Feri Lainšček
V kotičku verzov Ferija Lainščka se odpirajo vrata v svet globokih občutij, skritih pomenov in nežnih besed. Vsak verz, poln iskrivosti in brezčasne lepote, vabi bralca, da vstopi v svet lirike, kjer se prepletajo sanje, ljubezen in lepota življenja. V teh besedah se skriva čarobnost, ki nas vodi skozi tančice minljivosti do resnice, ki živi v nas.
Poljubi me nežno, ko drugi hitijo,
povabi me v mesto, ko drugi že spijo.
Jaz ljubim še zmeraj daljave
in v sanjah pripenjam si krila.
Želim si da zjutraj brez želje
se ne bi nikoli zbudila.
Jaz pa ne morem brez tebe več tja,
strah me je tiste samote na klopi za dva.
Med nama je nekaj, kar ni le beseda,
iz take snovi je kot sanje,
med nama so časi, ko skupaj molčiva
in tiho verjameva vanje.
Zato me že stotič poljubiš kot prvič
in najina zgodba se znova začenja.
Med nama je zopet skrivnostna bližina
in dan bo prepoln hrepenenja.
Imela si solze in zvezde v očeh,
skrivnost je ostala na tistih poteh.
Prinesla si sanje in čisto srce,
to jutro mi dalo je drugo ime.
Ljubim zadnji rob dotika,
ko potem že skoraj spim,
čutim zopet da sem tvoja
in da s tabo res živim.
Ker najin dan ni počesan,
najin smeh ni zaigran,
ker najin vrt ni ograjen,
najin svet ni omejen.
Bilo je v tisti noči, ko luna moč ima,
še spal je kakor angel, ko tiho je odšla.
Le sled mu je pustila in vzela kos srca,
vsa leta jo že išče, nihče je ne pozna.
Jaz ljubim še jutra,
ki čudno dišijo,
skrivnosti v meglica
in duše, ki spijo.
