Stare lesene omare, predalniki in komode imajo poseben čar, toda pogosto jih spremlja tudi manj prijetna težava – značilen zatohel vonj. Še huje je, da se lahko hitro prenese na oblačila, posteljnino in druge tkanine, ki jih hranimo v njih.
Čeprav marsikdo meni, da gre preprosto za "vonj po starem pohištvu", je vzrok pogosto drugje. Izdelovalka in restavratorka pohištva LiLi (Rockler) Jackson je za portal Southern Living pojasnila, da ima pomembno vlogo vlaga, saj ustvarja ugodne razmere za razvoj plesni. Težava je povezana tudi z načinom izdelave starejšega pohištva. Zunanje površine so pogosto zaščitene s šelakom ali drugim zaključnim premazom, notranjost omar in predalov pa je lahko izdelana iz nezaščitenega lesa. Ta veliko lažje vpija vlago in z njo tudi neprijetne vonjave. Dobra novica je, da se lahko težave lotite precej nežno in brez agresivnega drgnjenja starega lesa.
Najprej preverite, od kod prihaja vlaga
Preden začnete čistiti predale, preverite prostor, v katerem stoji pohištvo. Če je v njem stalno previsoka vlažnost, bo odstranjevanje vonja le začasna rešitev. V vlažnih prostorih lahko pomaga razvlaževalnik zraka. Če je mogoče, pohištvo nato prestavite na suho in zračno mesto. Predale odstranite oziroma jih pustite povsem odprte, da lahko zrak neovirano kroži. Pomagata tudi dnevna svetloba in dobro prezračevanje. Cilj je predvsem, da se les temeljito posuši, saj lahko prav vlaga vzdržuje značilen zatohel vonj.
Sesalnik in suha krpa sta lahko najboljša začetek
Pri starem pohištvu ni pametno takoj poseči po vodi in različnih čistilih. Predale najprej popolnoma izpraznite, nato pa notranjost temeljito posesajte. Posebno pozornost namenite vogalom, režam in stikom, kjer se je lahko skozi desetletja nabrala precejšnja količina prahu. Nato površine obrišite s čisto in suho krpo ter pustite predale odprte.
Če neprijeten vonj vztraja, lahko vanje postavite aktivno oglje, ki pomaga absorbirati neprijetne vonjave in vlago, ne da bi morali občutljiv les močiti. Uporabite lahko tudi posodico s sodo bikarbono, vendar je ne stresajte neposredno po starem lesu.
Zakaj kis ni vedno dobra izbira?
Kis je priljubljeno domače čistilo, vendar pri starem in predvsem dragocenejšem lesenem pohištvu ni nujno najboljša rešitev. Jackson opozarja, da lahko kis, milo in druga mokra čistila poškodujejo stare zaključne premaze. Pred uporabo domačih čistil je zato treba upoštevati starost, stanje in morebitno vrednost pohištva. Če na lesu dejansko opazite plesen, zgolj odstranjevanje vonja ne bo dovolj. Uporabiti je mogoče sredstvo proti mikroorganizmom, ki je izrecno primerno za les, pri dragocenem ali starinskem pohištvu pa je smiselno poseg prepustiti restavratorju.
Preberite še:
- Naše babice so v omaro vedno dajale tole, niso kupovale dragih dišav za perilo: ta stari trik se danes vrača v domove (poceni in učinkovit)
- Pozabljeni triki naših babic: z njimi so čistile dom, prale perilo in prihranile denar, dobro so vedele, kako se bo njihov dom bleščal brez kemikalij
- Stanovanje bo po tem dišalo ves dan: naredite si naravni osvežilec prostora, ki deluje bolje kot dragi spreji
Kaj narediti, če se neprijeten vonj vedno znova vrne?
Če ste pohištvo temeljito posušili, posesali in prezračili, vonj pa se kljub temu vrača, ga je lahko nezaščiten les skozi leta absorbiral globlje. V takšnem primeru Jackson priporoča nanos enega ali dveh slojev šelaka (to jr naravna smola, ki se uporablja kot zaščitni in zaključni premaz za les) na nezaščitene notranje lesene površine. Ta ustvari zaščitno plast, ki lahko zadrži vonjave v lesu in zmanjša njegovo nadaljnje vpijanje vlage.
Pri starinskem ali vrednejšem pohištvu pa se pred takšnim posegom posvetujte s strokovnjakom, saj lahko spreminjanje prvotne površine vpliva na njegov videz in vrednost. Najpomembnejši ukrep na dolgi rok ostaja preprost: staro leseno pohištvo naj bo v čim bolj suhem in dobro prezračenem prostoru. Tako lahko stara komoda ali omara ohrani svojo patino in značaj, ne da bi vaša oblačila prevzela še njen značilni zatohel vonj.
