Na jugovzhodu Bavarske leži mesto, ki že več kot stoletje velja za sinonim zdravega življenjskega sloga. Vanj prihajajo ljudje z vsega sveta, ki iščejo sprostitev, krepitev telesa in naravne poti do boljšega počutja. Domov pa se vračajo polni nove energije.
Nemški Bad Wörishofen je priznan kot evropska in svetovna prestolnica knajpanja. Obiskovalci v njem na vsakem koraku srečujejo parke, zdravilišča, poti za bosonogo hojo, pribor za oblivanje z vodo in ledene vodne bazene.
Zdravljenje z vodo
Prav v tem bavarskem mestecu je pred več kot 150 leti svoje ideje uresničil Sebastian Kneipp (1821–1897), duhovnik in naravni zdravilec, ki je svetu predstavil metodo zdravljenja z vodo, gibanjem, prehrano, zelišči in notranjim ravnovesjem. Zdravilno metodo so kot "knajpanje" poimenovali kar po njem, ta je zelo znana tudi pri nas.
"Med vsemi zdravili nam je dala mila božja roka eno v posebno obilni meri, in to je ljuba voda," je bil mnenja župnik Kneipp. Po njegovih metodah so včasih zdravili tudi na Slovenskem.
Bad Wörishofen vsako leto privabi številne obiskovalce od vsepovsod, ki jih zanimajo naravne metode zdravljenja, zdrav življenjski slog in bogata tradicija evropskih zdravilišč. Pristopi Sebastiana Kneippa, pionirja hidroterapije, še danes oblikujejo ponudbo mesta.
V mestu najdemo številne terme in wellness centre, kjer zdravju ne pristopajo zgolj z medicinskega vidika, temveč celostno – z upoštevanjem telesa, duha in življenjskega ritma posameznika. Kneippova terapija, ki vključuje izmenično uporabo tople in hladne vode, gibanje, zdravo prehrano in zelišča, je medtem še vedno osrednji del ponudbe.
Posebnost mesta je tudi, da se koncept zdravljenja prepleta z vsakdanjim življenjem. Ljudje se lahko osvežijo in krepijo zdravje kar na prostem z oblivanjem v mestnih vodnjakih, hojo po posebnih Kneippovih poteh ali s sproščanjem v skrbno urejenih parkih. Tam obiskovalci uživajo v vdihavanju aromatičnega zraka, ki ga ustvarjajo travniki, zeliščni vrtovi in drevoredi, kar dodatno prispeva k občutku dobrega počutja.
Celotno mesto deluje kot nekakšen odprt zdraviliški prostor, kjer se narava, tradicija in sodoben wellness združujejo v edinstveno izkušnjo sprostitve in regeneracije.
"Štorkljanje" po vodi
Ena najbolj prepoznavnih Kneippovih vaj je štorkljina hoja, preprosta, a učinkovita metoda za spodbujanje krvnega obtoka. Pri vaji stojimo v hladni vodi, ki sega približno do meč ali kolen, nato pa počasi in izmenično dvigujemo noge visoko iz vode, kot bi hodila štorklja. Hoja traja od približno 30 sekund do največ nekaj minut oziroma le toliko časa, dokler je občutek hladu še prijeten. V mestu smo opazili posameznike, ki so to metodo izvajali kar v tamkajšnjih fontanah.
Kneippove ideje so izjemno vplivale na sodobno zdraviliško dejavnost in preventivno medicino. Njegove metode zdravljenja z vodo sicer niso bile znanstveno dokazane. Ker se je Kneipp dobro zavedal sumov v njegovo terapijo, je v svoj priročnik zapisal pojasnilo: "Ko boste knjižico čitali, se vam bo zdelo marsikaj kot basen, in vendar ni basen, marveč resnica."
Kneippov muzej
Muzej, ki je umeščen v zgodovinski dominikanski samostan sredi mesta, kjer je Sebastian Kneipp od leta 1855 deloval kot spovednik in duhovnik, obiskovalcem ponuja vpogled v njegovo življenje in delo. Predstavi celoten razvoj njegove zdravstvene filozofije in prikaže zgodovino knajpove terapije ter njen vpliv na sodobne pristope k preventivi ter dobremu počutju.
Med muzejskimi eksponati so Kneippovi osebni predmeti, dokumenti, fotografije, knjige in rekonstrukcije prostorov, v katerih je slavni vodni zdravnik živel in delal. V muzeju redno potekajo predavanja, filmske projekcije in prikazi Kneippovih postopkov zdravljenja.
Sebastian Kneipp se je za zdravljenje z vodo navdušil predvsem zaradi lastne življenjske izkušnje. Rodil se je v začetku 19. stoletja in si je želel postati duhovnik. Med zahtevnim študijem je hudo zbolel za pljučno tuberkulozo, ki je bila takrat pogosto smrtna bolezen. Med iskanjem možnosti za ozdravitev je naletel na spoznanja o hidroterapiji iz 18. stoletja. Pozimi leta 1849 se je po teh načelih večkrat tedensko za kratek čas potopil v mrzlo Donavo. Hladna voda naj bi spodbudila njegov imunski sistem, njegovo zdravstveno stanje pa se je postopoma izboljšalo. Po ozdravitvi je postal duhovnik in svoje izkušnje začel prenašati tudi na župljane, pri katerih je zdravljenje z vodo uporabljal kot dostopno in naravno obliko pomoči.
