Plazovni nahrbtnik reši polovico žrtev v plazu, ki bi sicer umrle

Skoraj dve in pol toni težko vozilo si počasi utira pot po zasneženi in mestoma ledeni cesti. Naletava sneg. Vzdušje v vozilu je sproščeno, skoraj preveč. Štirikolesni pogon počasi pleza navzdol, elektronika pomaga držati smer in nadzira hitrost. Na vsaki strani kupi snega, ki dajejo občutek varnosti, da bi vozilo zdrselo iz smeri. Ocenim, da pomoč reduktorja ni potrebna, saj je naklonina ceste zanemarljiva. Vozila nasproti ne pričakujem.

Odkar so asfaltirali cesto in uredili parkirišče do Ravni, naj bi obiskovalci parkirali na urejenem parkirišču. Promet bi dokončno sicer uredila zapornica, ki bi izključila možnost VIP in na koncu koncev zmanjšala število vozil v glavni planinski sezoni. A dežela na sončni strani Alp še ni zrela za takšno misel. 

...in kako se motim. Izza ovinka pogleda nos VW passata, ki z zadnjimi vzdihljaji pleše po kolesnicah in se peha, da bo vozniku odnesel kakšen meter hoje. Pohodim zavoro. Razdalja 150 metrov, ki bi se v nekih drugih razmerah zdela celo večnost, postaja trenutek. Telo se vzravna. Koža se mi naježi.

Sem kot maček v nevarnosti, medtem ko možgani iščejo rešitev s podatki, ki letijo v informacijski center. Vidim, kako bo dvotonska zverina z znakom GRS pohrustala pločevino, ki ji stoji na poti. Kako se bodo vozniku razširile oči, ko bo sila udarila v njegovo telo in ga prilepila na sedež. Minuta, dolga kot večnost. Počasni posnetek, brez zvoka, brez besed. Samo slike, ki se zapečejo v um. 

 
Morda so bile ključne ure "drila" na poligonih, leta kilometrov za volanom, mladostniško filmsko norenje s stoenko po gozdnih cestah, ko smo se selili izpod vznožja ene gore na drugo, ali pa je k temu pripomogla elektronika vozila, morda pa samo sreča. Tista, za katero smo večkrat prikrajšani.
 
Srečava se z očmi. V nekem trenutku sem izkoristil majhen odstavek pluga in z vso silo zaril v sneg, ki je prijel in vozilo posrkal vase. Odpreva okni, izmenjava nekaj besed. Prestrašene so. Na zadnjem sedežu vidim otroški sedež z majhnim bitjem. Tujci in samo sankat so se šli. Pogledam Borisa na sovoznikovem sedežu. Na ustih ima tisti svoj nasmeh. Vem, kaj si misliva: "Fak ..."

 
 
V eni drugi zgodbi lokalni šerif ravno zvrne svoj poslednji "štamprle". "Ti Režek, a si sišu koga je bvo na pvanin? Gorski reševalci. A nis ti tut čas neki devo za njih? Zabil so se. Zih so spet divjal, pa gun je vozu. Ta lep, gun ko je skos na teve. Že zanč je Janez mi reku, ko je govoru po Tedniku o gunih, ko nagi hodijo po pvaninah, pa se v vodo namakajo, da bi ta najraj vidu, da noben ne bi šou v pvanine. Janez pa bo že vedo. Saj v štacun deva, s pvaninsko opremo. GRS-jevci, sam tih naj bojo. Opremo majo, glej kake čevle dobijo, pa jakne, pa še zih so fajn pvačani. Pol pa bo ta varuh pvanincev pameten. No, sam da se v Bistrc namakajo, to pa ni prav. Mi pa pol vodo pijemo. Jožko, daj še enga kratkega, po pa grem. Je moja tečna že za južno."
 
Plazovni nahrbtnik nam lahko reši življenje. Želimo si, da ga nikoli ne bi uporabili. Če nas odnese plaz, poskrbi, da ostanemo na vrhu in nam hkrati zaščiti glavo in vrat. Statistika preživetja je ugodna in govori, da reši polovico žrtev v plazu, ki bi sicer umrle. A še vedno jih polovica umre. 

Zanimiva je tudi predpostavka, kdo so uporabniki plazovnih nahrbtnikov, ki so jih zajeli v statistiko. Gre za posameznike, ki tvegajo več od drugih, se gibajo po območjih, ki so plazovno bolj izpostavljena in hkrati manj tvegana za padce in posledično politravme, ki so v večini primerov vzrok smrti tudi v plazu. Ne glede na statistiko naj do nesreče sploh ne pride. Če pa že, pa bodimo pripravljeni. In kot v zgodbi zgoraj, vse je odvisno od naključij in na koncu koncev od sreče.  
 
Plazovni nahrbtnik je pripomoček, s katerim imamo največ možnosti preživetja v primeru zasutja v snežnem plazu. Svetujemo ga vsem, ki se v zasnežene gore odpravljajo pogosteje, kot so turni smučarji. A ob tem še dodatno planince nagovarjamo, da uporaba plazovnega nahrbtnika še ne pomeni, da se lahko dodatno izpostavljamo tveganju, v smislu: "Dajmo odpeljati, saj imamo plazovni nahrbtnik. Če se utrga plaz, se bomo že izmazali."

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol