Od nočne posode do zobne proteze s planinsko čutaro

"Šerki, kje si to prebral, da je dobro, da midva že cel dan biciklirava brez vode?" me je vprašal Franc.
"Nikjer. Sam sem si izmislil. Za trening," odgovorim. "Pa ti si res en cepec. Sam pa še večji, ker ti nasedem!" me pogleda in nadaljuje mrko v klanec.
 
Že dve uri me zvija po trebuhu. Nič. Treba bo. Pustiti predsodke, sram. Saj pri tem smo vsi enaki. Ne glede na staž, bogastvo, izkušnje ... Serjemo vsi. Tako ali drugače. "Stanč, napni vrv!" rečem svojemu nekdanjemu profesorju športne vzgoje iz ravenske gimnazije. "Pa brez komentarjev, prosim!" prav prijazno dodam. 

Pomaham gorskemu vodniku, ki na kratki vrvi mimo pelje svojega gosta. Sredi Hornlijevega grebena na Matterhorn smo. Ravno se je začelo daniti. Ob iskanju papirja v nahrbtniku ugotovim, da se mi je prepiknil meh, ki sem ga pred nekaj urami kupil v Zermattu. Nahrbtnik je poln lepljivega čaja. Zakolnem. "Pa jebote tvoja nostalgija, pa mehi, pa kako je kul, pa Švicarji vsi po spisku!" se mi sprehajajo misli po glavi. "Furam safer" nekaj naslednjih ur s pol litra isotonika. Tolažim se, da bo vsaj dober trening. Trening za psiho. Zvečer, pri koči Hörnli čutim bolečino v predelu ledvic, boli me glava. Dehidriran sem. 

 
Petek je. Sneži. Komaj čakam, da zaključimo pouk. Profesor razlaga o falangah. Sam pa sem z mislimi že v hribih. Vseeno mi je za vojne formacije in Filipa Makedonskega. Kot rimska legija čakam odrešilni zvonec, zagrabim nahrbtnik in oddrvim na avtobusno postajo. Spotoma kupim sendvič in čokoladno mleko. Zmagovalna kombinacija, ko bom ves premražen iskal moralo v snežni luknji nekje na pobočju Pece.

Vonj po izpuhih, pretirana toplota, škripanje Koroškega radia, v mladosti potlačene dirkalne želje šoferja, sprevodnik z okroglo kovinsko napravo z rdečimi številkami in ročko, s katero je izdal vozovnico. Z roko pobrskam po nahrbtniku za denarnico. Fak, vse je mokro. V naglici je mleko pristalo na derezah. Moja naslednja investicija je bila v zaščitno torbo za dereze. 

 
Z rdečo škodo 120L se peljemo iz Črne. Bili smo na obisku pri črnski bici, kot sva jo poimenovala s sestro. V središču Črne, pri spomeniku, danes bi ga učeno poimenovali rondo, nas ustavi policija. Ata odpre okno. Dokumenti. Tišina. "Gospod, mi pokažete rezervno kolo?" sledi miličnikovo vprašanje. Medtem ko ata odpira prtljažnik, ga ta opazuje. "Stopite z mano, bomo pihali," je naslednji ukaz. Nič. Policist vrne dokumente. Se skloni k odprtemu oknu in brez besed opazuje mamo. "Hvala in srečno vožnjo," zaključi. Nekaj ur prej sva z atom vozila sadjevec. Ker sem imel prste zraven in sem krivo namestil čep, se je ta med vožnjo snel in dodobra napil tla v avtu. Kurjava je naredila svoje. 
Policist pa si je mislil: "Ded je trezen, ta stara pa nabita ko mina."

Danes vseh teh težav nimam več, saj že nekaj časa uporabljam vakuumske izolirne steklenice, ki tekočino ohranjajo cel dan hladno ali pa toplo kar do 12 ur. Poleg tega pa so odporne proti udarcem, tudi na dereze, kakovosten zamašek pa preprečuje, da bi se ta odprla, tudi če je v nahrbtniku obrnjena na glavo. Poleg vsega pa so lahke, kar je meni zelo pomembno. Uporabljam steklenice od Hydro Flaska in Snow Monkeyja. 

Dobra lastnost teh steklenic je tudi, da se preprosto čistijo, saj je notranjost iz nerjavečega jekla, ki preprečuje nabiranje kamna in preostalih dodatkov od pijače. Velika odprtina omogoča nemoteno pitje in polnjenje, marsikdaj pa mi je olajšala mučno vstajanje iz spalne vreče v mrzlem bivaku, ker sem jo uporabil za nočno posodo. Pa prosim, z veliko odprtino me ne razumite napačno, da se hvalim. 

 
Pralne so v pomivalnem stroju. Sam pa jih pogosto očistim s pomočjo tablet za zobne proteze. Hvala, tašča. V steklenico nalijem vročo vodo, dodam tableto in pustim čez noč. Deluje pa tudi čiščenje s sodo in citronko. Poleg vsega pa skrbimo še za okolje, saj se s tem izognemo kupovanju plastenk, steklenica pa bo skupaj z nami postala del gorniške zgodbe. Opremite jo z nalepkami. 
 
In še uporabna nasveta. Okrog steklenice imam navit 'silver tejp', ki mi večkrat pride prav za kakšno popravilo ali pa oskrbo žulja. V kapi nahrbtnika pa vedno nosim 2 metra dolgo cevko, s pomočjo katere pridem do vode, ki je skrita pod balvani in je drugače ne bi mogel naliti v steklenico. Morda vam kdaj pride prav in olajša katero od vaših planinskih pustolovščin.