Jure Bohorič | 11. 1. 2023, 20:00

Kako je Ažbe Jug postal fant za 45 milijonov evrov in na koncu epskega potovanja uresničil svoje otroške sanje

Proelium Sports Agency

Kot prvi gost naše nove športne rubrike Na poti k uspehu je svojo izjemno zanimivo življenjsko zgodbo in navsezadnje zgodbo o uspehu delil nogometni vratar Ažbe Jug.

Ažbe Jug živi svoje sanje. Pri tridesetih je prvi vratar Nogometnega kluba Maribor, kluba iz mesta, v katerem se je rodil. Toda da je prišel do vijoličastega dresa s številko 1, je moral po s trni posuti poti, na kateri ni bilo vedno vse lepo.

Njegova zgodba je zgodba fanta, ki je doživel in tudi pretrpel marsikaj, na koncu pa dosegel, kar si je vedno želel. Stopil je na pot k uspehu in jo kljub temu, da je bila polna takšnih in drugačnih ovir, tudi uspešno prehodil.

 
 
 
 
 
View this post on Instagram
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Ažbe Jug (@azbejug)

Leta 1992 rojenemu Jugu je bila nogometna žoga položena v zibko. Z najbolj priljubljenim športom na planetu Zemlja se je ukvarjal že njegov oče Albin, ki je med letoma 1978 in 1984 prav tako branil gol NK Maribor.

"Prvo nogometno iskro je v meni brez dvoma zanetil prav oče. Branil je za Maribor, bil pri Pohorju, tudi z malim nogometom se je redno ukvarjal. V bistvu se je vse začelo z njim. Najprej se je nato z nogometom začel ukvarjati starejši brat, nato pa tudi meni ni preostalo drugega, kot da sem sledil njunemu zgledu," je z nasmeškom na obrazu uvodoma pojasnil Ažbe Jug.

Ves čas sanjal le o tem, kako igra nogomet

Medtem ko so njegovi vrstniki mladost preživljali na otroških igralih, se je Ažbe največ časa "potikal" ob robu nogometnega igrišča, po garderobah in klubskih avtobusih.

Proelium Sports Agency

"Že kot zelo mlad sem z očetom hodil na tekme. Spomnim se voženj z moštvenim avtobusom, ko sem bil nekoliko starejši, sem v Rušah tudi redno pobiral žoge na tekmah članskega moštva. Tedaj je slednje igralo še v drugi ligi. Že tedaj sem upal in sanjal o tem, da bom tudi jaz lahko nekoč igral na tako velikem odru. Ves čas sem sanjal le o tem, kako igram nogomet. Tam na igrišču Pohorja ... Nisem pa si predstavljal, da me bo pot vodila po vsej Evropi in da bom prišel tako daleč," je priznal Jug mlajši, ki je že kaj hitro na lastni koži občutil, da nogometni kruh ni vedno preprost.

Od doma je prvič odšel že pri sedemnajstih. Že res, da zgolj do Ljubljane, ki seveda ni daleč stran od Maribora, toda začetki v novem okolju niso bili preprosti. Navsezadnje je kot kadet prišel v člansko moštvo tedaj visokoletečega Interblocka, s katerim je imel poslovnež Joc Pečečnik visokoleteče načrte. Ti se niso uresničili, kar pa je bila po svoje voda na Jugov mlin.

"Iz Maribora sem odšel, ker je bil položaj takšen, kakršen je bil. Prave prihodnosti v članskem moštvu tedaj nisem imel, nisem dobil signala, da bi lahko dočakal priložnost v prvi ekipi. Interblock mi je medtem ponudil položaj tretjega vratarja članskega moštva in hkrati tekme v mladinski ligi. To je bil zame sicer velik preskok, toda na koncu se je poteza izkazala za dobro," je spomin na čase v slovenski prestolnici obujal Jug.

Profimedia

"Po pol leta pri Interblocku se je zgodil veliki pok. Joc Pečečnik se je začel umikati, odšla je večina starejših nogometašev, ostali smo le tisti zelo mladi. Če se ne motim, je bila naša ekipa tedaj ena najmlajših v zgodovini slovenske lige. Zame je bilo to seveda dobro, rosno mlad sem začel braniti v najmočnejšem tekmovanju. Takrat sem nabral nemalo izkušenj, ki so mi kasneje še kako koristile."

Ljubljana ni bila problematična, potem pa ...

V Ljubljani je Jugu koristilo tudi dejstvo, da je nekaj časa treniral s številnimi zvezdniki slovenskega nogometa. Eden njegovih soigralcev je bil Josip Iličić, s katerim sta po 12 letih pri Mariboru spet združila moči.

 
 
 
 
 
View this post on Instagram
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Ažbe Jug (@azbejug)

Toda zvezdniki Interblocka niso bili nič v primerjavi s tem, kar je Juga čakalo za naslednjim ovinkom. Po letu in pol v dresu Pečečnikovega kluba je odšel na skoraj 1500 kilometrov dolgo pot s ciljem v Franciji.

V Bordeauxu je postal član enega najbolj uglednih francoskih klubov. Preskok je bil izjemen, a mu je bilo v novem okolju lažje prav zaradi izkušnje v Ljubljani.

"Selitev v Ljubljano zame, roko na srce, ni bila problematična. Ob vikendih sem tako ali tako hodil domov, med tednom pa bival v domu v Šiški. Seveda sem moral postati samostojen, toda to je bila odlična predpriprava za to, kar me je še čakalo. Ko sem odšel na tuje, sem bil dejansko pripravljen na življenje tako daleč stran od doma," je razlagal Jug, ki ga je v Franciji ne glede na vse dočakal svet, ki ga ni bil vajen.

V Bordeauxu je živel štiri leta, nato se je dokazoval še na Portugalskem in kasneje tudi na Nizozemskem.

Ne pravijo zaman, da se narediš Francoza

"Na obdobje na tujem gledam z več različnih vidikov. Bordeaux je bil zame predvsem velika življenjska izkušnja in preizkušnja. Vrgli so me v vodo in moral sem se naučiti plavati," se je slikovito izrazil Štajerec in nadaljeval: "Med drugim sem se moral ekspresno hitro naučiti francoskega jezika. Ne pravijo zaman, da se narediš Francoza … Nihče ni želel z mano govoriti v angleškem jeziku, zato je bila prva naloga kristalno jasna: naučiti se novega jezika. Potem je bilo lažje."

Proelium Sports Agency

"Čeprav ne morem reči, da mi je bilo kdajkoli hudo, pa so bile seveda tudi nekoliko težje stvari. Kot se spomnim danes, mi je bilo najtežje, ker se z dekletom, ki je danes moja žena, nisva veliko videla. Jaz sem odšel igrat nogomet v Francijo, ona je zaradi študija ostala v Sloveniji. Kakopak sem pogrešal tudi družino, a smo se seveda redno pogovarjali s pomočjo interneta, zato mi je bilo lažje. Najbližji so mi ves čas stali ob strani, me podpirali. Čeprav so bili daleč stran od mene, sem čutil njihovo podporo. Zato tudi pravim, da glede svoje prve izkušnje na tujem nimam skorajda nikakršnih slabih izkušenj, čeravno sem bil zares še precej mlad."

Polži bi bili malce preveč

V Franciji se je med igranjem nogometa naučil tudi osnovnih življenjskih vrlin, ki mu kakopak prav pridejo še danes. Začel je kuhati, si prati perilo in skrbeti sam zase.

"Tudi po zaslugi obdobja, preživetega v Franciji, si upam trditi, da sem danes kar dober kuhar," je v smehu poudaril Jug, ki pravi, da je strokovnjak za pripravo zrezkov, glede abstraktnih francoskih jedi pa dodal: "Polžev v Franciji nikdar nisem poskusil. To bi bilo zame malce preveč." (smeh, op. a.)

Astronomska odkupna klavzula

Po življenjski šoli v Franciji je sledila izrazito nogometna šola na Portugalskem. Iz Bordeauxa se je preselil v 1160 km oddaljeno Lizbono, kjer je bil med drugim poznan kot fant za 45 milijonov evrov. Toliko je znašala njegova odkupna klavzula, zaradi katere pa mu ni bilo nič lažje.

Profimedia

"Francija in Portugalska se zelo razlikujeta. Življenje v Franciji je na višji ravni, tam imaš kot nogometaš na voljo vse, kar si lahko želiš. Po drugi strani na Portugalskem ljudje živijo za svoje klube. Toda pogoji za delo so manj bleščeči kot v Franciji. Saj ne, da bi ti kaj manjkalo. Za trening imaš na voljo vse. Toda ni kot v Franciji. Tam se mora vse svetiti in biti bleščeče, na Portugalskem pa te v fitnesu čaka zastarela oprema," je opisoval Jug.

Moral je paziti, kje hodi

"Kar zadeva moji dve leti na Portugalskem, kjer sem imel čast sodelovati z odličnim trenerjem Jorgejem Jesusom, sem se naučil veliko. Zelo veliko. Glede nogometne taktike in tudi glede tega, kako biti zmagovalec. Trener vratarjev je bil nekdanji soigralec mojega vzornika Petra Schmeichla, tudi to je bila nepozabna izkušnja. In še bi lahko našteval. Kot član Sportinga si moral dejansko paziti, kje hodiš po Lizboni. V predele, v katerih navijajo za Benfico, ni bilo priporočljivo zahajati ..."

Proelium Sports Agency

"Previden si moral biti tudi glede tega, kdaj si odšel na večerjo. Dogajalo se je, da so ti sledili fotografi, nato pa objavljali fotografije in zapise, češ da si ponočeval, čeprav v resnici nisi. Na Portugalskem ljudje zares živijo za nogomet. So nori na svoje klube, poznajo vse igralce, te ustavljajo na ulicah. Tam sem se, ponavljam, res veliko naučil o tem, kaj pomeni biti nogometaš takšnega kluba."

Po dveh letih je Portugalsko zapustil, ker je želel več igrati, toda sledilo je nekaj, kar si ni mogel niti predstavljati. Najtežje obdobje njegove nogometne kariere.

"Po slovesu od Lizbone sem bil kar leto in pol brez kluba. Za nogometaša je to zares zelo dolgo obdobje. Po svoje sem tudi užival, saj sva z ženo dobila sina. Lepo je bilo preživljati čas v njuni družbi." Toda … "Toda ko si tako dolgo brez kluba, se ti prej ali slej po glavi začnejo poditi tudi neprijetne misli. Lagal bi, če bi rekel, da sem in tja nisem pomislil tudi na to, da je moje kariere že konec." To ni bilo tako.

Profimedia

Jug je svoj naslednji klub našel slabih 2200 kilometrov od Lizbone. "Dlje si brez kluba, težje dobiš novega delodajalca. Toda imel sem srečo. Dobil sem ponudbo Fortune iz Sittarda, s klubom sem odšel na priprave v Španijo in potem tudi podpisal pogodbo. Toda na Nizozemskem sem se znašel v okolju, ki ga pred tem nisem bil vajen. Klub se je boril za obstanek, že vsak remi je bil uspeh. Na Portugalskem je po vsaki tekmi brez zmage sledila prava drama, tam je pritisk zares ogromen. Na Nizozemskem je bilo vse drugače," je priznal zgovorni štajerski nogometaš.

Nogomet mu je dal ogromno

Danes je Ažbe Jug po skorajda desetletju na tujem spet doma. Maribor je zapustil kot golobradi mulček, vrnil se je kot mož tisočerih izkušenj. To zdaj s pridom izkorišča v golu vijoličastih in hkrati ne skriva zadovoljstva nad vsem, kar mu je dala njegova nogometna pustolovščina. "Zelo sem zadovoljen," ne skriva Jug.

"Verjamem, da se je vse zgodilo z namenom. Na tujem nisem igral toliko, kot bi si želel. Toda v tem času sem marljivo treniral, pridno poslušal številne trenerje in vpijal znanje. Na nek način sem se pripravljal na obdobje, ko bom začel redno braniti. Veliko sem se naučil in postal dovolj dober, da zdaj lahko branim za Maribor."

Tega, kar je doživel, ne bi zamenjal za nič na svetu. "Nogomet mi je dal ogromno. V prvi vrsti ogromno discipline. In nešteto prijateljev. Naučil sem se številnih tujih jezikov, predvsem pa dobil izkušnje in spomine, ki mi jih nihče ne more vzeti," je poudaril Ažbe Jug in za konec poslal še sporočilo vsem mladim, ki sanjajo, da bodo nekoč uspešni športniki.

Tako služba kot tudi hobi

"V športu je kot v življenju. Do uspeha v prvi vrsti vodi trdo delo. Če želiš uspeti, moraš zadevi, s katero se ukvarjaš, posvečati ogromno svojega časa. Delo, delo in še enkrat več delo. No, seveda pa moraš predvsem uživati v tem. Če ne uživaš, potem je vse skupaj dosti težje."

 
 
 
 
 
View this post on Instagram
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Ažbe Jug (@azbejug)

In odrekanje? Ko gredo vrstniki v nočni lokal, gre športnik na trening? "Na vse to nikdar nisem gledal, kot da se nečemu odrekam. Ali, recimo, zamujam. Zame je bil nogomet vedno užitek. Tako služba kot v prvi vrsti hobi. Zato me morda tudi niso tako zelo zanimale tiste stvari, ki so skupne številnim mladim. Zame je nogomet življenje. Živim nogomet."

Spremljajte Metropolitan na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.