Na lokacijah zelo priljubljene italijanske nadaljevanke Genialna prijateljica, ki jo obožujemo tudi Slovenci

Priznam, da romanov italijanske pisateljice, ki izdaja pod psevdonimom Elena Ferrante, nikoli nisem brala. A imenitna televizijska ekranizacija njenega romana Neapeljske zgodbe, po katerem je nastala serija Genialna prijateljica, me je do konca posrkala. In še zdaleč nisem edina.

Zgodba, ki nas preseli v revno, prašno predmestje povojnega Neaplja in v odraščanje italijanskih deklic Lile in Lenù, se je nekaterih gledalcev in predvsem gledalk tako močno dotaknila, da Neapelj obiščejo zgolj zaradi prizorišč, kjer so nadaljevanko snemali.

Neapelj danes

Ulice južnoitalijanskega mesta so pregrete tudi sredi septembra. Med hojo po starem delu (Centro Storico), ki velja za najbolj urejenega in obiskovalcem prijaznega, sem osredotočena na vsak korak. Zdaj en, zdaj drug nervozni motorist zdrvi mimo mene, potrobi in zavpije. Ko že mislim, da sem na varnem, iz ozke stranske ulice pripelje avtomobil in zapelje naravnost predme.

Lastnik stanovanja, v katerem bivam, pravi, da mesto ni nevarno. Na moje vprašanje, ali grem lahko ven tudi, ko pade mrak, se samo smeji: "Neapelj je danes druga zgodba, saj si gotovo videla, koliko turistov je tu," mi prepričljivo odgovarja.

Turistov v Neaplju res ne manjka in obmorsko mesto le slabih 200 km južno od Rima, ki so se ga mnogi v preteklosti zaradi zgodb o zloglasni "camorri" (mafija) raje izognili, ima veliko pokazati.

Po nekaj dneh se mi zdi, da že znam ločiti med turisti, ki so tu zaradi zgodovine mesta in gastronomskih užitkov - konec koncev je to rojstno mesto znamenite pizze napoletane – in tistih, ki so sem prišli zaradi senzacije, imenovane Genialna prijateljica.

Univerzalnost ženske zgodbe

Med temi prevladujejo skupine Američank vseh starosti, tu in tam z očesom ujamem tudi kakšno zrelo solo popotnico s knjigo Elene Ferrante v roki. Čeprav časovno oddaljena - prvi del serije je postavljen v petdeseta leta 20. stoletja - sta življenjski usodi prijateljic, ki hlepita po knjigah, znanju, izobrazbi in drugačnemu življenju, kot jih imata njuni možu in družini podrejeni materi, med današnjimi ženskami sprožila močna čustva.  

Italijanskemu režiserju Saveriu Constanzi je na pretresljiv, a rahločuten način gledalcem uspelo približati delavski boj za preživetje, mizerijo in nasilje neapeljskega predmestja skozi nedolžne otroške oči. In v dogajanje čisto do konca potegne tudi gledalca.

Naselje Rione Luzzatti  

V romanu in seriji je neapeljska soseska, v kateri odraščata glavni junakinji, ostala neimenovana. A poznavalci pravijo, da gre za območje mesta, imenovano Rione Luzzatti, ki je znano kot središče tukajšnjega delavskega razreda.

Preden se odpravite tja, je dobro vedeti, da je za potrebe serije filmska ekipa v bližini mesta zgradila ločeno sosesko s 14 stavbami, cerkvijo in predorom (gledalci se ga bodo spomnili iz prvih delov). Prav v tem zunanjem filmskem studiu so posneli večino neapeljskih prizorov Genialne prijateljice.

Kljub temu sprehoda po z uličnimi prodajalci natlačenih ulicah naselja vzhodno od mestnega središča ne gre zamuditi. Duh časa iz opisov skrivnostne neapeljske pisateljice (Ferrantijeva naj bi se rodila leta 1943) tu še vedno živi.

Na stavbo soseske ob trgu Piazza Francesco Copolla je znani venezuelski ulični umetnik Gomez po risbici učencev lokalne šole celo upodobil obraza glavnih junakinj.

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Luis Gomez de Teran (@luisgomezdeteran)

Pobeg na sanjsko Ischio 

Medtem je za oboževalce nadaljevanke bližnji vulkanski otok Ischia, kamor se stran od zatohlega, neusmiljenega Neapelja poleti zateče ena od glavnih junakinj (kasneje ga obišče tudi druga), pravi dragulj snemalnih lokacij.

V bližini pristanišča, kamor priplujemo po skoraj uri in pol vožnje s trajektom, sta kar dve znamenitosti - skoraj 2500 let star Aragonski grad, ki krasi mnoge obmorske prizore, in romantična plaža Maronti, ki jo turistični vodniki označujejo za eno najlepših italijanskih plaž.  

Na slovitem opečnem pomolu Ischia Ponte mi ob pogledu na okolico zastane dih, hrupni in divji Neapelj je samo še bežen spomin. Obsedim in se prepustim trenutku brezskrbnosti in veselja pred novimi doživetji. Ko naslednji dan pred receptorjem v hotelu razgrnem zemljevid otoka, mi še pred zastavljenim vprašanjem razloži pot do "Spiaggie Maronti" (plaže Maronti).

Valovi so danes visoki in kopalcev ni. Pa nič zato, dan je vseeno prečudovit. V enem od lokalov tik ob morju si naročim limonado. Turistka za sosednjo mizo zre v valove in si nekaj zapisuje v zvezčič. V odsevu sončnih žarkov na morski gladini bremena padajo, od nekod se celo pojavi nostalgija za lastnim otroštvom ...