Osvojili nov vrh v Himalaji in priplezali do sanj: "Je to res tisto, o čemer si sanjal?"

"Motivacija za popolnoma nedotaknjeno in plezalsko zanimivo steno je bila večja od načrtovanega cilja, tako smo se odločili za poskus." - Bor Levičnik

Alpinisti po srcu in duši. Gore so njihov način življenja. Kakšne priprave, pravijo, tako živimo. "No ja, sicer ni užitek z 20 kilogrami hoditi navzgor v hrib, ampak tudi to je del tega." Vedno je v njih tlela želja po prvenstveni smeri. In vedno bo, so jasni trije nadvse sproščeni, odločni in preprosti mladi slovenski alpinisti, 27-letni Matija Volontar, 31-letni Žiga Oražem in 22-letni Bor Levičnik. "Naš prvotni načrt je bil osvojiti nekaj prvenstvenega."

To ni bila njihova prva prvenstvena odprava

"Štiri bolj resne odprave smo že poskušali opraviti skupaj, to pa je bila prva uspešna odprava v Himalaji. Prej se nikoli ni izšlo," se prvi opogumi Levičnik, ki pleza že devet let, zadnjih šest pa se ukvarja z alpinizmom. Vsi nato v en glas hitijo pojasnjevati, da je načeloma vedno, ko greš v Himalajo, želja, da preplezaš prvenstveno smer.

Prvi cilj odprave je bil sprva skoraj 7000 metrov visok Tengi Ragi Tau (6938 m). Gledal jih je z nepalskega dela Himalaje. Tam nekje med dolinama Rolwaling in Thame. Dostop v dolino Thame je v začetnem delu skupen s potjo, ki vodi pod Everest. Trije izkušeni plezalci, ki so že plezali skupaj (ne samo doma, tudi v Južni Ameriki v Peruju) so bili člani slovenske mladinske alpinistične reprezentance, zato jim izkušenj ne manjka. Ko so se aklimatizirali, so jo opazili. Goro Pomlaca. To je manj znani 6180 metrov visok vrh, ki se imenuje tudi Ngole East. Pa so šli. 

Volontar, ki je organizacijska glava trojice, je plezanje začel trenirati pri šestih letih, z alpinizmom pa se je spoprijateljil leta 2015. "V tem športu adrenalin ni takšen, kot ga poznamo recimo pri bungee jumpingu. Lahko je nevaren ..." pojasnjuje Volontar, ko ga Oražem dopolni: "Na vrhu ga ni več, samo močna želja, da premagaš samega sebe in napreduješ."

Soglasni so, da v gorah prej prevlada strah kot klasičen adrenalin. A ne enega ne drugega niso imeli v Himalaji. Opremo so imeli vso. Dokupili so nekaj malenkosti, ki so bile dotrajane ali so jim manjkale. "Matija je bil že tretjič v Nepalu, midva prvič. Bila sva že v Himalaji, a na drugi strani. Kultura je drugačna, se moraš navaditi. Pa vsi ti kabli, ki povsod visijo, je kar zanimivo to videti," pojasni Levičnik.

Oražem, ki se z alpinizmom ukvarja najdlje, od leta 2010, pravi, da je bil nekoliko živčen, ko so prišli v Katmandu. "Navajen sem našega organiziranega življenja. Da so stvari takšne, kot se dogovoriš. Tam pa bo, če bo. Potem proti koncu se navadiš na njihovem sistem in prideš veliko bolj pomirjen domov, kot si šel. Prvih dvanajst dni smo imeli slabo vreme, zato smo imeli nekaj začetnih težav z odpravo ..."

Oražem in Levičnik pojasnjujeta, kako jima je dež res zamoril začetek: "Razmišljal sem, če bo še v bazi tako, ne vem, kaj bomo imeli od odprave." En dan so bili v mestu, potem so se naslednji dan odpravili do letališča, tretji in četrti dan so se vozili z džipom, prespali, nato pa je sledilo pet dni hoje do baze. Tudi Volontar, čeprav je izkušen profesionalec, ni ostal mirne krvi in je zaradi stresa zbolel, a je ob prihodu v bazo posijalo sonce in lotili so se osvajanja njihovega cilja. 

"Najprej smo se trikrat povzpeli proti vrhu zaradi aklimatizacije, se vmes naspali in tretjič šli do vrha," pravi Levičnik, ko šteje metre, do kod so se povzeli. Prvi dan na 5500 metrov, drugi dan na 6000. Vsega skupaj so imeli 60 metrov plezanja. "Čim manj gibanja, čim več plezanja in menjave višine. To je priprava na vzpon."

Ta rdeče krvničke poženeš po žilah na takšni nadmorski višini, ni preprosto. "Prilagajanje je boleč proces, glava boli, malo ti je slabo, slabo spiš, in potem, če še slabo plezaš, ti vse to lahko zbije motivacijo," je jasen Oražem.

Preplezali so 1100 metrov dolgo prvenstveno smer na 6180 metrov visoko goro Pomlaca, ki se imenuje tudi Ngole East. 

Kako je, ko prideš na vrh?

"Olajšanje ..." ne razmišlja preveč Volontar. "Se pa moraš zavedati, da si šele na pol poti, a je zmaga skoraj v žepu, ker smo sestop dobro poznali." Vsi se strinjajo, da je bil sestop lahek in da je to olajšalo psihični pritisk, ker so poznali pot dol. "Ko veš, da ne moreš več pasti, je lažje. Prej se sprašuješ, ali ti bo uspelo vse, kar si si kdaj zastavil," doda Oražem.

Levičnik je pri opisovanju čustev ob osvojenem vrhu zelo skromen. "Zadovoljstvo, veselje in samopotrditev." So že kot otroci sanjali o tem, da bodo osvajali prvenstvene smeri? "Ko sem bil majhen, sem bil žejen na vsakem ovinku," se smeje Volontar, ravno nasprotno pa je Oražem že takrat bral knjige in sanjal o vrhovih. "Iz knjig sem prestopil na športno plezanje, a je želja po hribih v meni tlela ves čas. Zato sem se odločil in začel stopati po svoji poti."

Beseda nanese na 'instant hribolazenje', ki je, predvsem zaradi poplave čudovitih fotografij na družbenih omrežjih, vedno bolj v modi. "Meni se zdi nujno, da gredo otroci v hribe, ni pa dobro, da se jih v to sili," meni Levičnik, Volontar pa ga dopolni. "Otrok je del tega, kar početa starša. Če sta v tem športu in se znata obnašati na terenu, v vertikali, v steni, v gozdu, kjerkoli ... Se bo znal tudi otrok na to intuitivno navaditi. Če pa začneta z namenom, da pač to počneta, ker sta to nekje prebrala, pa to ni dober način. Ker med tem, ko se bosta učila in delala napake, bosta vse napake prenesla na otroka, kar je lahko slabo in ima nasproten učinek. Moja starša sta bila alpinista in je bilo povsem običajno, da smo vse vikende preživeli v hribih."

Oražem je sprva imel odpor do gora, a je sanjal, da bo prvak v športnem plezanju. "Nikakor pa ne, da bom osvajal prvenstvene smeri v alpinizmu." In kadar jih, naleti kdaj na blokado? "Da popolnoma zablokiraš? A se to sploh kdaj zgodi? Moraš prej dobro premisliti, da do tega ne pride. Treba je vnaprej predvidevati, kaj te čaka, in do blokade načeloma ne sme priti."

Prva misel, so složni, mora biti ta, da greš dol. Ne smemo siliti naprej, če nismo prepričani, da smo mentalno, fizično pripravljeni, sposobni in da imamo ustrezno opremo.

"Kadar psiha zataji, je boljše, da se obrneš in greš dol." 

Nikomur od njih pa ni smiselno, da greš osvajat nov vrh in se ti zgodi, da naletiš na blokado, obstaneš in se vrneš. "Res bi se morale v tistem trenutku zbrati vse slabe razmere, da ne bi bilo možnosti reševanja, da bi se zgodila nenadna velika sprememba vremena, vse skupaj," razmišlja Volontar.

A opozarjajo: "Vsem, ki se zgodi, da imate na poti blokado, nikar ne rinite z glavo skozi zid. Če vas je strah prepada, to pomeni, da še niste pripravljeni nanj, ker ga še ne poznate dovolj dobro, zato se mu izogibajte." Preden se podate v neznano, nabirajte izkušnje, zato da neznano, v trenutku, ko boste tam, ne bo več povsem neznano. "Tudi negotovosti se navadiš," je prepričan Levičnik.

"Bili smo na drugem koncu sveta. Strah je seveda potencialno prisoten, a se z izkušnjami zavedaš, da ti strah ne more in ne sme predstavljati nobene ovire v glavi," odločno doda Volontar, naj se nihče ne ustraši prepreke, ko v gorah naleti nanjo. Na začetku si morate dopustiti možnost pobega, tudi to se zgodi. "A je predvsem pomembno znanje. In ne znanje z interneta, ampak izkušnje, šola, tečaji, certifikati." Če ste pripravljeni in ste prepričani, da lahko z opremo osvojite vrh, nikar ne odlašajte: "Samo naprej! In na začetku nikoli sami, vedno v paru ali skupini."

Po osmih urah in sestopu s šesttisočaka imajo v mislih ... 

Dobro aklimatizirana ekipa je do vrha preplezala v dobrih osmih urah. "Prva tretjina stene je bila kar strma, plezali smo veliko po zbitem snegu in ledu, nekaj tudi po skali," pojasnjuje Volontar, ki ob vrnitvi domov nima posebnih načrtov. "Nič kaj veliko po sestopu ne razmišljaš. Seveda, osvajanje lokalnih, evropskih sten, da bi pa o podobnem izzivu že razmišljal pa še ne." Podobnega mnenja je tudi Levičnik, ki že ima nagledanih nekaj neosvojenih smeri v Kamniško-Savinjskih Alpah. "Da bi pa spet šel za en mesec v Himalajo, to pa ne!"

"Takšna odprava ti pobere moči. Želja je potešena, zato motivacije za nekaj novega še ni. Čeprav takšni ljudje hitro pozabimo na trpljenje in začnemo načrtovati nove podvige."

"Ne vzame ti samo enega meseca, tu je še mesec temeljitih priprav, organizacije. Zaradi vsega tega trpijo vsi naši odnosi. Pa delati je treba, služiti ..." Stalnica vseh odprav je, pravijo, zavedanje, koliko ti pomenijo domači. 

"V mesecu dni imaš čas premišljevati o vsem, za kar doma ni časa. Dolgo imaš željo, da bi to dosegel, potem pa si tam in se sprašuješ, ali je to res tisto, o čemer si sanjal," se zamisli Levičnik, medtem ko je Volontar že povsem vajen tovrstne odsotnosti od vsakdana. "Jaz vedno vzamem list papirja ali telefon in pišem. Meni se odpirajo ideje na odpravah. Kar hude ideje letijo iz mene." Oražem pa na vsaki odpravi piše dnevnik: "Ampak to ni samo tisto, kje smo bili, kaj smo jedli in kaj smo videli, ampak tudi osebno razmišljanje ..." Je med osvajanjem prvenstvene smeri morda nastajala nova Pot?