Uuuf, kako smrdi! Tega navadno ne rečemo za rastline, a prav bi bilo, da jih imamo na vrtu

Kot pravi vrtnar in poznavalec rastlin ne smem reči, da smrdijo, ampak da je njihov vonj za ljudi neprijeten. 'Dišijo neprijetno' je najbolj primeren izraz. To so rastline, katerih cvetovi imajo vonj po gnoju, iztrebkih, razpadajočem mesu in celo po urinu. Jaz jim ljubkovalno rečem smrdljivke.

Te rastline niso noben laboratorijski produkt, ampak so del naravnega okolja in so z evolucijo razvile sojevrsten vonj. Botaniki in žlahnitelji se z ustvarjanjem križancev in novih sort 'smrdljivk' ne ukvarjajo, ker ni povpraševanja po njih.

Imam jih nekaj v svojem vrtu. Če ste tudi vi ljubitelj rastlin, jih zagotovo vsaj poznate, če jih (še) nimate. In tokrat vam bom predstavil nekaj, ki jih pri nas gojimo kot okrasne rastline, in tudi nekaj, ki rastejo pri nas v naravi.

Zakaj so rastline razvile vonj po iztrebkih in gnilem mesu?

Razlog je preprost. Za privabljanje opraševalcev. Tako kot (za nas) lepo dišeče s svojim omamnim vonjem privabljajo čebele in metulje, 'smrdljivke' pač privabljajo muhe in hrošče, ki za njih opravijo funkcijo opraševanja. In to je pravzaprav prav poseben in tudi zapleten proces oziroma postopek.

Na nekaterih cvetovih muhe pravzaprav ne opravijo funkcije opraševanja. Cvet muhe privabi s svojim neprijetnim vonjem, ki je za muhe prijeten. Muha potem na cvetu odloži jajčeca in ko se izležejo ličinke, te opravijo funkcijo oprašitve.

Naj na hitro omenim še tretjo skupino rastlin, katerih cvetovi so brez vonja. Za opraševanje teh rastlin pa poskrbijo veter, voda ali pa nekatere živali, na primer ptice.

Zakaj je dobro, da so 'smrdljivke' del našega vrta?

Zaradi biotike raznolikosti. Ko smrdljivke cvetijo, muhe niso nam v nadlego, ampak 'plešejo' po teh cvetovih. In hrošči, ki jih privabijo s svojim vonjem, se potem nekaj časa zadržijo na našem vrtu in pojejo še nekaj škodljivih uši ter tako naravno poskrbijo za manj škodljvcev na naših rastlinah.

Pa ta vonj sploh ni tako intenziven, da bi motil vonj našega vrta.

Cvetijo sezonsko in še to cvet cveti le en dan, dva ali tri največ. Cvetovi so lepih oblik, zvezdasti ali lijakasti, z zanimivimi vzorci in barv. Nekateri so celo dlakavi, kar je prijetno za dotik. To vem iz lastnih izkušenj.

In ne zavzemejo veliko prostora. Recimo Orbea in Stapellia so okrasne nizke kakteje, ki so plazijo ali prevešajo v lončkih. Pegasti kačnik pa ljubi senco in je v našem vrtu lahko kot podrast grmov in dreves, cveti pa le spomladi.

Katere rastline so pravzaprav te, po moje t. i. smrdljivke in kako skrbeti za njih?

Stapelia – po naše afriška morska zvezda je rod nizkih sukolentov, ki niso zahtevne za oskrbo. Izvirajo, kot že ime pove, iz predelov južne Afrike. Cvetovi so zvezdasti in spominjajo na morsko zvezdo. V svoji zbirki sukolentov imam Stapelia gigantea, orjaško afriško morsko zvezdo, ki ima lepe kosmate temno rdeče cvetove. V videu je lepo videti, kako zelo je cvet privlačen za muhe.

Kot vsi sukolenti tudi stapelije obožujejo močno sonce in na soncu je vonj najbolj intenziven. Zato jo imam poleti kar zunaj. Pozimi je pa notri v mirovanju na hladnem in svetlem prostoru, in to brez zalivanja kar nekaj mesecev.

Predlansko zimo sem naredil napako in enkrat vmes malo zalil. Več kot pol poganjkov mi je propadlo. Dobesedno so začeli gniti. In rešil sem jo tako, da sem odstranil nagnite poganjke, zdrave pa presadil v nov in suh substrat. Kar eno leto je trajalo, preden se je opomogla, razrasla in spet zacvetela.

Orbea variegata – staro ime je Stapelia variegata. Po naše ji pravijo kokardovka ali afriška zvezda krastača. Če dobro pogledamo njene zvezdaste cvetove, ima res podoben rjavkasti vzorec, kot ga ima krastača na svoji koži. Diši po gnilem mesu, cveti pa le od 2 do 3 dni.

Seveda jo imam v svoji zbirki sukolentov in je izredno hvaležna, nezahtevna in tudi hitro raste. Tudi njo imam čez poletje na močnem soncu. Pozimi pa brez zalivanja v hladnem in svetlem prostoru. Če bi jo imel nekje na toplem pozimi, bi začela rasti in potem se poganjki radi pretegnejo. Kot ni zahtevna za vzdrževanje,  tudi za razmnoževanje ni. Preprosto kak poganjek odtrgamo in ga zagrnemo ali samo položimo na reven, odceden subtrat. Hitro se prime in plazeče razraste. Enako velja tudi za vse vrste iz zgoraj omenjenega rodu Stapelia.

Amorphophallus titanum –  po naše ji pravijo orjaška smrdljivka ali titanov falus. Če pogledate cvet, vam je takoj jasno, od kod to drugo ime. Cvet je znan kot največji cvet na svetu. Zraste lahko čez tri metre visoko. Cveti redko, na vsake od štiri do deset let, in to samo dva dni! To ni rastlina, ki bi jo imeli doma. Jo pa imajo po svetu znani botanični vrtovi. Ko zacveti, je prava atrakcija, ker sta lepota in veličina cveta veličastni. Verjetno ste že zasledili, da je v času cvetenja to tudi novica v poročilih. Smrdi po razpadajočem mesu. Izvira pa iz Indonezije, kjer raste kot endemit v deževnih gozdovih na otoku Sumatra. 

Dracunculus vulgaris – po naše navadni kaček, zmajeva ali vampirjeva lilija. Rastlina izvira iz Sredozemlja. Ima zanimive nakodrane liste in lepe, temno vijoličaste lijakaste cvetove, ki dišijo po gnilem mesu. Cveti spomladi.  Na obali pri nas jo lahko gojimo zunaj, v celinskem delu Slovenije pa priporočljivo kot lončnico. 

Arum maculatum – po naše pegasti kačnik in raste tudi pri nas.  Imam ga v svojem primorskem vrtu kot samoraslega. Dekorativen je pozimi, ko moj vrt popestrijo pegasti listi. Spomladi zacvetijo  zelenkasti  lijakasti cvetovi, ki so značilni za rastline iz družine kačnikovk – Araceae. Dišijo po iztrebkih, a to se zavoha le, če pridemo z nosom blizu cveta. Cvet cveti največ dva dni. Potem se listi posušijo in poleti so v mojem vrtu dekorativni kačnikovi oranžni plodovi.

Za konec naj omenim še eno drevo, ki je t. i. živi fosil, saj obstaja še iz dobe dinozavrov. To je ginko. Zanimiv vonj imajo njegovi plodovi. Dišijo po skisanem mleku. Zato se za sadnjo v okrasne namene goji le moške rastline, ki ne plodijo. Ženske rastline so tu na žalost odrinjene, a za obstoj vrste so nujno potrebne. 

Kaj nam veleva luna?

Polna luna je mimo in od ponedeljka, 19. septembra, je po luni spet dober čas za presajanje. Jaz imam kar nekaj rastlin za presaditi in prerazporediti po vrtu, zato že komaj čakam. Zemlja je končno dovolj namočena in vročina je mimo.

Res idealno za presajanje in sajenje okrasnih rastlin, jesensko zimske zelenjave in spomladi cvetočih čebulnic, kot so tulipani, narcise, hijacinte ...

Ta vikend je ugoden za korenovke. Ponedeljek in torek za cvetnice. Sreda in četrtek dopoldan je dober čas za listovke. Četrtek popoldan, petek in sobota so dnevi za plodovke. Nedelja pa je ugodna za korenovke.

Upam, da ste pripravljeni na jesen in da uživate v svojem vrtu, ki se počasi odeva v jesenske barve. Pa tudi pojdite na sprehod v naravo. Občudujte nastajajoče jesenske barve in naberite malo užitnih gob za popestritev vašega dnevnega jedilnika. A samo tiste gobe, ki jih res poznate in ste jih že nabirali! 

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol