in kdor nikdar ne obupa, bo prej ali slej prišel tja, kjer želi biti.

Spremljajte Metropolitan na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.