Zbirateljica, kot je še niste spoznali: Zdravka Abram s svojo zbirko vinskih etiket navdušuje doma in po svetu

Prvo vinsko etiketo je Zdravka Abram v svoj arhiv zalepila leta 1993. Da je bil to 13. oktober, ji pove podatek, ki ga je pred skoraj 30 leti skrbno vpisala ob nalepki laškega rizlinga. "Etikete imajo energijo, steklenice, na katerih so bile prilepljenje, so bile prisotne ob najrazličnejših življenjskih in družabnih dogodkih," razloži vedra upokojenka, medtem ko lista po zelo barvitem fasciklu.

"Za spomin, da se ve, kaj smo spili"

Njena zbirateljska zgodba se je nekako zarisala še v času, ko je kot komercialistka začela delati s podjetji po Sloveniji. Poleg obilice koledarjev so se med pisarnami ob novoletnem času izmenjale tudi številne vinske buteljke, se spominja. "To so bili jagodni izbori, tako ledene kot pozne trgatve, a ko si buteljko izpraznil, je šla steklenica v smeti in nikoli več nisi vedel, kaj si pil," pripoveduje iskriva zbirateljica iz Črnomlja, ki že vrsto let živi v Kostanjevici na Krki.

Tak odnos do vina se Zdravki ni zdel primeren, v eno samo vinsko steklenico je, kot pravi, vloženega toliko truda in ljubezni njegovih pridelovalcev, da ne bi smelo kar tako oditi v pozabo. Odločila se je, da v obliki zbirke vinskih etiket z dodano vrednostjo, ki jo je poimenovala "Suha vinoteka", ohrani spomine na življenjske trenutke, "ko smo bili nekje skupaj in se lepo imeli," povzame izvirno idejo v ozadju svojega dolgoletnega hobija.

Ko je Tanja prodala hišo ...

Vse etikete v zavidanja vredni zbirki —  ta danes obsega že pet fasciklov — poleg datuma, ko je bila steklenica odprta, pospremi tudi zapis. Tako izvem, da je Zdravka 7. februarja 1995, v takratni novomeški diskoteki Atlantis v družbi prijateljic Irene in Tanje pila najboljši šampanjec na svetu Moët & Chandon (Cuvee Dom Perignon).

Etiketa znamenitega francoskega šampanjca je pravi zaklad v zbirki, ne le zaradi prestižnosti znamke, na plan namreč privre anekdota o "ženski žurki" s filmskim zapletom.

"Prodajo hiše je želela Tanja zaliti, kot se za tovrstno priložnost spodobi. Natakarici je rekla, naj prinese najdražjo pijačo, ki jo imajo, in tako se je na naši mizi znašel Dom Perignon," z žarom v očeh pripoveduje sogovornica. A ko je prispel račun, so vse tri obnemele - steklenica žlahtnih mehurčkov je znašala 250 takratnih nemških mark, ki jih Tanja v tistem trenutku ni imela v denarnici. Začelo se je pogajanje z osebjem, da bi znesek poravnala kasneje, vendar je bilo to neuspešno. Na koncu je diskoteko smela zapustiti le Zdravka, in še to, da gre po čeke v avto, medtem ko sta morali Tanja in Irena ostati za "varščino". 

Vino je za spiti, ne pa za odliti

Zdravka je prepričana, da s svojo edinstveno suho vinoteko tudi ozavešča o vinu, saj se prevečkrat zgodi, da visoko kakovostna vina končajo v odtoku. "Vino, sploh vrhunsko, je za spiti, ne pa za pospraviti v omare, kjer stoji več let, tudi desetletij, ko pa ni več užitno, konča v straniščni školjki," je jasna. Zato se zavzema za idejo o sprotnem pitju vina, s čimer ga reši pred propadom.

In katero vino ji je najljubše? "Penine, teh sem veliko spila, bolgarska Magura mi je ena boljših, med prvih pet zagotovo sodi tudi penina Z’Lapt oziroma z grička Lapte v bližini naše zidanice," je njen odgovor. A doda, da so ji še vedno najljubši dogodki ob samem uživanju vina, saj zelo ceni prijetna prijateljska druženja.

"Še dobro, da nisem vsega skupaj vrgla v smeti"

Več kot 1000 vinskih etiket v njenem arhivu prihaja iz 25 držav, Zdravka pa lahko za čisto vsako potrdi, da je vino osebno preizkusila. Sama tudi "olupi" etikete s steklenic, ob tem na dan prikliče presenečenja prijateljice, ko jo je med križarjenjem po Jadranu prvič videla praskati po steklenicah. "Ko sem ji ob prihodu domov pokazala svojo suho vinoteko, pa je bila tako navdušena, da me je začela spodbujati k prijavi v Guinnessovo knjigo rekordov." 

Nato je nekaj časa resno razmišljala o tem, a je ugotovila, da ne izpolnjuje kriterija dokazljivosti oziroma merljivosti, ki je eden od glavnih pogojev za začetek postopka za vpis v knjigo rekordov.

"Dokazati, da sem poskusila vsako vino, od katerega imam etiketo, ni mogoče, čeprav to 100-odstotno drži."

Zaupa mi, da je bila tudi že na točki, ko bi že skoraj prenehala s svojim zbirateljstvom, vsega se je nabralo preveč in nekako ni bila več prepričana, kam to pelje. Na srečo je bila to samo prehodna misel, kajti v zadnjem času je Zdravkina suha vinoteka dobila krila, za njeno neverjetno zbirateljsko zgodbo pa je vse več zanimanja tudi med mediji. 

"Nekateri novinarji podpirajo idejo suhe vinoteke in jo ob svojih možnostih širijo," pravi lastnica edinstvene zbirke, kot je nima nihče pri nas, pa tudi širše verjetno ne. Tako se ji je v zadnjem času že zgodilo, da jo je kdo prepoznal ravno zaradi kakšnega članka o njej. "Ugotovila sem, da je to, kar počnem, ljudem všeč," pove Zdravka, s katero danes vina ne pijeva, kajti v Ljubljano se je pripeljala z avtomobilom.

O kulturi pitja

Z možem Andrejem pridelujeta cviček, vinograd so imeli tudi njeni starši. "Vendar z vinom niso znali dobro ravnati, lahko rečem, da je šlo v precejšnji meri za zlorabo alkohola," se spominja. Pozneje v življenju se je naučila spiti kak kozarec ali dva vina na način, "da te ne odnese", pri čemer je zelo pomembno, da poleg vina piješ vodo. "Treba je spiti vsaj toliko vode kot vina, tudi kak kozarec vode več," razloži poznavalka, z občutkom za prave kombinacije. "Če ješ pečenko, potem je cviček za zraven odličen, če ješ torto, pa ta ne gre zraven."

Ob tem izpostavi še dve stvari: "Vino se pije z desno roko, takšen je bonton, pri nazdravljanju z njim pa je en zmeren na zdravje popolnoma zadosti, vpitje ni potrebno." Na koncu še izvem, da ima Zdravka tudi svojo zdravljico, ta je: "Bog živi nas, Slovenke!" Te žlahtne besede si po njenem prepričanju vino še kako zasluži, brez dvoma pa si jih zaslužijo tudi Slovenke, se nasmehne.

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere