Nima pojma o hribih, ker je videl samo, da je fajn na Instagramu. A nekomu nekaj pomeni. In zato se splača truditi

Sprehajam se med stojnicami sejma Alpe-Adria in iščem naš planinski kotiček. Težko ga zgrešiš. Simpatično urejen. Tak, pristen planinski, ki te očara in ti daje občutek domačnosti. Kar predstavljam si, kako se po naporni zimski turi zleknem pred kamin in mi misli počasi odnaša prasketanje ognja. Prisluhnem zgodbi alpinistov za sosednjo mizo. Govorijo o Himalaji.

Pred vhodom v sejemski prostor stoji plezalni stolp. Ljubljanski gorski reševalci prikazujejo reševanje z nosili. "Kaj je, fantje? Nimate dosti dela v hribih, pa ste še malo tukaj?" povzamem dogajanje. 

Z nasprotne strani prihaja Janez Dovžan. Ena od legendarnih Mojstranških veveric. Robas cinično komentira: "Ti, a ta bo danes imel predavanje? No, to pa moram videt." "O, Roman, živjo," dobi prijazen Janezov pozdrav. In takoj sem vedel, da mu ne bo ostal dolžan. Nato doda: "Pa sem mislil, da je sejem o turizmu. Vidim, da imajo tudi kotiček dinozavrov." Sledi tipična zloženka: "Marš v k...." Sej vemo, kam. 

V prostorih alpinističnega odseka Kamnik še vedno visi tabla s kamniškega vlaka. Tista bela, z napisom Ljubljana. In na njej je napis prečrtan. Med alpinisti je od nekdaj potekala tekmovalnost, sploh iz različnih alpskih dolin. Razvil se je poseben humor, piker. Dvakrat zapeče. Skoraj tako kot tistega mornarja, ki so mu prebičali hrbet in ga zalili s slano vodo. Vsakdanji človek, tisti iz mesta, takšen humor težko prebavi in mu je nerazumljiv. 

Podelitev priznanj najuspešnejšim športnikom Planinske zveze Slovenije ne poteka v soju žarometov. Raje imamo pristne zgodbe. Tiste z gora. Ta večer nam je svojo pripovedoval Janez Dovžan. Zgodbo velikih Mojstranških veveric, ki so orali ledino alpinizma v 60. in 70. letih. V dvorani nas je odprtih ust sedelo več kot 150. Udeležil sem se že nekaterih podelitev športnikom, a tako pestre druščine še nisem zasledil. Preplet generacij in različnih športnih dejavnosti, od plezanja v telovadnici do vrhunskih alpinistov, ki osvajajo velike himalajske stene, lednih plezalcev in turnih smučarjev. Vsak s svojo zgodbo. A vsem je enako eno: humor, ki "žge".

Kot krepka zaušnica se me je dotaknil citat iz Mikčevega nagovora: "Reševalne akcije. Veliko jih je bilo. Verjetno preveč. Ne prinašajo slave. Ni časa za objave na družbenih omrežjih. Velike, težke, pogosto tragične reševalne akcije nosijo imena ponesrečencev. Reševalci vedno poniknejo v anonimnost, kjer v osami zdravijo praske na duši."

Posamezni gorski reševalci in strokovni planinski kadri skušamo spremeniti tok dogajanja in zmanjšati število nesreč tudi s pomočjo družbenih omrežij. Nimamo veliko sledilcev in prekašajo nas tisti, ki se "zašleprajo" na skoraj ravnini, ali pa govorijo o gorniški opremi, s katere še visi cena. 

Včeraj, po predavanju Mojstranških veveric, mi je Pečjakov Andrej, ja, tisti Pečjakov, čigar oče je napisal knjigo Drejček in trije marsovčki, rekel: "Šerki, dajte samo tako naprej. Če na ta način odvrnete enega na leto od smrti ali poškodb, je ogromno. Ta človek nekomu nekaj pomeni, ima otroke, družino. Nima pojma o hribih, ker je videl samo, da je fajn na Instagramu. A nekomu nekaj pomeni. In zato se splača truditi."

Hvala, Andrej. Trudimo se. Bičajo naše hrbte, polivajo jih s slano vodo. A mi imamo svoj humor.

Poglejmo si, kaj je snežni profil in kako preizkusimo sprijetost posameznih plasti snežne odeje

Prerez snežne odeje – snežni profil

• Vpogled v zgodovino snežne odeje, trdnost in sprijetost posameznih plasti med seboj.
• Iščemo kritične in šibke plasti.

Izvedba:

• V sneg izkopljemo luknjo (glede na podlago) do globine 1 m oz. do tal. Do te globine je skritih 95 odstotkov nevarnih plasti in klož.
• Navpično steno profila poravnamo in zgladimo najprej z lopato in nato z roko, da izstopijo posamezne plasti snežne odeje, ki jih ob straneh označimo z vejicami.
• Določimo trdoto posameznih plasti s pomočjo pesti, štirih prstov, enega prsta, svinčnika in noža. Pozorni smo na sosednje plasti, ki se po trdoti razlikujejo. Na ta način določimo plasti, ki so lahko nevarne za snežni plaz (mehka plast na ledeni podlagi, plast plovnega snega med dvema tršima plastema ...).

Preizkus sprijetosti posameznih snežnih plasti s pomočjo Kanadske metode (Compression test):

V kanadskih parkih so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja za iskanje šibkih plasti v snežni odeji začeli uporabljati metodo snežnega stolpca. Poimenovali so jo Compression test (CT). V nemško govorečih državah jo imenujejo Säulentest, v slovenščini Kanadska metoda ali tudi tlačna metoda.

Pri tej metodi iz snežne odeje izrežemo stolpec z merami 0,3 m x 0,3 m. Višina stolpca je običajno 1 m. Na vrhu stolpca očistimo nov sneg in na očiščeno ploskev položimo lopato, na katero med preizkusom udarjamo z roko. Glede na to, kdaj se poruši šibka plast, določimo stabilnost snežne odeje. Najprej udarjamo 10 udarcev iz zapestja, sledi 10 udarcev iz komolca in za konec še 10 udarcev iz rame na lopato. 

Rezultati presoje stabilnosti:

In če se po opravljenem preizkusu sprašujete, kdaj lahko grem na turo in kdaj ne? Odgovorite si na vprašanje, kaj pomeni rdeča luč na semaforju. 

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere