V planine s pohodnimi palicami v rokah: to je vse, kar morate vedeti

Petkov nasvet za Matjažev svet gora tokrat nastaja v senci, nekje ob vznožju 1816 m visokega Monte Bara. Hladim se z mojo najljubšo pijačo Almdudler, gazirana zeliščna limonada. Dobro, pustimo zelišča ob strani. Okus je pa dober.

V Švici se dogajajo podobne stvari

Potujem po obljubljeni deželi. Deželi kjer se cedita med in mleko. Deželi kjer se je leta 1863 rodil Rdeči križ. Deželi, katero kar v 60 % predstavljajo Alpe in kjer sta bila kar dva od treh zadnjih problemov Alp. Beli pajek, knjiga o Eigerju, ki me vsakič spomne, ko jo vzamem s knjižne police, kaj vse je človek sposoben preživeti v svojem raziskovanju sveta gora.

Verjetno ste hitro ugotovili, da imam v mislih Švico. In sam ugotavljam, da se ravno tako kot v Sloveniji dogajajo podobne stvari. Iz avtomobila odfrči cigaretni ogorek, motoristi se motovilijo med avtomobili, vozniki med vožnjo pritiskajo telefone na lica, stare mame v trgovini prebirajo sadje in zelenjavo, na tleh leži plastenka, celo pes se je usral po tleh in iztrebka ni nihče pobral.

 

In ravno tako kot v Sloveniji, v Švici planinci hodijo v gore v sandalih, brez nahrbtnika, pomanjkljivo oblečeni … In tudi v Švici število nesreč v gorah iz leta v leto narašča, vedno več je Insta-destinacij, in gore in planinstvo so priljubljen tržni produkt za zavarovalnice, prehransko industrijo in posameznike, ki ustvarijo svojo butično znamko.

Stroške reševanja plačajo sami

Razlika pri vsem skupaj je v tem, da v Švici nosi stroške reševanja posameznik in ne “dobrodelnost” države in davkoplačevalcev. In enako kot pri nas, jih tudi tukaj lahko označimo za "šalabajzarje" ali pa jih skušamo nekaj naučiti. Sam sem za slednje. Pot je vsekakor dolga, ne z danes na jutri. A skozi čas, sem prepričan, bo obrodila sadove.

Vse to je tudi poslanstvo slovenske planinske organizacije. Ponavljanje, preventiva, ponavljanje, preventiva … In zavedanje, da vedno obstaja nekdo, ki se na vse skupaj požvižga. A ta ni merilo in razlog za slabo voljo.

 

Planinske palice so zelo uporaben pripomoček in z njimi dosežemo:

● Boljše ravnotežje in stabilnost pri hoji. Sploh v primeru mokre podlage, kjer nam izboljšajo oprijem na podlago in marsikdaj preprečijo padec.

● Krepimo zgornji del telesa in hkrati razbremenimo obremenitev na kolena, gležnje in stopala.

● Omogočajo nam hitrejše napredovanje, saj se z rokami še dodatno poganjamo naprej in hkrati ohranjajo enakomeren ritem hoje.

● Pri počitku se lahko za trenutek naslonimo na palice in s tem razbremenimo trup, ali pa si jih podložimo pod nahrbtnik in s tem zmanjšamo težo na ramena.

 

Sam jih večkrat uporabim za čiščenje poti pred sabo, z njimi odmaknem kakšno trnje, prav mi pridejo tudi ob jutrih, ko se prebijam čez rosno travo in jo s palicami predhodno otresem.

Z njimi preizkusim trdnost snega, sploh ob pomladnih dneh, ko je ta že marsikje porozen in se udre že ob manjši obremenitvi.

Uporabil pa sem jih že za imobilizacijo palic pri šotoru, ki ga je podrl veter in tudi pri zlomu roke.

 

Vrste palic

Enodelne – za uporabo v planinstvu najmanj uporabne, saj se jih ne da zložiti in postanejo nevarne, ko te na planinski poti ni možno več uporabljati in jih moramo pospraviti na nahrbtnik.

Dvodelne teleskopske palice – primerne za turno smučanje, trpežne, zavzamejo več prostora oz. zložene štrlijo čez nahrbtnik, kar se iz vidika varnosti odsvetuje.

Tridelne teleskopske palice – primerne za hojo, trekinge, zavzamejo malo prostora in se jih lahko pospravi tudi v nahrbtnik

Zložljive palice – v večini tridelne, lažje od predhodnih. Odlikuje jih kompaktnost.

Dodamo lahko še četrti tip palic, ki so kombinacija zložljivih in teleskopskih palic in so od predhodnih nekoliko težje.

 

Moja prva izbira so in tudi sam uporabljam izključno zložljive palice. Prvi razlog je v varnosti. Različni patenti teleskopskih palic, sploh cenejših, so nevarni, saj se ob večji obremenitvi nenadzorovano zložijo in lahko izgubimo ravnotežje in pademo.

To se pogosto dogaja pri alu-palicah, kjer se kovina krči in razteza glede na zunanjo temperaturo. Temu krčenju in raztezanju pa ceneni patent ni kos in hitro popusti. Drugi razlog je teža, ker se pri hoji in teku na dolge razdalje pozna vsak gram. 

Pri planinskih palicah sem pozoren na konico, ki mora biti Widia in jo je možno zamenjati in krpljicam, ki naj bodo snemljive. Poleti sem tako večina časa brez krpljic, kar pripomore k zmanjšanju teže, pozimi pa uporabljam gibljive krpljice, ki se prilagajajo naklonu snežne odeje in s tem preprečujejo prehiter izmet palice iz podlage ob obremenitvi.

 

Pravilna dolžina palic

Uporabljam palice dolžine 120 cm kar je primerna dolžina moji telesni višini 173 cm. S tem so nekoliko daljše od priporočljive dolžine, ki omogoča, da palice držimo za ročaj, komolec pa je skrčen pod kotom 90 stopinj. S tem lahko palice poljubno prijemam in prilagodim višino držanja glede na naklon terena.

 

Pri planinskih palicah uporabljam ročaj iz plute, ki je hladen in hkrati ne vpije vlage rok, prilagaja pa se tudi njeni obliki. Pri izbiri materiala, aluminij ali karbon, nisem izbirčen in uporabljam oboje. Nekih prednosti in slabosti enih in drugih osebno nisem opazil, zlomil sem pa že vse vrste materialov.

 

Paščke uporabljam izključno pri hoji navzgor in še to v večini primerov na način, da palec počiva v paščku. S tem se lahko aktivneje poganjam v klanec. Pri hoji navzdol odsvetujem rabo paščkov, saj lahko pri hitrejšem sestopu palico pohodimo oz. ta pride med noge in si s tem zlomimo zapestje.

 

Vsi ostali dodatki so zgolj nepotreben balast palic, ki poveča težo, zmanjša trdnost in s tem varnost palic. Manj je več in s tem imam v mislih razne blažilce. Svetoval bi zaščito za konico, ko imate palice pospravljene na ali v nahrbtniku, za kar lahko uporabite kar kos cevi za zalivanje vrta.

Sam pa na obe palici navijem tudi nekaj centimetrov silver tejpa, ki je takoj pri roki za kakšno manjše popravilo med potjo ali hitro sanacijo žulja.

 

… uporaba palic pri hoji?

Sledite naravnemu in sproščenemu gibanju rok in nog. Konico palice postavite nekoliko pred korak, gibajte se v smeri naprej in prenesite palico ponovno predse. Leva roka I desna noga.

Pri hoji navkreber soročno prenesite palici predse. Se nanju oprite s telesom in naredite dva do tri korake.

Enaka načina hoje uporabljamo tudi pri sestopu.

Nikar ne štorkljajte in raje svojega partnerja zvečer povabite na ples stepa.