Intervju z Marcom Marquezem

Marc Marquez podira vse meje, ki so še do nedavnega veljale v motoristični dirkariji. Mladec je debitiral na dirkah svetovnega formata, v razredu 125-kubičnih centimetrov, ko mu je bilo 15 let. Naslednje leto je bil že tovarniški voznik, leta 2010 je vknjižil pet zaporednih zmag in ponovil uspeh Valentina Rossija iz leta 1997, na koncu sezone pa še s petimi zmagami postal drugi najmlajši prvak v tem razredu. Leta 2011 je prestopil v razred moto2 in si že naslednje leto pridirkal naslov svetovnega prvaka. Letos je debitiral v najmočnejšem razredu motoGP kar takoj v Hodini tovarniški ekipi, kjer je prostor samo za prave dedce.

Letošnja sezona je, kot kažejo vaši rezultati, več kot fenomenalna. Kot novinec v razredu ste do zdaj vknjižili štiri zmage, ste zmagovalec vseh treh ameriških dirk – pravzaprav ste zdaj vi velika tarča velikih dirkaških imen.

Marquez: Vse skupaj je nenavadno in nepričakovano, saj kaj takšnega pred začetkom sezone nisem pričakoval niti v najbolj norih sanjah. Rekel sem si, okej, prvo leto se bom učil, saj sem vedel, da bo sezona zahtevna in dolga. Pričakoval sem, da bo težka prav vsaka dirka in da sem bom moral za dober rezultat hudičevo potruditi. Potem je prišla prva zmaga, kot veliko presenečenje pa druga in tretja, zdaj že četrta. Nenavadno se počutim, ko sem nenadoma favorit tudi za naslov svetovnega prvaka, čeprav o tem v resnici ne razmišljam. Pomembnejše so mi zmage na posameznih dirkah. V vlogi favorita uživam, hkrati pa počasi že občutim pritisk in pričakovanja, ki jih gojijo Honda, moja ekipa in navijači. Seveda se bom trudil, da bom zadržal ta zmagovalni ritem, kar pa ob močni konkurenci zagotovo ne bo lahka naloga.

Kakšna so bila torej vaša pričakovanja pred sezono?

Marquez: Pred začetkom sezone sem sklenil, da bom dal vse od sebe. Da bom upravičil zaupanje ekipe, ne nazadnje je Honda veliko stavila name [spremenili so pravila, da je novinec lahko prišel v najmočnejši razred k tovarniški ekipi]. Vedel sem, da se bom moral ogromno naučiti, predvsem v prvem delu sezone. Predvideval sem, da bom v drugem delu bolj konstanten, da bom imel že nekaj izkušenj in računal sem na kakšne stopničke. Razmišljal sem tudi o zmagah, za katere sem menil, da bom goden šele proti koncu letošnje sezone. No, v resnici se je zgodilo ravno nasprotno – že na prvi dirki sem bil na stopničkah, na drugi dirki sem že zmagal. In tako v tem slogu ...

Pred časom je hondo, s katero tekmujete, preizkusil tudi Casey Stoner, dvakratni svetovni prvak, ki je nanjo sedel skoraj po letu dni. Kako komentirate njegovo vrnitev na steze?

Marquez: Zdi se mi dobro, da ima ekipa drugo mnenje o stroju, s katerim tekmujem, zlasti če je to mnenje takšnega vrhunskega tekmovalca, kot je Casey. Razumem ga, ko pravi, da včasih pogreša vožnjo z motociklom in da je na testiranjih predvsem užival. Še posebno zdaj, ko je v drugih tekmovalnih vodah [Stoner zdaj dirka z avtomobili] in ko ni pod pritiskom. Mislim, da bi bil Casey, če bi ostal v našem športu, še vedno hiter, pravzaprav bi se potegoval za naslov, zato je njegovo mnenje neprecenljivo. Je mojster vožnje na meji, in prav to potrebujejo Hondini inženirji pri razvoju.

Vaši uspehi močno odmevajo na sceni. Beremo analize skrivnosti vašega uspeha, število navijačev se povečuje, postajate čedalje bolj priljubljeni. Vas to preseneča?

Marquez: Poleg spremembe tekmovalnega razreda, s čimer sem spremenil tudi ekipo, motocikel pa tudi svoj način vožnje, se je veliko spremenilo tudi zunaj steze. Razred motoGP je seveda krona motošporta in zato smo dirkači, ki tekmujemo v tem razredu, samodejno medijsko bolj izpostavljeni. Tudi z navijači je podobno. Doma v Španiji, pa ne samo tam, sem postal prepoznaven, mediji se vedno bolj zanimajo zame, vse več ljudi me ustavlja na ulici. Na vse skupaj sem se moral privaditi, ne nazadnje sem profesionalec in to je del tega. Se pa pritisk z vsako dirko in vsako zmago samo še stopnjuje, ampak s tem se pretirano ne obremenjujem.

Tudi v Sloveniji smo priče zanimivemu fenomenu – prav zaradi vas in razmeroma dobre medijskega pokritosti prvenstva vedno več mladih deklet spremlja dirke, ki s tem dobivajo dodatno dimenzijo.

Marquez: [smeh] Vesel sem, da je tako, pa ne samo zaradi deklet, ampak tudi zaradi motoristične scene na splošno. Več ko je navijačev, bolje je, s tem prvenstvo postaja odmevnejše. Seveda je zanimivo tekmovati pred polnimi tribunami ali vedeti, da mojo vožnjo spremljajo milijoni ljudi, ki v tistem trenutku stiskajo pesti zame. Navijačem vedno rad priredim dober šov, dobro dirko in prav je, da to tudi dobijo.

Vam steza v Brnu ustreza?

Marquez: Na brnski stezi imam spremenljivo srečo. No, lani sem v razredu moto2 zmagal. Všeč mi je, kako je speljana, všeč mi je tudi njena dolžina, rezultat pa je seveda kot vedno odvisen od tega, kako dobro je pripravljen motocikel. Kako bo to nedeljo, bomo videli. Seveda si spet želim zmage. [No, v nedeljo je zmagal.]

Prehod iz katerega tekmovalnega razreda je bil najzahtevnejši?

Marquez: Hm, tisti iz 125-kubičnega razreda v razred moto2. Morda tudi zato, ker sem imel takrat manj izkušenj kot danes. Razlika v teži motociklov je bila ogromna, v razredu moto2 so bili tedaj bajki še enkrat težji kot mlinčki razreda 125 [140 kilogramov v razredu moto2, 70 kilogramov v 125-kubičnem razredu]. Razlikovali so se tudi motorji, v manjšem razredu so bili dvotaktni, v moto2 štiritaktni, kar je zahtevalo korenito spremembo v načinu vožnje. Prehod iz razreda moto2 v motoGP zame ni bil tako zahteven. Res je, da se tudi tu teži motociklov razlikujeta, a bistveni element drugačnosti je razumevanje delovanja elektronike.

Menite, da je razredu motoGP preveč elektronike?

Marquez: Nasprotno, menim, da je dobro, da je, saj nam pomaga, da v celoti izkoristimo potencial motocikla. Prav v tem, kako jo znaš uporabiti, je skrivnost uspeha. Na nekaterih stezah, denimo v Indianapolisu, sem jo uporabljal manj, saj sem bil z motociklom hitrejši, če sem v nekaterih zavojih drsel [elektronika preprečuje prav to, saj je v teoriji motocikel tako hitrejši]. Poleg tega je raven varnosti z njeno uporabo višja, kar je enako pomembno kot biti hiter.

Vaš slog vožnje je vsekakor ekstremen: v zavojih s telesom visite z motocikla in s komolcem celo drsate po asfaltu. Vozite tudi z ekstremnim naklonom. Morajo vaši inženirji zaradi tega posebej pripraviti motocikel?

Marquez: Naklon motocikla v zavoju pravzaprav ne odstopa od drugih dirkačev – ko smo primerjali podatke, smo ugotovili, da imava z Danijem, sotekmovalcem v ekipi, podoben naklon [okoli 60 stopinj]. Razlikuje se morda za stopinjo ali dve. Res pa je, da je moj slog vožnje bolj ekstremen, posebno v temenu zavoja, zato je celotna slika vožnje takšna, kot je. Tak je pač moj slog in edino tako znam peljati hitro.

Kako se pripravljate na vožnjo s tako zahtevnim motociklom, kot je stroj razreda motoGP. Obvladovanje zahteva vrhunsko telesno pripravljenost, spretnost, motoriko, koordinacijo, ne nazadnje ustrezno psihično pripravo?

Marquez: Ja, brez tega ne gre. Zelo rad treniram z gorskim kolesom, pozimi tudi z motokrosko, zdaj čez sezono, kadar imam čas, treniram s terenskim motociklom. Učim se drseti in vožnja s terenskim motociklom dejansko daje rezultate in pomaga pri razumevanju drsenja skozi zavoje. Za telesno pripravo skrbim v telovadnici, praviloma dvakrat, največkrat pa kar trikrat na dan, zjutraj, popoldne in zvečer.

Ob koncu tedna torej dirkate, med tednom trikrat na dan trenirate – kaj pa počnete v prostem času?

Marquez: V tistem času, ki mi preostane, sem zelo rad s svojo družbo in prijatelji. Predvsem poleti gremo skupaj na kakšen žur, gremo na pijačo, navsezadnje sem star 20 let in tako kot vrstniki se rad zabavam. Se pa zabavam tudi, ko treniram, posebno če se mi pri tem pridruži moj brat Alex. Ko treniram, predvsem pri vožnji z gorskim kolesom, zelo uživam in vožnje z njim ne dojemam kot obveznost, ampak bolj kot hobi in sprostitev.

Našega urednika hudo zanima, ali ste tako kot na stezi hitri tudi pri lovljenju deklet – imate dekle?

Marquez: Ne, iskreno povedano za to nimam časa. Imel sem jo do lani, zdaj pa sem ves svoj čas posvetil športu. Veliko potujem, dirkam z motociklom, torej v življenju veliko tvegam in vsako dekle pač tega ne sprejema. A življenje je nepredvidljivo, ne veš, kaj te čaka, in včasih moraš spremeniti prioritete. Tudi glede deklet.

Kaj bi počeli v življenju, če ne bi bil tekmovali z motociklom?

Marquez: Zagotovo bi bil tako ali drugače vpleten v motoristično dirkaško sceno. Če ne bi bil uspešen kot dirkač – saj nikoli ne veš, ali boš res uspešen –, sem imel pripravljen rezervni plan. Postal bi mehanik.

Tekst: Primož Jurman
Foto: Andrew Northcott

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord