Nataša Brunec: Življenje teče dalje in jaz z njim

Čeprav je nad tekom navdušena že vrsto let, je v zadnjem letu striktno tekla prav vsako jutro in s 365 fotografijami sklenila tekaški projekt Leto jutranjih tekov.

Zakaj ste se odločili teči vsako jutro in ob tem vsako jutro ovekovečiti s samosvojo fotografijo – kaj je bil povod za uresničitev tega projekta, od kod ideja zanj?

Nataša: Vse skupaj se je začelo na enem teku. Na zadnjih štirih kilometrih lanskega polmaratona v Radencih sem premlevala vsebino knjige, ki sem jo v tistem obdobju brala – Moč navade avtorja Charlesa Duhigga. Če povzamem idejo knjige: Avtor trdi, da je možno vzpostaviti skoraj kakršno koli navado, če dobro proučiš sprožilce, ki te pripravijo do izvedbe navade in zagotoviš zase ustrezno nagrado. Če nato rutino dovoljkrat ponoviš, je navada vzpostavljena in se ob ustreznih sprožilcih in nagradi odvija skoraj samodejno. Kar naenkrat se je moje razmišljanje o sprožilcih, rutinah in nagradah strnilo v jasen uvid, da moram teorijo iz knjige preveriti prav na primeru teka. Da bi bil izziv dovolj velik, sem si zadala vzpostavitev navade, ki bo rešila dve moji zagati: težave pri doslednem izvajanju tekaških treningov in to, da nisem ravno jutranji človek. Rodil se je projekt vsakodnevnih jutranjih tekov. Povod in ideja je torej bila – v praksi preveriti moč navade pa tudi moč metode GTD, ki jo sicer poklicno učim. Fotografije na socialnih omrežjih so se kar nekako 'zgodile'.

Ste vsako jutro vstali z zagonom in šli teč ali se vam kdaj ni ljubilo?

Nataša: Na zelo mrzla jutra ali pa, ko je zunaj lil dež, ni bilo ravno vabljivo obuti superg. Seveda sem že vnaprej vedela, da se mi na kakšno od juter ne bo ljubilo na tek. Naj izdam majhno skrivnost. Naredite si težje izvedljive zadeve vsaj delno prijetne, zame je bilo to dovolj časa za prijetno zbujanje, in predvsem naj ne bodo videti strašljive in neobvladljive – minimalna razdalja, ki sem si jo zadala za vsako jutro, je bila le 2 kilometra.

Ampak zjutraj radi poležavate, zakaj ste se torej odločili za jutranji tek in ne tek v večernih urah?

Nataša: Rekreativno tečem od maja 2003, torej bo naslednje leto polnih 15 let. Pred tem sem večino časa presedela. Tek mi je prinesel toliko dobrega in mi v resnici korenito in pozitivno spremenil življenje. Vseeno pa sem se v teh tekaških letih čez dan ali ob večerih pogosto borila sama s sabo, preden sem se končno odpravila in odtekla zadani trening. Zdaj, ko to naredim zjutraj, se vsak dan začne z eno malo osebno zmago. Pa še vsa ta krasna jutra vidim!

Kje ste našli motivacijo, da ste šli na tek zares vsako jutro?

Nataša: Imela sem samo tri pravila. Prvo, da se mi na tek ni treba odpraviti takoj, ko vstanem – seveda je to zahtevalo še malo bolj zgodnje vstajanje, saj najprej kakšne pol ure pijem kavo in berem knjigo ali brskam po spletu ... Da se dan začne mirno in počasi. Drugo pravilo je bilo, da 'moram' odteči le dva kilometra, pa že šteje kot opravljeni jutranji tek. Seveda sem večino juter tekla precej več. Tretje pravilo je bilo, da moram tek opraviti pred 9. uro zjutraj. Izjema je veljala le za dneve, ko sem se udeležila organiziranih polmaratonov in maratonov, ki se začnejo ob devetih, desetih.

Vam je kdo stal ob strani in vas spodbujal?

Nataša: Spodbujali so me skoraj vsi, ki so vedeli za projekt, družina, prijatelji, tudi Facebook in Instagram sta bila ob težkih dnevih pomemben vir podpore in motivacije.

Vam je katero jutro še posebej ostalo v spominu?

Nataša: Jutra so krasna. Taka skrivnostna in rahlo čudežna v svojih čisto posebnih zvokih in svetlobi. Jutranjih dogodivščin je bilo v tem letu kar nekaj in bile so raznovrstne: od spoštljivih vzajemnih pogledov, ko zjutraj ob petih srečaš še enega jutranjega tekača ali tekačico, pa do kramljanj z lastniki psičkov, ki so bili pogost motiv mojih fotografij ... Ne vem, zakaj, a najbolj se me je dotaknil dogodek nekega jutra, ko sem zaradi službenih obveznosti morala vstati res zgodaj. Tako sem tam okoli četrte ure zjutraj v temi na nekem pločniku poskušala fotografirati čemernega črnega mačka pod ulično svetilko. Pa vidim, da proti meni koraka starejši gospod – in to ob štirih zjutraj – s skledico, polno mačjih briketov, in mi začne pripovedovati: "Nekaj je zbolel moj Miško in noče jesti ... Tako sem zaskrbljen." Pa sva v jutranjem svitu skupaj analizirala, kaj bi lahko bilo, da je Miško neješč. Saj ni nič posebnega, a takih finih malih zgodbic in bližnjih srečanj je bilo kar nekaj.

Kje vse ste tekli in kje najraje?

Nataša: Pri izbiri prog ne kompliciram. Tečem od vhoda doma ali hotela ali kjerkoli pač sem. Tečem čisto po navdihu. Sproti se odločam, v katero ulico bom zavila in ali grem do Mosteca, po Poti spominov in tovarištva ali po kolesarski ob obvoznici. Če sem kje v tujini, je to super način za hitro spoznavanje mesta. Najljubša proga mi je domača, prekmurska cesta od Murske Sobote proti Beltincem. Tam je krasen drevored in del mene tiste kraje še vedno čuti kot dom.

Koliko kilometrov ste pretekli vsega skupaj?

Nataša: Od 30. maja lani je bilo v 365 jutrih pretečenih 2.223,4 km ali v povprečju 6,1 km na dan.

Koliko pa ste tekli, ko so se pozimi temperature spustile krepko pod ledišče?

Nataša: V aplikaciji, s katero merim treninge, sem preverila, koliko sem tekla na štiri hladne mesece, in na medmrežju preverila, kakšne temperature smo merili od novembra do februarja v Ljubljani, kjer sem pretežno tekla. To so bili sicer moji tekaško 'najslabši' meseci, vseeno pa se je nabralo nekaj kilometrov. Novembra lani sem pretekla 90 kilometrov ob povprečni mesečni temperaturi 2 stopinji Celzija in najnižji izmerjeni temperaturi minus 8 stopinj Celzija.

Decembra je bila povprečna mesečna temperatura 6 pod ničlo, najnižja izmerjena minus 11, pa sem pretekla več kot 161 kilometrov. Januarja, ko je bilo najbolj mrzlo, povprečna mesečna temperatura je bila kar devet stopinj pod ničlo in najnižja izmerjena mesečna temperatura minus 17 stopinj Celzija, sem pretekla 117 kilometrov. 125 kilometrov pa sem tekla februarja, ko se je povprečna mesečna temperatura ogrela na minus 1, najnižja izmerjena pa je bila minus 5 stopinj Celzija. Za primerjavo, meseca z največ pretečenimi kilometri sta bila julij 2016 in april letos, več kot 250 kilometrov na mesec.

Kdaj vam je bilo med tekom najbolj neprijetno, pa ste vseeno vztrajali?

Nataša: Neko jutro sem malo po prvem kilometru padla. Zapletla sem se v neko vrv, ki je gradbinci niso odstranili po izgradnji cestišča, in sem s kolenom grdo treščila ob asfalt. Ponos je bil malo ranjen, koleno pa precej in obtolčeno ... Morala sem nazaj do doma, pa sem pač tekla tisti kilometer in nekaj. Naslednji dan se je bolečina že polegla in se je dalo normalno teči.

Kateri pa je vaš najljubši fotoutrinek v naboru 365 slik?

Nataša: V enem od prejšnjim odgovorov sem omenila svojo najljubšo progo. No, tudi moja najljubša fotografija je s te proge – med Mursko Soboto in Beltinci je speljana približno 9 kilometrov dolga kolesarska steza, ki teče skozi park z gradom Rakičan vse do Beltincev, rojstnega kraja moje mame. Tam moje noge tečejo po rodnem Prekmurju in oči počivajo na ravnini in prostranosti, duša pa se počuti doma.

Ali zdaj, ko ste odtekli projekt in dosegli svojo osebno zmago, še tečete ali ste si vzeli tekaški premor?

Nataša: Zdaj je to navada. Priznam, da sem prvo jutro po dopolnjenem letu teka razmišljala tudi o tem, da mogoče lahko zdaj pač tečem tudi čez dan in ni treba iti ravno zjutraj ... Pa sem potem kar šla na tek.

Boste tekli še naprej in nas razveselili s kakšnim podobnim projektom?

Nataša: Življenje teče dalje in jaz z njim. Veseli me, če sem koga razveseljevala v tem letu jutranjih tekov. Instagram sledilci me še spremljajo, saj tam še naprej objavljam dnevne fotografije. Podoben projekt? Kar me v zadnjih letih žene, je predvsem radovednost. Radovednost je dober kompas v življenju. V zelo mladih letih sem prepogosto podlegala občutku dolžnosti in pričakovanj, zdaj pa verjamem, da je iskrena radovednost tista, ki nas spravi na prava mesta in med prave ljudi, če ji sledimo in raziščemo, kam nas pelje.

Foto: Goran Anltey

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol