Vsi so ji govorili, da v risanju ni kruha, a je sledila svojim sanjam

Katja Klepec Štalec je "deklica za vse", ki stoji za blagovno znamko Moja Moja. Sociologinja po izobrazbi je vrsto let delala v marketinški agenciji, potem pa nekega dne rekla ne stresu in razmeram na delovnem mestu, ki je ni več osrečevalo. "V službi preživimo osem ur na dan, pet dni v tednu in velik del življenja gre, če smo nezadovoljni," je prepričana naša sogovornica, ki je pred 15 leti ustvarila svojo blagovno znamko. 

Ko se je odločila za novo pot, je imela le denar za osnovna sredstva, poslovne ideje pa še ne. Vsi so ji govorili, da je nora, a sama je bila prepričana, da dela prav. Vedela je, da bo njena nova pot povezana z umetnostjo, risanjem in ilustracijami. Svojega otroštva se spominja z barvicami v rokah, saj jo je to od nekdaj pomirjalo in osrečevalo. Ko je še delala v agenciji, je za sprostitev obiskala tečaj šivanja in opazila, da jo tudi to zelo veseli. Kupila si je prvi stroj in doma so začeli nastajati izdelki. Krilo za eno prijateljico in torbica za drugo in videla je, da imajo ljudje željo po njenih izdelkih. 

Ne najbolj obetaven začetek

Na začetku poslovne poti Moja Moja je iz Kitajske in Španije naročila en kup torbic, jih postavila na spletno stran in prodajala. "To seveda ni šlo in še danes se v kakšnem kotu pisarne najde kakšna torbica iz tistih časov," pravi Katja Klepec Štalec. Torbice je vrgla čez ramo in se usmerila nazaj k sebi, k tistemu, kar jo najbolj izpolnjuje – k risanju. Njene ilustracije so počasi našle pot na oblačila, nakit in druge izdelke ter so rdeča nit zgodbe Moja Moja. Njena posebnost je, da od zunaj, iz Evrope, pride le blago, kar sledi, pa vse nastane v podjetju. Katja nariše kroje oblačil, ki jih sešijejo v tovarni v Kranju, nato pa jih dekleta Moja Moja  v prostorih v Ljubljani dokončajo. 

Ko jo obiščemo, nam Katja razkaže svoj delovni prostor. Vstopimo skozi trgovinico, ki danes to ni več (v koronskih časih je postala skladišče, potem pa je naša sogovornica videla, da gre tudi brez fizične trgovine), izdelki se namreč prodajajo le prek spleta. Za trgovino se skrivajo šivalnica, tiskarna, še ena delavnica z rezalnimi elementi, krojilnica in foto studio. Vse tri zaposlene morajo obvladati vse segmente dela. 

"Moja 10-letna hčerka me včasih vpraša: 'Mami, kaj ti delaš v službi?'. Vedno povem, da sem deklica za vse – modna oblikovalka, šivilja, čistilka, najraje od vsega pa ilustratorka," pravi Katja. Njen čas je jutro, ob jutranji kavi vzame v roke kuli in blokec ter začne risati. Tisto, kar ima potencial, dobi nadgradnjo z vodenimi barvicami in tako počasi nastajajo ilustracije,  pogosto oplemenitene tudi z napisi, včasih igrivimi, drugič motivacijskimi. Še danes je najbolj prodajana majica z napisom: "Glavo gor, vdihni, zaupaj vesolju."

"Filozofija, ki se je držim, je preprosta. Oblačila morajo biti nekaj posebnega, udobna in kakovostno narejena. Hkrati pa z vsem srcem verjamem, da oblačila niso namenjena izložbam, saj zaživijo šele na ženski z značajem. Trudim se, da so cene čim bolj dostopne. Res se trudim," pravi naša sogovornica in doda, da je včasih težko, pravzaprav nemogoče konkurirati megalomanskim koorporacijam, ki prodajajo oblačila po nekaj evrov. Njene stranke so večinoma ženske, redne stranke, malo odbite in drugačne, ki rade z oblačili tudi kaj sporočajo, ki so neposredne v komunikaciji, se znajo pošaliti. 

Veliko je tudi takih, ki se zavedajo, da je treba podpirati slovenske ustvarjalce, da denar ostane med nami in ne gre vse v tujino. Tudi sama razmišlja tako: "Tudi jaz kdaj kupim kaj iz tujine, ampak razumem, da moram tudi pri sosedi kupovati, da bodo oni imeli službe, da bodo lahko pri meni kupovali." Včasih komu Katjini izdelki niso všeč, denimo Pika Nogavička, ki kaže sredinca, je dobila nekaj pritožb na Facebooku, a se ustvarjalka s tem ne ukvarja preveč: "Vsak ima možnost izbire, meni je pomembno, da nisem žaljiva do nikogar."

Navdihuje jo življenje samo

Njen navdih je življenje samo in to, kar se dogaja okoli nje, modnih smernic in ustvarjanja drugih ustvarjalk ne spremlja. Tudi zato, ker človek nezavedno hitro kaj skopira, ona pa bi rada ostala čisto svoja Moja Moja. Veliko idej dobi v hribih, ki jih obožuje in so njen odklop, edini trenutki, ko računalnik zapre in za svet ne obstaja. Tudi zato se asortima širi v smeri športnih oblačil, kjer pa prisega samo na najboljše materiale, ki jih nosi tudi sama, zato si je zadala veliko in težko nalogo. 

Pa je kdaj utrujena od tega, da se je treba za preživetje stalno prilagajati trgu in da je pravzaprav konkurenca tako močna, da sploh ni več konkurenca? Pravi, da ne, da jo zadovoljuje, da je sama svoj šef, da gre vsak dan z veseljem v službo.

Pa tudi to, da se je naučila, kako je pomembno vztrajati, pomembno pa je tudi določen projekt, če ne gre, pustiti za seboj in nikoli iti z glavo čez zid. Del ponudbe Moja Moja so bili svojčas tudi čevlji, posteljnina, otroška oblačila, kopalke, torbice in denarnice. Trenutno so večinoma oblačila, nakit, tudi lončki s simpatičnimi napisi. Kje pa se Katja Klepec vidi čez deset let? "Se ne vidim. Živim za danes in za jutri, s prihodnostjo preveč naprej pa se ne želim obremenjevati". Ve pa, da nima več želje, ki jo je gnala pred 15 leti – da bi imela 40 ali več zaposlenih. Ostala bo butična, kajti le tako bo lahko ohranjala sebe in imela čas za največjo strast - risanje in ustvarjanje. V katerikoli obliki že. 

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del