Ko norcu skrivnostna 100-kilometrska trasa ne da miru, gre in jo preteče: "Pohodniški avanturi Highlander preprosto ne moreš reči NE!"

Bilo je sredi tedna, ko mi Matej pošlje kratko sporočilo, če mi lahko posreduje GPS sled, za eno mnenje. Seveda, pošlji. Zvečer pijem svojo najljubšo kavo Stow Red Carpet in odpiram Matejevo e-pošto. Saj vem, kava zvečer ni zdrava. Meni ustreza in je moja sladka pregreha. GPS sled naložim v Garminov Basecamp in mi je takoj žal tistega: "Seveda. Pošlji."

Puf in oblaček dima. Na desno ramo se mi usede Softič. Majhen, rdečega nosu in kratkih rožičkov, telo pa mu krasi okrogel trebušček. "Ej, Šerki. Brezveze. Saj vidiš, da ti danes ne gre. Vode nimaš. Noge te bolijo. Na bruhanje te sili … bla, bla, bla, bla …," me prepričuje, ko s težavo premikam noge po poti, čeprav navzdol. 

Pred desetimi urami me je Tinkara odložila v Mozirju, kjer je začetek pohodniškega doživetja Highlander Kamniško-Savinjske Alpe. "Če je vaš cilj prehoditi 100 km v nekaj dneh, ste na pravem mestu," je zapisano na spletni strani organizatorja. Udeleženci imajo na voljo pet dni, da opravijo s potjo. 

 "A ti misliš, da boš imel dovolj vode?" me opomni Tinkara, preden se poslovim. Samozavestno odgovorim: "Ah ja, saj povsod teče."

V Jagru kupim še eno suho žemljo, jo stisnem v žep nahrbtnika, pripnem palice na roke in oddirjam. Želel sem priti vsaj na Golte, dokler me noč ne potegne v svoje nedrje. Uživam v čudovitih razgledih po okoliških hribih. Presenečen nad kmetijami, ki niso tipično slovenske. Precej urejene so. S fasado na hlevu in visečimi fuksijami in pelargonijami na "gangu".

Po dvorišču ne ležijo odsluženi strešniki in stare EMO sklede z luknjo in natolčenim emajlom. Moram priznati, da se stanje slovenskih kmetij izboljšuje, sploh tam, kjer so jih prevzeli "naši ta'mvadi". Pred tednom smo se z grebena Olševe spotoma oglasili pri kmetiji Kumer v Koprivni, ki je pred kratkim postala planinska koča. Nekoč je šlo za precej tradicionalno koroško kmetijo.

Tisto, ko za "štalo" raste stara hruška, tepka. Pod njo pa visoke koprive in rdeč lonec z belimi pikami, od katerega je odstopil emajl in sčasoma naredil črno luknjo v dno. Trpek okus tepke, žgoče koprive in "pisker" brez dna. Prispodoba življenja na kmetih nekoč. Danes je podoba popolnoma drugačna. "Ta'mvadi" so prinesli drug pogled na življenje na kmetih, dvignili raven kakovosti življenja in ohranili gostoljubnost. 

Sam sem, sam v črni noči

Kremplji noči me potegnejo v črne gozdove Smrekovca. Sam sem. Pot mi osvetljuje Led Lenser svetilka. Veselim se izvirov vode, ki jih je tukaj na pretek, saj mi je tekočine že zdavnaj zmanjkalo. Korak je lahek. Na trenutke čutim le desno peto, ki mi jo zadnjih nekaj kilometrov najeda del tekaškega copata. Ustavim se, sezujem svoje "hookice". Vidim, da so mi del nad peto že precej pojedle do krvi.

S tekaških palic odtrgam kos "silvertejpa" in ga prilepim čez rano. V tistem začutim hlad po hrbtu. Obrnem se nazaj. Nič. Pogledam na maPZS, kje sem. Vsakič, prav vsakič, ravno na tem območju pod Komnom. Isti "beden" občutek. Občutek mraza po hrbtu in tisti občutek, da nekdo stoji za tabo, da se te skuša dotakniti in da potem gre nekako čezte.

Nisem vraževeren, ampak to je tukaj že četrtič in vsakič sem bil sam. Tudi ko smo šli skupaj s Tadejem in Belijem na K24, sem pod Komnom za trenutek ostal sam in takrat, takrat je prišlo.

Mraz po hrbtu, obračanje nazaj in potem tista energija, ki je šla vame in me zapustila z iztegnjeno roko … Sam sem, sam v črni noči. 

Spomnim se pesmi koroškega kantavtorja Milana Kamnika, ki v eni svojih pe2smi prepeva: "Vode, vode pa ni! Vode, vode pa ni!" In res je ni. Softič na desnem ramenu mi znova prigovarja: "Stari, pa saj ti je že Tinkara rekla, da nimaš dovolj vode. Odnehaj. Crknil si. Ne moreš!" Vode res ni. Suša je naredila svoje. Presahnili so vsi viri. Malo pred Travnikom naletim na star lesen žleb, iz katerega vsake toliko pricurlja kakšna kaplja vode in s katero si osvežim usta. Softič, Šerki si je osvežil usta. Ne bo odnehal. 

Peklenski vzpon od Loke proti vrhu Raduhe. Dehidracija dela svoje. Barva urina je podobna ARSO-vi najvišji stopnji za strele. Na cesti pod Snežno jamo me reši luža. Omočim si usta. Požrl bi celo, z vsemi plavajočimi žužki v njej. Cepec. Če bi imel s sabo vsaj tablete za dezinfekcijo vode. 

 Znova se oglasi Softič: "Kako si? Ne gre, ne? Saj sem ti rekel!" Marš, marš, je** se. Ne bom odnehal.

Luče. Ura je pet zjutraj. Lučani odhajajo v službo. Čudni pogledi na pojavo z naglavno svetilko. Išče vodo, hidrant, gejzir, kar koli, samo da se lahko napije. Na vohalne celice se mu prilepijo molekule pečenega kruha. Poveže jih z enakim vonjem v Kamniku, ko zjutraj prihaja s teka, se ustavi in se pocrklja s toplim rogljičkom in kavo pri Jodlnu. Potem gre domov in se privije k ženi, ki še sladko spi. 

… nekaj trenutkov za tem, ko sem spil fanto, bruhnem za korito z rožami. Komaj mi je uspelo pobegniti iz pekarne. Telo in glava sta hrepenela po tekočini, želodec je ni prenesel. Počuti se kot naliv na osušeno in spokano zemljo. 

Ooo, glej jo, lisičko. V jutranjem svitu se je leno pretegnila na livadi in me opazovala. Le kaj počneš ti človeško bitje tako zgodaj v moji spalnici? To je moje kraljestvo, svet pod Rogatcem in Lepenatko. To je moj dom, ti, ti človek. Visoko na nebu kanja uprizarja svoj jutranji ples, ples, ki bo očaral majhno miško in jo odpeljal v vrtinec smrti. 

Z jutrom korak postane samozavestnejši

Softiča je utrudila noč in je zaspal na ramenih. Nič bati. Ne bo padel z njih. Ta vrag se dobro drži. Pot med kravami in stani Velike planine mi je poznana in me hitro pripelje do planine Dol in naprej v Dolski graben, ki se strmo spušča v dolino Kamniške Bistrice. Čutim vsako mišico, ki se napne in kriči po počitku.

"Težek nahrbtnik mi je že dodobra ogulil hrbet in boke. Smilim se samemu sebi."

Še sreča, da Softič spi. Motivacijo mi daje, ker lahko preklinjam Mateja, ki je poskrbel za čudovitih 10 km po dolini Kamniške Bistrice, vse do spominskega parka in nazaj. Slepo črevo za nabiranje kilometrov, ki je stalnica vseh trailov in je po besedah organizatorja razlog v res čudoviti pokrajini, ki je ne smete zamuditi. Hvala. Res ste izjemni. 

Spominski park v Kamniški Bistrici je poln spominskih plošč alpinistov in planincev, ki so umrli v gorah. Je eden prvih spominskih parkov v Sloveniji, ki je bil postavljen z namenom, da se gore očistijo spominskih plošč in se postavijo v strnjeno območje nekje ob vznožju gora. Sprehod po parku obudi marsikatere spomine in ima posebno energijo. 

Softič se je znova prebudil in me bodril zadnjih 1200 višinskih metrov in 13 km proti Kriški planini. Greben med Kamniškim vrhom in Planjavo odpira navdihujoč pogled proti Kamniškim planinam. Naravnost pa se nam odpirata pobočji Vrha Korena in Kompotele, s katere je nor pogled v amfiteater Kamniško-Savinjskih Alp. 

Na plaži na Krvavcu mi Softič prišepne: "Stari, zmagal si. Nisi ti za v staro šaro."

"Hvala, zvesti prijatelj. Posebej za vse spodbudne besede na poti."
Highlander Kamniško-Savinjske Alpe je bil zame odlična preizkušnja in priprava na Julijana trail. Vsakič sem vesel, da imam dobre prijatelje, ki mi pošljejo GPS sled v mnenje. Poznajo me, da težko podam mnenje, če tega sam prej nisem okusil in odšel na ogledno turo. Od Mozirskega gaja do Krvavca se je nabralo mičkeno več kot 100 km in mičkeno več kot 6000 višinskih metrov, za kar sem porabil mičkeno manj kot 20 ur. 40 km sem bil brez tekočine in skoraj crknil. Na cilju je bilo vse pozabljeno. Celo s Softičem se pogovarjava, predvsem kaj mora izpopolniti za Julijano.

Divja narava Kamniško-Savinjskih Alp, mogočni gozdovi smrekovškega pogorja, žive planine pod Raduho, pastirski stanovi Velike planine, bogata zgodovina Kamniške Bistrice, občutek, da ti na poti sledijo Rokovnjači, Bele babe, vonj Morane in boj s samim sabo, umom, ki kot sirena preži na pohotne mornarje in jih kliče v svoj hram naslade, so razlogi, da pohodniški avanturi Highlander Kamniško-Savinjske Alpe preprosto ne moreš dati košarice.

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere