Kako se izogniti zločinu nad "frajtonar'co" in kako preveriti odprtost planinskih koč

Bil sem na predstavitvi knjižnega prvenca Uroša Perka. Duševne motnje v športu. Dr. Uroš Perko. O njem dolgo ni bilo ne duha ne sluha. In v plezalnih vrstah smo se spraševali, kje je. Uroš je bil v devetdesetih eden izmed najboljših športnih plezalcev, ki je pri rosnih petnajstih splezal svojo prvo 8a+, postal mladinski državni prvak bivše Jugoslavije. Kasneje je kot prvi Slovenec splezal smer z oceno 9a - Sanjski par v Mišji peči.

Za prvomajske praznike smo ga občudovali v Paklenici, kjer je premagoval za nas nepojmljive skalne probleme. Pred nekaj leti me je poklical, ker je potreboval podatke o kategorizaciji športnih plezalcev.

Omenim Tomu Česnu: "Ej, Tomo, če pa sedaj uganeš, kdo je klical?"
"Kdo?" ga zanima.
Zaupam mu: "Perko. Uroš Perko."
"Ja, kaj pa počne ta model?" nadaljuje z vprašanjem.
"Študira." povem.
"Ja, madona, še je upanje za ta svet." zaključi Tomo.

Na predstavitvi v kamniški knjižnici sem pogrešal trenerje. Predvsem tiste, ki delajo z mladimi športniki. Alkohol, pretreniranost, motnje hranjenja … so teme, s katerimi se je ukvarjal Uroš in še vedno veljajo za tabu teme. O tistih, katerih se ne govori, ali pa se samo šušlja. Relativni energijski primanjkljaj je sploh pri dekletih velika težava.

Alkohol pa?! Na lastne oči sem se prepričal, ko mi je trener znanega kolesarskega kluba dobesedno po vseh štirih prišel nasproti po stopnicah in zgrešil sobo. Kako vem, da jo je zgrešil? Ker je bila moja in je v njej spala družina. In v dobri veri so takšnemu trenerju starši zaupali svoje otroke.

Pred petimi leti sem spil svojo zadnjo alkoholno pijačo. Bil sem na dobri poti, da ta postane moja opravičljiva po-športna dejavnost. V očeh ljudi sem takoj postal čuden. Pa saj tudi drugače nisem prav priljubljen, ker svoje mnenje povem na glas, vedno podkrepljeno z argumenti in ne šušljam pod mizo. A ko ljudem rečeš "hvala, ne pijem alkohola", tedaj otrpnejo. Ne vedo, kaj bi.

Po navadi sledita odgovor in vprašanje: "Spoštujemo. Bravo. Pa saj sam tudi bolj ob prilikah. Pa, a ne bi vsaj enega kratkega, za zdravje?" Ko gre za zdravje drugih, smo Slovenci še posebej skrbni. Morda lahko ob bok postavimo še skrb za pogum, v zgodnjih jutranjih urah v dolini Vrat, pred epskim naskokom na Očaka.

Planinska zveza Slovenije je organizirala seminar za oskrbnike planinskih koč, ki je že več let zapored potekal v sodelovanju z Višjo strokovno šolo za gostinstvo, velnes in turizem Bled.

Program seminarja je bil usmerjen v vsebine, ki predstavljajo osnovo za dobro delovanje planinske koče s poudarkom na planinskih vsebinah in odnosu do obiskovalcev. Slušatelji so spoznali koncept planinske koče v okviru planinske organizacije in njeno delovanje ter naloge oskrbnika, predvsem z vidika planinskih vsebin. Kot osnovni temi sta bili vključeni še prva pomoč in požarna varnost.

Ena izmed glavnih nalog oskrbnika planinske koče je skrb za goste. Predvsem, da zna narediti red in ustaviti tiste, ki nimajo meja. Kasnejše pritoževanje in pisanje po časopisih, da je koča "pokozlana" in uničen inventar, je žal prepozno. V koči so gostje, ki tam prespijo z namenom, da se povzpnejo na vrh in še najmanj jim je treba poslušati razgrajanje posameznikov in zločin nad "frajtonar'co", ki ga po navadi spremljata razglašeno: "En hribček bom kupil, bom trto sadil …oooooopa!" In trk ob mizo.

Prvi maj je čas, ko planinske koče začnejo odpirati svoja vrata in prav je, da ste seznanjeni, katere so odprte. In kje lahko odprtost koč preverite.

Planinske koče v hribovitem in gričevnatem svetu so odprte in med prvomajskimi prazniki vabijo planince, da jih obiščejo, medtem ko visokogorske ostajajo zaprte do poletne planinske sezone. Ker so nekatere nižje ležeče koče odprte zgolj ob koncu tedna, velja pred obiskom preveriti odprtost koč na spletni strani Planinske zveze Slovenije ali neposredno pri društvih oziroma oskrbnikih. Več o cenah in popustih v planinskih kočah najdete na spletni strani PZS.

V visokogorju lahko v tem času osnovno zavetje najdete v zimskih sobah (Planina pri Jezeru, Triglavska jezera, Prehodavci, Vodnikov dom, Črna prst, Gomiščkovo zavetišče, Kriški podi, Kokrsko sedlo) in bivakih. Za oboje velja, da so opremljeni vsaj z nekaj dekami. Ob tem obiskovalce zimskih sob in bivakov prosimo, da ob odhodu za seboj počistijo smeti, zložijo odeje ter trdno zaprejo vsa vrata, okna in napolknice.

Pa varen in preudaren planinski korak.

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol