Anemari Laureni in Kaja Gasparini: "V ustvarjanju se dopolnjujejeva!"

Anemari, kdaj ste začeli ustvarjati?

Anemari: Moja ustvarjalna pot se je začela že pri štirih letih, ko sem doma porisala ves toaletni papir.

Ste obiskovali oblikovno šolo?

Anemari: Ne, mama mi ni dovolila, da bi obiskovala srednjo oblikovno šolo v Ljubljani, čeprav je bila to moja želja. Tako sem se želela izobraziti vsaj za delovnega fizioterapevta, da bi lahko v okviru tega dela ustvarjala, ampak tisto leto se tudi to ni izšlo, ker ni bilo vpisa. Zato sem študirala logopedijo in pedagogiko.

Ko sta bila sin in hči stara štiri in dve leti, mi je mama rekla: "Vse življenje sem ti branila, da bi ustvarjala, zdaj pa pojdi na tečaj na Jesenice, bom jaz pazila na otroka."

Je bil ta tečaj povezan z usnjem?

Anemari: Ne, to je bil osnovni tečaj v okviru likovnega društva Dolik Jesenice pod vodstvom že pokojnega akademskega slikarja Jake Torkarja. Tam sem spoznala osnove risanja in kar štiri leta sem obiskovala te tečaje. Potem sem tudi sama vodila likovne delavnice, na katerih smo ustvarjali z glino in izdelke tudi razstavljali v eni od osnovnih šol.

Ker je bila ravnateljica nad izdelki navdušena, so me za nagrado poslali na ekskurzijo, na kateri sem se v živo srečala z lončarjem, ki je vrtel glino na vretenu. V tistem obdobju sem se ravno odločala za nakup vretena, a ko sem videla, kako fizično zahtevno je to delo, sem ugotovila, da sama tega ne bom zmogla in tako sem misel na vreteno opustila.

Kako ste potem prešli na poslikavo usnja?

Anemari: Nekoč mi je usnjena zapestnica, ki sem jo zelo rada nosila in ki jo je naredil nek usnjar iz Pulja, padla v jezero. Šla sem k sosedu, ki je delal cokle, in ga prosila za malo usnja. Domov sem privlekla tudi šivalni stroj in začela čarati. Neki gospod mi je zaupal vse naslove ljudi, pri katerih sem lahko dobila ugodne in kakovostne materiale za ustvarjanje ...

Vse se je zgodilo tako spontano, kot da bi mi življenje ustvarjanje prineslo na pladnju. Ko sem dobila v roke rjavo, črno in oranžno barvo, sem začela ustvarjati – po svoje. Leta 1989 sem pridobila status in kmalu zatem sva s prijateljem odprla galerijo v Radovljici. In od tega še danes živim.

Je bil to tudi vaš ustvarjalni atelje?

Anemari: Ne, atelje imam doma, v spodnjih prostorih, galerija pa je samo prodajna.

Kako pa je svojo ustvarjalno pot začela Kaja, predvidevam, da ste jo pri ustvarjanju podpirali od samega otroštva?

Anemari: Ne bom pozabila, da je vedno govorila, da z usnjem ne bo delala. Ker sva obe vegetarijanki ...

Kako pa gresta vegetarijanstvo in delo z usnjem sploh skupaj?

Kaja: Dokler ljudje pojedo toliko govejega mesa, je usnje stranski produkt. In jaz vedno poudarjam, da z mamo usnju vdahneva novo življenje. Dokler za obdelavo ne bom našla primernejšega materiala, ki bo tako kakovosten, se bom kar držala usnja. Škoda bi bilo vložiti toliko energije v barvanje in poslikavo enega izdelka, ki bi bil za uporabo aktualen samo pol leta.

Anemari: Usnje je prastari material, tako kot kamen, glina ... In mislim, da ga bo človeštvo uporabljalo tudi v prihodnje. Ker je kakovosten material. S tem, ko ljudje mojo denarnico lahko uporabljajo od šest do enajst let, prispevam, da v tem času ne bodo uničili več denarnic in jih odvrgli na smetišče ... Sem odločno proti smetenju.

Kako pa je z ostanki usnja?

Anemari: Zadnje čase material porabim do zadnjega koščka, ker ga globoko spoštujem. In tudi ostanki mi ponujajo ogromno možnosti za ustvarjanje. Usnje je hvaležen material, saj se ga lahko tudi reciklira.

Kaja: Iz stare torbice se lahko odreže del usnja in iz njega naredi nekaj novega, svežega. Ampak to ne pomeni, da iz starih torbic izdelujem nove stvari, tega ne počnem. Z veseljem pa osvežim pri meni kupljen izdelek.

Pa je usnje mogoče tudi na novo pobarvati?

Anemari: Staro usnje se razkuži in nato se lahko barve nanesejo na novo. Seveda je to mogoče, če usnje le ni bilo pred tem preveč obdelano.

Če se vrnemo na Kajine ustvarjalne začetke ...

Anemari: Ko je končala likovno akademijo na smeri vizualne komunikacije, je kot oblikovalka veliko časa preživela za računalnikom. Nekega dne je rekla, da jo pogosto boli glava in da bi tudi ona rada več delala z rokami. Pomagala sem ji, da je na Bledu odprla galerijo.

Kaja: V bistvu se je ideja o galeriji rodila, ko sem bila na morju na Hvaru. Tam sem našla galerijo, v kateri so prodajali izdelke mladih umetnikov, ki se nimajo možnosti predstaviti drugje. In najprej sem sanjala, da bi poleg svojega ustvarjanja tudi drugim umetnikom dala možnost za prodajo. Ko sem pridobila status, sem ugotovila, da lahko z njim prodajam le svoje izdelke, zato sem željo, da bi v galeriji prodajali tudi drugi umetniki, opustila.

Ampak zakaj ste toliko časa tako vneto zavračali ustvarjanje z usnjem?

Kaja: Vse življenje sem spremljala mamino ustvarjanje in usnje mi je vedno smrdelo. Predvsem pa sem se ga bala.

Zakaj?

Kaja: Bala sem se ga kot medija za risanje, saj linije, ki jo potegneš na usnje, ne moreš izbrisati in popraviti.

Ste zato raje delali za računalnikom?

Kaja: Tudi delo za računalnikom me je ubijalo. In služba na agenciji je bila zame dobra izkušnja, da sem ugotovila, česa v življenju nočem početi. Spoznala sem, da moram delati z rokami, in vedela sem, da si želim delati z naravnimi materiali. Že od nekdaj rada delam z glino, naplavljenim lesom ... A za tovrstno ustvarjanje imam vedno manj časa, ker se trenutno največ posvečam čevljem.

In od kod ta vaša ljubezen do čevljev?

Anemari: Že od majhnega smo jo vlekli proč od izložb s čevlji, to je bilo prav neverjetno.

Kaja: Začelo se je z željo, da bi si sama izdelala japonke. Vzela sem material, ki je bil na voljo doma, in čeprav najprej nisem imela pojma, sem poskusila. In uspelo mi je. Japonke so bile posebne tudi zato, ker sem jih sama poslikala.

Potem sem šla do starega čevljarja v Tržič, ki me je naučil osnov izdelave. Ker so bile japonke drugačne, je bil odziv ljudi zelo dober, po dveh letih pa so začeli spraševati še za zimske čevlje. Ker nisem čevljar in nimam tehničnega znanja, sem našla podizvajalca. Jaz najprej pripravim vse poslikave in usnje, barvne kombinacije, potem pa jih čevljar izdela. Poslikava je postala rdeča nit najinih izdelkov.

Vajini izdelki so si zelo podobni, bi lahko rekli, da sta si konkurenčni?

Kaja: Ne. Če si najine izdelke zares dobro pogledate, boste videli, da so drugačni. Mene vleče bolj v modo in predvsem čevlje, imam malo bolj pisane izdelke. Mama pa pokriva klasiko in ima predvsem širšo ponudbo izdelkov. Lahko bi rekli, da se dopolnjujeva.

Pripravila: Metka Pravst

Foto: Goran Antley