Mlada slovenska podjetnika, ki spreminjata način, kako se mladi učijo: "Mladim manjka predvsem jasnih strategij in občutka, da zmorejo!"

Lisa Mislej Vončina in Luka Vončina sta mlada podjetnika, pa tudi zakonca in starša dveh otrok. Lisa je po poklicu profesorica angleščine in nemščine, Luka pa nekdanji profesionalni košarkar in strateški vodja.

Oba sta že med študijem začela delati z dijaki in njihovimi starši, v prelomnem "koronskem" letu 2020 pa ustanovila prvo slovensko digitalno platformo za učenje Razturi na maturi, ki je v tem času do boljših rezultatov pomagala več kot 25.000 slovenskim dijakom in osnovnošolcem.

Na ta način sta dodobra spoznala učno situacijo tako v Sloveniji kot v Evropi in ugotovila, da se številni učenci ne znajo učiti učinkovito in težko ohranjajo zbranost. Po drugi strani pa so tudi učitelji preobremenjeni do te mere, da se ne morejo posvečati še učenju učnih strategij. Zato sta se odločila narediti še en korak naprej od digitalne platforme in razviti pametno aplikacijo, ki bo učence naučila – kako se učiti.

Ta izziv je bil precej večji od Razturi na maturi: pedagoško znanje strokovnjakov sta namreč želela združiti z umetno inteligenco, privlačnimi vizualijami in komunikativnimi, interaktivnimi pristopi, ki bodo pomagali obdržati izmuzljivo pozornost mladih. 

Po kar nekaj neprespanih nočeh je aplikacija, poimenovana Wise Ed, prejšnji mesec končno ugledala luč sveta. Gre za res premišljen, vizualno pregleden tehnološki izdelek, po katerem šolarja vodi osebni študijski kolega, rakun Ed, na voljo pa ima različne načine učenja, od zapiskov in vaj pa do bolj zabavnih načinov, kot so podkasti, učne kartice in kvizi. Z Liso Mislej Vončina smo spregovorili o procesu ustvarjanja aplikacije, pa tudi tem, kako današnje mlade motivirati, kaj potrebujejo in kako bi se moral šolski sistem odzvati na vse bolj vseprisotno digitalizacijo. 

S partnerjem Luko, soavtorjem aplikacije, se že nekaj časa ukvarjata s tem, kako mladim olajšati učenje in jim ga približati tudi v digitalnem svetu, kjer preživijo največ časa – ne nazadnje sta že med korona časom ustavila prvo slovensko digitalno platformo za učenje Razturi na maturi, ki je postala zelo uspešna. Kako sta se sploh odločila, da se bosta strokovno podala na to področje?

Vse se je začelo zelo organsko. Oba sva že med študijem veliko delala z mladimi: Luka je še vedno aktiven pri svetovanju mladim glede študija in pridobivanja športnih štipendij v ZDA, jaz pa učim, inštruiram in izobražujem že od začetka študija. Všeč nama je bilo delo z mladimi, hkrati pa jih oba zelo spodbujava in poudarjava, kako pomembna je izobrazba za njihovo prihodnost.

Ko pa sem delala v šoli, sem si zaželela učencem in dijakom dati več, kot je bilo to mogoče znotraj učilnice. Želela sem si, da bi vsakemu izmed njih priljubila snov, ki jo učim, da bi pomagala vsakemu posebej, kar je bilo seveda malo naivno, po drugi strani pa je bil ravno to povod za Razturi na maturi v 2019: z ekipo še treh drugih profesoric smo leto dni snemale in pripravljale kratke in jedrnate videorazlage, lične zapiske, vaje in ostalo vsebino za srednjo šolo s ciljem, da bi dijakom priljubili učenje na njim prilagojen način. Tako je nastala platforma Razturi na maturi in nekaj tednov po njenem lansiranju se je zaradi virusa zaprl svet, kar je zelo jasno izpostavilo izzive v šolah ter potrebo po digitalizaciji šolskih vsebin.    

Kdaj je dozorela odločitev, da znanje, ki sta ga pridobila med delom za Razturi na maturi, prelijeta tudi v aplikacijo?

Mislim, da vsak, ki ima kakršnokoli tehnološko rešitev, lastno platformo ali aplikacijo, nikoli ni čisto zadovoljen s trenutnim stanjem. Kot idejna in produktna vodja želim našo rešitev ves čas izboljševati, dopolnjevati – tako tudi uporabniki vedno dobijo najboljši možni produkt in uporabniško izkušnjo. Razvoj tehnologije napreduje tako hitro, da zelo hitro padeš v pozabo, če mu ne slediš.

Pri Razturi na maturi nas je po nekaj letih naprej vlekla izjemno kakovostna vsebina, ne pa več tehnologija. S širšo uporabo umetne inteligence pa se je končno pokazala priložnost, kako lahko dosežemo točno to, kar sem si sama želela početi že v učilnici: vsakemu dijaku individualno prilagoditi raven, razlago snovi, način razlage snovi in še mnogo več. Zato smo hitro v ekipo dodali odlične programerje, ki so znali najino vizijo spremeniti v dejansko aplikacijo.     

 

Kako je videti proces ustvarjanja aplikacije? Najbrž gre v to ogromno neprespanih noči? Kaj je bil za vaju na tej poti največji izziv?

Uf, neprespane noči so se kar kopičile, bodisi zaradi razvoja lastne aplikacije bodisi zaradi dveh malčkov doma (smeh) ali pa kar obojega hkrati. Res je bilo naporno obdobje, vendar nihče od naju z Luko ni tak, da bi se pritoževal. Sama sva si izbrala to pot in to rada počneva, saj imava jasne cilje in vizijo. Mogoče na ta račun (lastno podjetje in majhni otroci) nekoliko trpi socialno življenje, ampak tudi tisti najboljši prijatelji razumejo situacijo, ne zamerijo, če izpustiva kakšno druženje in navijajo za naju že od vsega začetka.

Pri samem razvoju aplikacije pa je bil največji izziv "prevesti" strokovne pristope iz pedagogike in psihologije učenja v preprosta, uporabna orodja, ki jih lahko mladostnik takoj uporabi, ne da bi moral dvajset minut brati navodila. Uporabniška izkušnja je res intuitivna. Glede na odzive uporabnikov bi rekla, da nam je to zelo dobro uspelo.    

Morda vas zanima tudi:

• Mladi želijo biti videni in slišani, a na čigav račun: so za medvrstniško nasilje v Celju kriva družbena omrežja?
• Protesti se nadaljujejo: javnost zahteva ukrepe proti spolnemu nadlegovanju v šolah

Pri aplikaciji sta uporabila tako umetno inteligenco kot strokovno znanje pedagogov. Kako sta vanjo integrirala eno in drugo?

To je bil zame dejansko najtežji del razvoja, ker sem morala kot vodja vsebinske zasnove aplikacije ugotoviti, kako ti dve veji povezati med seboj. Pri pedagoškem oz. strokovnem delu seveda vsa vsebina sloni na nacionalnih učnih načrtih, usklajevanju učnih ciljev in razdelitvi snovi na razrede/letnike. Hkrati sem želela dati v ospredje tudi "učenje učenja", torej da bo vsak, ki uporablja aplikacijo, nezavedno usvojil tudi to, kako se katerokoli snov naučiti od začetka do konca, in to učinkovito.

Tako smo vsebinsko aplikacijo razdelili na 4 stebre učenja: pridobivanje znanja, vajo in utrjevanje, testiranje ter na koncu še refleksijo. S pomočjo umetne inteligence pa lahko kakovostno vsebino prilagodimo vsakemu uporabniku in mu jo predstavimo v različnih oblikah: kot personalizirane razlage, miselne vzorce, podkaste, učne kartice, kvize, simulacije testov itd.

Vse to upoštevajoč podatke uporabnika: program, ki ga obiskuje (osnovna šola, srednja šola, gimnazija), razred oziroma letnik, trenutne učne navade, cilji in interesi. Glede na vse to prejme vsak posameznik snov, ki jo mora znati za šolo, razloženo in pripravljeno na tak način, da mu/ji je zanimiva, zabavna in da si jo tudi zapomni na dolgi rok, ne samo za naslednji test. Pri zadnjem "stebru", torej refleksiji, pa lahko odkrije vzorce, ki mu/ji ustrezajo pri učenju, analizira svoj (ne)uspeh, sledi napredku in tudi počasi začne odpravljati težave, ki se redno pojavljajo, kot so npr. odlašanje z učenjem, težave s fokusom, težave pri načrtovanju in podobno. 

Mladim se želita približati tam, kjer so najbolj domači: na telefonih. Kako se učenje s pomočjo vajine aplikacije razlikuje od "klasičnega" učenja in katere učne težave želita z njo rešiti?

Zavedava se, da je prekomerna uporaba telefonov med mladimi resen problem. Ker pa tega problema sama ne bova mogla rešiti, verjameva, da lahko čas za zasloni mladi veliko bolje izkoristijo in se ob tem tudi izobražujejo. Hkrati pa smo skozi raziskave in pogovore z vsemi deležniki ugotovili, da se velika večina mladih ne zna učinkovito učiti. Z jasnim načrtovanjem, zastavljanjem ciljev in soočanjem z izzivi želimo mlade spodbuditi h kritičnemu razmišljanju in odgovorni uporabi tehnologije.

Ne verjamemo, da na dolgi rok obstajajo bližnjice do znanja, temveč je za učinkovitost učenja potrebna optimizacija. Snov je treba razumeti in se jo naučiti. Naša aplikacija spodbuja zanimanje in radovednost za usvajanje novih znanj pri uporabniku, kar dosegamo skozi prilagojene vsebine glede na uporabnikov nivo znanja, interese, cilje itd. Z elementi igrifikacije pa želimo doseči tudi ponavljajoče vračanje k učenju in tako ustvariti dobre navade, ki bodo uporabnikom pomagale do boljšega razumevanja šolskih vsebin, večje samozavesti in konec koncev lepših ocen.

Kakšni so prvi odzivi tistih, ki so aplikacijo že preizkusili?

Iskreno so odzivi še boljši od mojih pričakovanj. Najpogostejši komentar je, da imajo prvič nekaj, kar jim dejansko pomaga pri učenju in osredotočenosti na snov. Starši pa predvsem pravijo, da pri otrocih opažajo, da so bolj zorganizirani in se z večjim veseljem lotijo učenja.

Vse to so točno ta področja, kjer želimo pomagati otrokom in posredno tudi njihovim staršem. Želimo, da pred testi ne bodo prestrašeni, ampak samozavestni, ker razumejo snov, in dobro pripravljeni, ker so se začeli učiti pravočasno in ne zadnji trenutek.    

Mislita, da bi se moral tudi šolski sistem bolj prilagoditi digitalizaciji? Nekateri po drugi strani menijo, da bi bilo treba pametne telefone v šolah v resnici prepovedati. Kakšno je vajino mnenje o tem?

Definitivno bi se moral šolski sistem prilagoditi digitalizaciji. Samo poglejte, kako hitro se razvija tehnologija, če pa stopite v šolo, je vse še vedno videti enako kot pred desetimi, dvajsetimi, tudi tridesetimi leti. Na tem področju so spremembe nujne. Mislim, da lahko tehnologija odlično dopolnjuje in izboljša pouk, absolutno pa ne nadomešča učiteljev. Razumem povod za ukinitev telefonov v šoli, ne zdi pa se mi to težava, saj tehnologija niso samo pametni telefoni. Že z normalno delujočimi računalniki ali tablicami v učilnicah ter sistematičnim izobraževanjem bi lahko otroke (in učitelje!) opremili z digitalnimi veščinami, ki so za prihodnost še kako pomembne.

Po mojem mnenju bodo v prihodnosti učitelji prevzeli vlogo mentorjev, kjer bodo lahko svoje poglobljeno znanje s pomočjo digitalnih orodij lažje in bolj učinkovito podajali učencem. Tako bodo tudi sami hitreje občutili zadovoljstvo pri poučevanju in pomoči mladim, kar je pri večini tudi razlog, zakaj s(m)o postali učitelji.    

Ogromno delata z mladimi. Kakšni so današnji mladi – kaj potrebujejo, pa tega ne dobijo? Glede česa bi jim morali bolj prisluhniti?

Današnji mladi so pametni in zelo sposobni, je pa marsikdo pod velikim pritiskom vrstnikov, staršev, učiteljev ali pa si pritiske ustvarijo sami, z visokimi pričakovanji. V večini niso dovolj potrpežljivi ter vztrajni in želijo nemudoma vidne rezultate. Mislim, da jim manjka predvsem jasnih strategij in občutka, da zmorejo. Prevečkrat jim rečemo "uči se (več)", premalokrat pa "uči se pametneje, ti pokažem, kako". Tega pa žal tudi starši pogosto ne vedo: da je problem v pristopu, ne pa v nerazumevanju snovi.

Učenje učenja se ne navezuje zgolj na šolske vsebine in moja misija je, da mlade preko šolskih primerov učenja opremimo z znanjem in "orodji", ki jim bodo pomagala tudi kasneje v življenju. Da bomo z Wise Ed aplikacijo pustili neki veliki pečat v opolnomočenju najstnikov, ki bodo čez nekaj let postali sposobni odrasli, ki znajo razmišljati s svojo glavo.