Mokre sanje bratov Florjančič

Boljših v njunem športu na svetu ni. Rok in Nac Florjančič, svetovna prvaka v prostem slogu na vodnih skuterjih, sta posebna enota športnih spektaklov, elitna mornarica šovbiznisa in najboljša dvojnika agenta njenega visočanstva.

Nekdanjima motokrosistoma so bili dirkaški geni položeni v zibko – razgreti dirkaški glavi in ljubezen do bencina sta podedovala od očeta Ivana, ki je svoje dni vozil spidvej in vodno formulo ter bil v tem zelo dober. Na vodni skuter sta Rok in Nac stopila pri petih in šestih letih, ko se večina fantkov še igra v peskovniku, člansko konkurenco sta prvič izzvala ne prav dosti pozneje.

V marini v Biogradu je zasidrana njuna jahta, ki nas bo odpeljala proti Kornatom. Nebo ima ravno prav oblačkov, da bodo fotografije lepše, pravi Vučko, tisti fotograf, ki je avstrijskega pustolovca Felixa Baum­gartnerja fotografiral iz vesolja, z višine 39,04 kilometra, za brata Florjančič pa se je bil pripravljen spustiti pod morsko gladino in tam ostati ves dan.

Rok skoči na svoj čoln za wakeboard, ki spominja na plavajoči disko, slepi potniki skočijo na vodne skuterje, punce prekrijemo palubo jahte in vodna konjenica razburka morje. To je dan kot iz filma, le da se dogaja zelo zares. Vse skupaj še najbolj spominja na snemanje kadra filma o Jamesu Bondu, zrak diši po soli, zelencih in adrenalinu, v glavi mi odzvanja komad Good life, v zgodbi pa so vsi razen bad guya, ki se morda skriva med nami, le da se še ni izdal.

Rok in Nac nimata le rezultatov, uspehov in pokalov, ampak tudi denar. Nista zadela na lotu, nista ga podedovala in nista očetova sinčka – zanj vse dneve, medtem ko njuni zasledovalci v svetovnem pokalu trenirajo na Maldivih, delata v družinski tiskarni vn Miklavžu na Dravskem polju. Zato sta toliko večji fenomen in iz istega razloga tudi ne plejboja, kot marsikdo misli in kot bi zahtevala definicija. Nista postopača z dobrim okusom za ovratne rutke in mokasine, ki se otepata žensk in priložnostno smučata na vodi. Vse to bi lahko tudi bila, ker imata slog in igralsko karizmo, a ne zapravljata življenja s pitjem šampanjca v Saint Tropezu, ko sta na vodi, pa se ne zgodi smučanje, temveč popolnost, ob kateri plejboji ob¿molknejo. Čeprav imata pokalov za eno hišo in obo­ževalk za celo mesto, Rok in Nac ostajata z nogami trdno na tleh ... razen v trenutkih, ko pod njima plavajo ribe in s plavutmi ploskajo njunim novim trikom. Od njiju se namreč po sistemu copy-paste uči vesoljna jet ski skupnost, zares sledi pa jima še ne.

Z njima smo se pogovarjali daleč od obale pod Vučkovimi fotogeničnimi oblački in v zadnji topli sapi poletja 2014, objavljamo pa namenoma na začetku leta 2015, da boste imeli še večje skomine po poletju.

Tale dan je prav pravljičen, kakšen pa je vajin povsem običajen delovni dan?

NF: Sem vodja proizvodnje naše družinske tiskarne, kar pomeni, da se moj dan začne ob sedmih zjutraj prav tam. Primem za vse stroje, z viličarjem prelagam palete, domač mi je vsak del delovnega procesa, medtem ko je Rok v pisarni – ravno zdaj zbira ponudbe za nov stroj, če se ne motim.

Daleč od plejbojevstva ...

RF: Ni to to, ne?

In kakšnem bi bil videti vajin dan daleč od običajnega?

RF: Ta posebni dan je povezan s poletjem, s soncem in vodo. Najame naju bogat Rus ali Arabec, za družbo, učne ure ali šov.

NF: Arabci so posebni in je z njimi teže delati – nočejo plačati inštruktorja, te pa zasujejo z bogatimi darili. Rusi so drugačni, hočejo najboljšega učitelja, da se s tem lahko pohvalijo.

Rok, v prvem razredu odletiš na Maldive ...

RF: ... in tam gostujem na jahti kot polnopravni član posadke z vsemi privilegiji.

Koliko metrov ima jahta?

RF: Nekaj manj kot sto. Tam se družiš in vodiš športne aktivnosti: od smučanja, vejkanja, potapljanja do vožnje z vodnim skuterjem. Najboljši sem na zadnjem, obvladam pa tudi druge vodne igrače. A z Nacem v resnici najbolj uživava, ko naju najamejo za šove.

NF: Lani sva bila v Monaku na dirki formule ena. Povabila naju je Ecclestonova ekipa in za Sky smo potem posneli prispevek, ki se je vrtel med dirko.

RF: Tudi v Grčiji ni bilo slabo. Tam sva bila del zabaviščnega programa, hčerka bogatega Rusa je na otoku svojega očeta, na Scorpiusu, praznovala svoj 25. rojstni dan.

NF: Teh šovov je bilo lani kar nekaj, a mogoče je bil še najboljši kar na Ljubljanici.

Se nista bala, da bi se zapletla v kakšen star pralni stroj?

RF: O tem nisva razmišljala. Ko si enkrat na vodnem skuterju, pozabiš na vse – na vse nevarnosti pod vodo in nad vodo. Najina predstava je videti lahkotna, v resnici pa je ta šport izjemno naporen, triki pa zahtevajo visoko koncentracijo.

Rok, tvoj edini tekmec je pravzaprav Nac. Sta tako dobra tudi zato, ker pravzaprav tekmujeta med seboj?

RF: Verjetno. Kot je tudi res, da sva na teh tekmovanjih dejansko precej odskočila in sva za več nians boljša od drugih.

Skuter, s katerim tekmujeta, sta pomagala tudi razviti.

RF: Na začetku sva bila prisotna pri razvoju hydrospacea, ko je avstrijski podjetnik začel z novo znamko. Hydrospace je bil prvi stoječi štiritaktni vodni skuter in model S4 je še danes eden najboljši vodnih skuterjev za slalom. Razvoj nato ni šel v smeri skuterjev za prosti slog, zato smo se prijateljsko razšli. Nato sva se znašla pri razvoju rickterja, ki ga zdaj voziva. Rick Roy naju je povabil na testiranja, no, pravzaprav mene, in tako se je vse začelo.

NF: Rok je idealen za testiranja, ker vse uniči. Proizvajalci vedo, da bo izdelek dober le, če bo zdržal njega.

RF: Ja, tako nekako. Pravijo, da jaz iz tehnike izčrpam čisto vse. Pri Rickerju sem tako zraven že od samega začetka, od leta 2008. Te lupine iz ogljikovih vlaken zdaj že več let izdelujejo na Tajskem in nekajkrat na leto greva z Nacem tja testirat nove modele.

Kateri je zadnji trik, s katerim sta spet presenetila druge tekmovalce?

RF: Letos sem nastopil s trikom 720, to je dvojni obrat v zraku, in za zdaj trik še nima posnemovalca.

Pravzaprav pišeta zgodovino tega športa.

RF: Zadnjih nekaj let pa res. Ko sva začela, sva posnemala druge, potem sva jih dohitela, se nekaj časa borila z najboljšimi, nato pa jih premagala in zdaj že nekaj časa nimava resnega tekmeca.

A trenirata manj od zasledovalcev.

NF: Verjetno res. Če bi zadela kak loto, bi bila mogoče pozimi več na Maldivih, a ker ga še nisva, lepo doma delava in misliva na poletje.

RF: Najina sezona se začne maja, inten­zivneje začneva trenirati kakšna dva tedna prej, a prideš hitro nazaj v formo in hitro spet izgubiš strah pred triki.

Na vodi sta nepremagljiva, vrhunska sta bila tudi v motokrosu, torej na tleh – bi vaju mikalo tudi osvajanje zračnega prostora?

NF: Mene mika, bi naredil izpit za motorno letalo in najbrž ga tudi bom. Vsi motošporti so nama pisani na kožo in jaz se grem še zdaj rad peljat z motorjem.

RF: Jaz pa trenutno razmišljam le o lažjem in močnejšem skuterju, s katerim bi lahko delal še bolj zapletene trike. Če lahko skočiš še više, se takoj odprejo nove možnosti.

Kateri so osnovni liki za nepoučene?

RF: To so back flip ali salta nazaj, potem barrel, sodček z vsemi možnimi variantami, brez rok, z eno roko, brez obeh rok pa z eno nogo stran, 360 vodoravno, helikopter in 720, ta dva sta moja, bumerang. S starimi skuterji smo delali podmornico, potem je fontana, ta je za gledalce zelo zanimiva, za nas pa eden najenostavnejših trikov. Tega je ogromno.

Katere so bile največje prelomnice v vajini športni karieri?

RF: Mislim, da je bila največja sprememba zamenjava športa, z motokroske na vodni skuter. Oboje na taki ravni, kot sva se to šla midva, ne gre in treba se je bilo odločiti.

Ko sva vozila motokros, je bila najina naj­večja želja superkros v Ameriki. Jaz sem šel že s 13 leti pri 125-kubičnih centimet­rih, prej sem povsod zmagoval, 80-kubični motor sem jaz vozil in lomil, s 125 pa je bilo ravno obratno, a sem hitro posegel po vrhu. Agresiven sem bil in borben in vedno sem dal od sebe 110 odstotkov. Enkrat sem zmagal celo brez prvih zavor. Motokros tekme so super naporne, ali smo bili nerazpoznavni od blata ali pa smo jedli prah. Ko sva začela z vodnimi skuterji, pa sva se znašla v čisto drugem svetu. Gledalo naju je 20 tisoč ljudi in vsenaokrog so bile punce v bikinijih. A si vsega skupaj ne predstavljam brez motokrosa, to ti res pomaga za sam občutek, za ravnotežje, dovajanje plina, za samo borbenost. Motokros je moški in garaški šport.

Katere druge športe spremljata?

NF: Motokros in hokej. Nogometa pa ne. [smeh]

RF: Motokrosist na tekmi pade, se pobere, malo očisti in že kurbla dalje. Nogometaša se kdo dotakne in se že zvija po tleh, da ga odnesejo na nosilih. Torej?

Zakaj veljata za plejboja? Kako se zagovarjata?

RF: Nac?

NF: Mogoče sem včasih res prehitro menjaval punce, ampak zdaj sem se pa umiril.

RF: Nac, včasih jih je bilo tudi več naenkrat.

NF: Več resnih naenkrat – nikoli.

Smisel življenja?

RF: Delo krepi človeka.

NF: Pa tudi uživati je treba.

Rok (1985) je bil star le devet let, ko je prvič premagal člansko konkurenco. Leta 2001 prvič na evropskem prvenstvu, naslednje leto pa je v Ameriki že postal mladinski svetovni prvak. Bil je najmlajši v zgodovini tega športa, ki mu je to uspelo, in do danes ga ni premagal še nihče. Je aktualni članski svetovni prvak v prostem slogu. Njegov edini resni rival je njegov brat Nac. Leto mlajši Nac se je svojega prvega tekmovanja za svetovni pokal udeležil leta 2003 in takoj osvojil tretje mesto, danes pa je aktualni svetovni podprvak.

TEKST Tina Torelli
FOTO Predrag Vučković
VODJA PROJEKTA Gašper Podbregar

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol