Intervju z oblikovalcema Olgo Košica in Rokom Martinškom, ki ustvarjata s pomočjo 3D tiskalnika

Kakšen pomen in vrednost ima za vaju nakit v vsakdanjem življenju?

Olga: Zame nakit ni trenutna zadeva, ki jo uporabljam za popoln in usklajen videz. Nakit bi naj po mojem trajal in s tem imel tudi globlji pomen kot le okras.

Rok: Nakit ima sam po sebi vrednost, sploh če je starejši ali že zgodovinski, s čimer ima povsem drugo definicijo vrednosti, kot pa če ga kupiš v cenovno dostopnih trgovinah. Za dober kos nakita ni nujno, da je drag, lahko pa je že sam po sebi dragocen in ima tudi simbolno vrednost. Včasih so in še danes določeni kosi nakita prehajajo iz roda v rod s svojo simbolno vrednostjo. Za stil je nakit lahko zelo velik 'statement', saj lahko le z enim kosom povsem spremeniš svojo podobo.

Kako je srečanje z Rokom vplivalo na vas?

Olga: Zdi se mi, da če dva sodelujeta, morata imeti iste poglede. Dobro mi je, ker stvari zelo rada nalagam in se igram z oblikami na naraven način. Rokov pristop pa je povsem drugačen, ker izhaja iz druge strani, in ko se srečata njegov in moj pol, se stvari izčistijo in ven pridejo boljše, bolj dodelane.

Kako je na vas vplivalo srečanje z Olgo?

Rok: Moda me je vedno zanimala, čeprav sem delal bolj v grafičnem oblikovanju. Moje prvo srečanje s tretjo dimenzijo je bilo ob delu z Olgo. Tako je tisto, kar na računalniku vidim ploskovito, kakor tudi pozneje, ko so te zadeve natisnjene, zelo zanimivo videti kot objekte. Zdi se mi prednost, da imam še to izkušnjo v povezavi z njo, da lahko zadeve iz 2D realiziram v 3D, česar v mojem drugem delu ni veliko.

Kaj ste vi počeli pred srečanjem z Rokom?

Olga: Končala sem modno oblikovanje, nato sem se začela ukvarjati z oblikovanjem nakita. Nakit sem delala za diplomsko nalogo, se tudi potem usmerila naprej v nakit in še naprej študirala in magistrirala na londonski univerzi Royal College of Art.

Vse, kar zdaj delam, je povezano z nakitom in že deset let plodno sodelujem z Zlatarno Celje pri liniji Lencia. Stvari, ki jih delam, so zelo organske, ker jih moram čutiti. Tudi prej sem precej jemala iz narave, saj morajo stvari biti prvinske, po čemer se me da prepoznati.

Ste tudi vi že pred srečanjem z Olgo imeli svojo kariero?

Rok: Preden sva začela delati skupaj, sva oba že bila uveljavljena, vsak na svojem področju. Z grafičnim oblikovanjem se ukvarjam že od študija vizualnih komunikacij na Fakulteti za likovno umetnost in oblikovanje. Delati sem začel že med študijem. Sem pa samostojen oblikovalec, kar se grafičnega dela tiče.

Se kot samostojna oblikovalca kdaj lotita tudi kakšnih stvari, ki vama niso pisane na kožo?

Rok: Seveda vzameš tudi takšne stvari, ob katerih nimaš toliko veselja. Ko se enkrat usedem in začnem ukvarjati z obliko, ob samem delu uživam. Ali delam nekaj tako ali tako, vedno delam z veseljem. Je pa res, da nekatere stvari delaš raje, recimo kulturno umetniške zadeve, kot je oblikovanje zgoščenk, knjig, delam pa tudi korporativne zadeve.

Moraš najti ravnovesje, saj so kulturno umetniške zadeve, ki so mi najbolj zanimive, najmanj plačane. Po navadi kakšne stvari naredim zastonj. Najraje delam za druge umetnike, ker imam največ svobode in tudi po navadi naročnik razume moje delo.

Olga: Delam vse, kar se tiče nakita: od galerijskega, industrijskega do modnega nakita. Sicer ima vsak ustvarjalec svoje meje, ki se jih moraš držati. Marsikaj bi rad delal, recimo eksperimentiral, pa že pri svojem galerijskem nakitu ne moreš, ker si finančno ali drugače omejen.

Torej moram sem ter tja za kakšne stvari reči tudi ne ali ene malo opustiti, da lahko druge bolje speljem. To pomeni biti svoboden; da si moraš sam postavljati točke, iz katerih moraš izhajati, in pri tem biti dovolj dosleden.

Svobodno delovanje pri poklicu je kot veliko prostranstvo možnosti, ima pa tudi svoje zahteve.

Rok: Moraš biti kar discipliniran. Rad si sam organiziram svoj delovnik, vstanem, kadar hočem, delam, do kadar hočem ... Res pa je tudi, da sem stalno za računalnikom. Tudi kadar sem na morju, kaj naredim. Tega sem že tako vajen, da če bi bil brez, bi mi kar nekaj manjkalo. V resnici mi je to lepo početi.

Olga: No, ko grem na morje, grem na morje in ne delam nič.

Vajino sodelovanje se je začelo povsem slučajno, in to v navezi s potjo v Barcelono. Kako sta prišla do nakita?

Olga: Srečala sva se v Ljubljani. Nameravala sem v Barcelono, nato pa še naprej v Madrid, Rok pa je povedal, da tudi še ni bil v Španiji in bi prav tako rad šel. Rekla sva, da bova del poti združila. Ko sva se sprehajala po Barceloni in gledala mlade, ki ustvarjajo, sva bila navdušena, tudi komentirala sva, da bi midva tudi lahko to delala.

Rok: Gre za tisti prvi stavek: "To pa ni nič takšnega. To se da narediti."

In?

Rok: Potem se je to začelo, sprva je vse skupaj bil bolj hec. Dobila sva se in začela malo delati in zraven pila vino. V resnici sprva sploh nisva imela kakšnih ambicij, nobenih načrtov. Potem je vse skupaj pripeljalo do konkretnih stvari.

Kaj sta želela?

Olga: Zdelo se nama je, da imava iste poglede in da bi lahko sodelovala.

Rok: Niti nisva vedela, kam bo to peljalo. Vedela sva, da bova zase nekaj naredila, v smislu združevanja grafike in nakita. Potem se je nepričakovano zgodilo, da je zadeva zrasla v konkretno stvar. Po dveh letih sva že bila na pariškem tednu mode, nakar so prihajale stvari druga za drugo.

Skorajda sta inovatorja glede izdelave nakita z uporabo 3D-tiskalnika. Od kod vama ideja?

Olga: 3D-tiska sem se stalno otepala, ker se mi je zdel preveč matematičen, ampak z Rokom, ki je vseskozi na računalniku, sem se počasi navadila in si rekla: "Zakaj pa ne? Mogoče pa bi te stvari lahko združili."

Rok: Dobro je, ko spoznaš še kakšno orodje za izdelavo nakita, sploh če imaš kakšne pomisleke. Navsezadnje prej grafični oblikovalci niso delali na računalnikih. Mi smo bili morda prva generacija na akademiji, kjer nas je nekaj že delalo na računalniku, do katerih so nekateri imeli kar velik odpor.

Danes pa prideš v šolo in imajo skoraj vsi na mizi računalnik. Ko ga sprejmeš, te ga ni strah, ga jemlješ kot orodje in ga znaš obrniti na svoje analogno mišljenje ter prilagoditi temu, kar sicer delaš, potem delaš presežke. Danes brez računalnika ne moreš ničesar več početi.

Imata po nekajletnem sodelovanju že bolj jasno začrtano smer?

Rok: Ja, enkrat vmes je preskočilo, ko je Olga šla v London.

Olga: Dobila sem nagrado Young Creative Fashion Entrepreneur od British Counchila za enotedensko izobraževanje v Londonu. Mislila sem si, da nam bodo v Londonu razlagali, kako so super, in to je to, ampak ni bilo tako. Imeli smo briljantno izdelan program z ljudmi, ki delajo z velikimi podjetji.

Predstavili so nam delovanje vsega, kar se tiče investiranja, blogov, blagovne znamke ... Predajali so nam to znanje. Takoj ko sem prišla nazaj z vsemi zapiski, sem posedla Roka in rekla: "Zdaj pa imava posel." Morala sva se resno lotiti dela, da sva svojo blagovno znamko tudi dejansko postavila.

Delata vse sama?

Olga: Rok obvladuje vse, kar se tiče blagovne znamke. Sicer imava ekipo, recimo fotografa, ki ga pokličeva, ko ga potrebujeva, ampak nikogar ne kličeva, da nama oblikuje oglase, logotipe in vse, kar zadeva grafično podobo, kar je kar drago. Za zdaj pokrivava vsak svoje področje in lahko delava sama. Mogoče nama manjka ekonomska plat, kjer se malo loviva in se morava še česa naučiti.

Kot kaže, sta za zdaj uspešna.

Rok: Imela sva zelo uspešni leti. Leta 2013 sva bila dvakrat na tednu pariške mode na uradnem delu s kitajsko oblikovalko Masho Ma. Letos pa sva dobila tri nagrade. Izbrali so naju med 100 najboljših oblikovalcev v sklopu dogodka Origin Passion and Beliefs spletne modne platforme Not Just a Label.

Na 13. svetovnem modnem natečaju ITS v Trstu pa sva se predstavljala v finalu med 10 izbranci s področja nakita z vsega sveta. Tu je še Ellova nominacija. Ravnokar sva s slovensko oblikovalko Majo Mehle predstavljala kolekcijo.

Sta bolj usmerjena na tuji kot domači trg?

Rok: Saj nama je sprva uspelo zunaj, Olgi že prej, ker je bila v Sloveniji že ves čas uveljavljena oblikovalka, s tem, kar počneva midva, sva pa pravzaprav začela zunaj.

Do Mashe Ma vas je pripeljal tudi slučaj s pomočjo stilista Andreja Skoka.

Olga: Andrej z Masho sodeluje že nekaj let.

Se vajin nakit tudi prodaja v glavnem zunaj?

Rok: Naročila imava v glavnem od zunaj, in to vse bolj s Kitajske, Tajvana, Dubaja. V resnici najinega nakita v Sloveniji ni v nobeni trgovini.

Gresta z nakitom v glavnem v smeri 3D-tehnologije?

Rok: To razvijava in dodajava tudi nekaj kovinskih zadev. Ta tehnologija se zelo razvija, saj je vsak mesec nekaj novega.

Kako to, da se s 3D-nakitom ni dogajalo kaj več?

Rok: Tega je nekaj že bilo, ampak zelo na začetkih. Ko sva delala raziskavo, kaj se dogaja s 3D-nakitom, je tega bilo zelo malo, praktično skoraj nič. Zdaj pa je tega ogromno in bova morala malo pospešiti ter začeti delati nakit malo drugače. Se mi zdi, da je vsak mesec več teh, ki si pri izdelavi nakita pomagajo s 3D-tehnologijo. Moraš biti v koraku s časom, pa tudi malo drugačen. Ta tehnologija je tudi vsak mesec cenejša in si jo bo kmalu lahko vsak privoščil.

Kako sploh lahko nakit tiskaš?

Rok: Gre za to, da tiskalnik tiska v višino.

Olga: Obstajajo različni stroji in tehnike. Tiskaš lahko s kovino, recimo midva delava s poliamidom, prahom. Tiskalnik prah nanaša v slojih, laser pa ta prah strdi na tistih mestih, ki so označena. Poliamid je lahek, kar omogoča, da se glomazni kosi nakita ne posedajo, obenem je nakit natisnjen iz enega kosa.

Tudi zaradi tega se veliko ukvarjava z uhani, ker imamo radi velike stvari, ni pa nam všeč, da nam težijo na ušesih ali nas omejujejo. S tem nakitom imaš občutek, da nimaš ničesar na ušesih, obenem pa imaš kar precej glamurozno zadevo. Zdaj počasi že prehajava na kovino.

Zunaj prepoznajo, da prihajata iz Slovenije?

Olga: Precej delava prek spleta, kjer se sploh ne gleda, kdo je od kod in od kod izhaja. Se mi zdi, da je dobro, kar se tiče najinega oblikovanja, da se drživa svoje niti in izhajava iz narave, ker imamo okoli sebe naravo, kar je slovenska zadeva, namreč oblike, ki nas malo ločijo od preostalih. Potrebuješ osnovo, iz katere izhajaš.

Težita k popolnosti?

Olga: Ne, čeprav se ji je težko izogniti, ker je računalnik zelo matematičen. Ne smeš pustiti, da tiskalnik preseže tvoje delo.

Rok: Celotno obliko nakita narišeš z računalnikom, ampak svoj karakter moraš zadržati, kljub tehnologiji.

Kako v računalniško tehnologijo vključita še svoji duši?

Rok: Pri 3D-programu se ukvarjaš z matematiko, midva zriševa obliko, ki ne izhaja iz matematike, temveč iz organskih oblik. Malo moraš prelisičiti računalnik, da ni glavni, s tem, kar je narisal. Računalniško delo moraš oplemenititi s tem, da dodaš svoj karakter.

Olga: Pri organskih zadevah sem ugotovila, da greš bolj v detajle, sploh pri računalniku, ker lahko sliko povečaš do detajla, ki ga s prostim očesom skorajda ne vidiš ali ga fizično ne bi mogel narediti. Ven pridejo zelo organske stvari. Razlika med ročnim in računalniškim delom je ta, da res lahko greš v mikro, mini detajl in izhajaš iz njega ter to nalagaš skupaj, iz česar pride organska stvar.

Če pa 'naravo' pogledaš pod mikroskopom, so oblike matematične in iz njih izhajaš. So že naredili list in ga natisnili, ki dela fotosintezo, natisnejo pa tudi že organe. Midva sva še bolj na površini, ne greva tako globoko. Bilo pa bi lepo, da bi nakit imeli na okenski polici, ga hranili in zalivali, kar že delajo. To mi je zanimivo. Gre za to, da stvari, ki so jih ugotovili z raziskovanjem, pretvorimo v oblikovalske. Bilo bi dobro, da nakit zacveti, recimo uhan. Potem bi se videlo, kdo z nakitom ne dela lepo, če mu na primer roža na uhanu oveni. To je ta druga stvar, ki se tiče nakita.

Katera?

Olga: Da z nakitom, oblačili in vsemi stvarmi, ki jih imamo, delamo zelo potrošniško. Dobro je, če veš, da imaš srebrni prstan, ki ti nekaj pomeni, in ga paziš, imaš do njega odnos.

S tem imate v mislih osebni odnos. Se vajin odnos do nakita spreminja prek dela?

Rok: Mogoče zato, ker poskušava slediti tehnologiji. Danes zelo težko narediš nekaj novega, kar ni povezano s tehnologijo. V oblikovanju je bilo praktično že vse narejeno, težko je narediti nekaj novega s staro tehnologijo. Presežke ti omogoča tehnologija.

Za zdaj je 3D-tiskalnik kar drag, kje vidva tiskata?

Olga: Nimava svojega tiskalnika, ampak sodelujeva s podjetjem Ortotip iz Maribora, imava pa tudi stike s podjetjem v Italiji zaradi tiska kovine.

Vi pri oblikovanju sodelujete tudi s Tino Maze. Kako poteka vajino skupno oblikovanje nakita?

Olga: Linijo Lencia delam za njen karakter in tudi Tina ima svoje ideje in želje, iz kakšnega materiala, kamnov bi naj bil nakit.

Kaj vama prinaša jesen?

Rok: Morava začeti migati. Čez poletje sva naredila večjo količino naročil, zdaj pa se morava začeti ukvarjati z novim oblikovanjem. Imava že pripravljeno eno linijo, le dodelati jo morava, da jo lahko dava ven.

Bo ponovno kaj organskega?

Olga: Seveda. Navdihnjen je z morjem, koralami.

Več o delovanju olgafacesrok na: www.olgafacesrok.com

Napisala: Suzana Golubov