"Zdelo se mi je čudno in strašljivo, ko sem videla, da se hčerki raje kot s svojimi igračami igrata z odpadno embalažo"

Liis Sein je estonska pisateljica, ki je izdala že deset knjig. V prevodu Julije Potrč Šavli je pri Založbi Pivec pravkar izšla njena prva knjiga v slovenskem jeziku – slikanica Moje mesto.

Zgodba pripoveduje o dečku Oskarju, ki je ves dopoldan gradil mesto: nebotičnike iz vzdržljive kartonske embalaže za sok, nakupovalna središča iz plastičnih škatel ... Toda ko ga mama pošlje na vrt po zelišča, Oskar ugotovi, da so ga krti, deževniki, ptice in žuželke zapustili. Zato začne graditi novo mesto, v katerem lahko živijo vsi. Moje mesto je čudovita zgodba o tem, kako ostati v stiku z naravo in imeti rad vsa živa bitja. 

Embalaža tvori največji del naših odpadkov

Kako ste dobili idejo za pisanje slikanice Moje mesto?

Zelo pomembna mi je tema narave in varovanja narave. Še posebej me skrbi za prihodnost naših otrok. Kakšno bo njihovo življenjsko okolje in življenje, če svet nadaljuje z uničevanjem narave s takšno hitrostjo? Druga stvar, ki me zelo moti, je ogromna količina embalaže v našem vsakdanjem življenju. V trgovini ne moremo kupiti praktično ničesar, kar ni pakirano. Embalaža tvori največji del naših odpadkov. Sama se jo trudim čim manj uporabljati, a je je še vedno preveč.

"Ideja za to knjigo se je začela oblikovati prav zaradi embalaže, ko sem videla, da se moji hčerki raje igrata z odpadno embalažo kot s svojimi igračami. To se mi je zdelo nekako čudno in strašljivo."

Ali običajno dobivate ideje za svoje knjige na ta način? 

Ideje za zgodbe se rodijo na različne načine. Prihajajo iz vsakdanjega življenja z otroki. Ideje pogosto dobivam tudi pri branju drugih knjig, gledanju filmov ali poslušanju glasbe. Všeč mi je izpostaviti različne probleme, razpravljati o njih in ponuditi nekaj rešitev. Otroke želim spodbuditi k razmišljanju o družbenih vprašanjih in jim pomagati razumeti, kako lahko sami prispevajo k izboljšanju sveta, v katerem živimo.

Kaj so še druge metode za pogovor o ekologiji z otroki poleg knjig?

Še vedno skozi igro, kjer se združita teorija in praksa. Zelo koristno se mi zdi otroke peljati na kraje, kjer imamo težave. Na primer, v Estoniji ljudje odnašajo smeti v gozd in nato peljemo otroke v gozd, organiziramo čistilne akcije in otrokom pokažemo, da problem ne izgine, če ga preprosto odvržemo v gozd. Nasprotno, to naravi škodi.

Zelo mi je všeč, da so v naših estonskih šolah in vrtcih spet priljubljeni vrtovi, kjer otroci gojijo cvetje, začimbe, zelenjavo, sadje in zelenjavo. Poleg tega se v vrtovih gradijo "hoteli za žuželke". Otroci se na ta način naučijo sami gojiti hrano, zanjo skrbijo, hkrati jim to privzgaja občutek odgovornosti – če ne skrbijo za svoje rastline, bodo odmrle in hrana bo ostala nedosegljiva. Lepo se mi zdi, da imate podobno prakso tudi v Sloveniji.

Si predstavljate življenje brez rastlin, cvetja, dreves, zelenja?

Kakšno bi bilo mesto brez parkov, brez dreves, brez cvetja?

Mesto brez parkov, brez dreves in brez rož bi bilo verjetno zelo neprijetno za bivanje. V Estoniji trenutno poteka veliko gradbene dejavnosti, kjer se gradijo nove stavbe z velikimi terasami in balkoni, vendar so otroška igrišča in rekreacijski prostori pogosto betonski. To je hladno in umetno. K sreči je v Talinu, kjer živim, trenutno še dovolj zelenja in parkov, a je že precej primerov, ko se ceste/kolesarske steze širijo na račun dreves in drugih naravnih elementov. Če bomo nadaljevali na ta način, bomo morda res nekega dne živeli v mestu, kjer ne bo več dovolj zelenja.

Zakaj je branje pomembno za otroke oziroma zakaj je pomembno, da se o knjigah pogovarjajo s prijatelji v šoli?

Za otroke je zelo pomembno, da so obkroženi s knjigami že od malih nog. Na začetku lahko skupaj z otroki gledate knjige, nato pa jim začnete brati in ko se otrok nauči brati, mu pomagajte pri branju (na primer peljite ga v knjižnico, mu dajte zgled tako, da tudi sami berete knjige ...). Branje knjig z otrokom krepi odnos med starši in otrokom, saj pomirja in razvija pozornost, kar je danes izrednega pomena. Prek knjig se razvija otrokov jezik razvija in krepi domišljija.

"Bistveno je tudi, da se otroci pogovarjajo o prebranih knjigah s prijatelji v šoli in da delijo svoje izkušnje, občutke o knjigah, ki so jih prebrali."

Zakaj se je knjiga dotaknila njihovih čustev? Kaj so mislili ob tej knjigi? Bi jo priporočili prijatelju? Ko se otrok poveže s knjigo, ki ga pritegne, se bo nanjo spomnil in razmišljal o njej večkrat.

Ob pogovoru o ekologiji in podnebju se otroci (in odrasli) pogosto počutijo, da ne morejo ničesar storiti. Zakaj je pomembno pokazati, da lahko tudi majhna dejanja naredijo razliko?

O tem je treba govoriti, tudi če se zdi, da je vse to brez pomena in da sami ne moremo ničesar spremeniti. Lahko. Naše vedenje vpliva na naše otroke. Vedenje naših otrok vpliva na njihove prijatelje in tako naprej. Če sami skrbimo za naravo, potem bodo morda tudi drugi.

Svoje otroke pogosto peljem v trgovine z rabljenimi predmeti in jim razložim, da nam ni treba kupovati vsega novega, saj lahko to, kar potrebujemo, najdemo tudi tam. Na svetu je že dovolj stvari in te lahko poskušamo uporabljati čim dlje. Prav tako poskušam spremeniti naše navade – kupujem manj hrane v embalaži, kolikor lahko hrano tudi gojim ali pa se odločam za domačo, lokalno hrano, trudim se, da se več gibljemo peš ali s kolesom, skrbimo za čisto naravo in pobiramo smeti, če jih vidimo ležati na tleh. 

Kakšno je življenje pisateljev v Estoniji?

Kako v Estoniji spodbujajo domače avtorje in knjige v šolah?

Estonija je majhna država in avtorji se moramo zelo potruditi z lastno promocijo, če želimo, da naša knjiga doseže bralce. Na srečo nas avtorje zelo pogosto vabijo, da nastopamo v knjižnicah, šolah, vrtcih. To je dobra priložnost, da predstavimo svoje delo otrokom in dobimo povratne informacije od njih.

Delate v Estonskem centru za otroško književnost. Kakšen je položaj estonske otroške književnosti tako doma kot po svetu – kako priljubljena je?

Delam v Estonskem centru za otroško književnost kot pomočnica direktorja. Poleg tega vodim ustvarjalni literarni krožek za otroke, ki so stari med 9 in 14 leti.

Estonski otroški književnosti gre zelo dobro. Imamo veliko dobrih in lepih otroških knjig. Zgodbe so dobro napisane, ilustracije pa na visoki ravni. Če česa primanjkuje, so to mladinski romani. Estonski avtorji pišejo premalo za mlade odrasle. Poleg tega je mladim težko kaj ponuditi, saj izhaja veliko dobre literature v drugih jezikih, ki jo že berejo v angleščini. To je nekoliko škoda, saj branje v maternem jeziku pri mladih že nekoliko zaostaja. Naši avtorji in knjige so zelo iskani, mnoge otroške knjige izidejo tudi v drugih jezikih. Sama sem izdala 10 knjig, od tega sta dve prevedeni v drug jezik, zanimanje pa še vedno obstaja.

Kakšen je naslednji projekt, že pišete nekaj novega?

Pišem zelo različne stvari. Do pisanja sem prišla prek pisanja gledaliških iger, trenutno pa pišem eno igro za odrasle. Poleg tega pišem nadaljevanje knjige "Monin svojeglavi oče", ki je dosegla velik uspeh in prejela veliko priznanj. Že nekaj časa pa želim napisati nadaljevanje knjige "Moje mesto". Ideja je napisati knjigo z naslovom "Moj svet", in zdi se mi, da sem končno prišla do ideje za to. Upam, da jo bom kmalu uresničila.