Tone Pavček
Odkrijte najlepše verze Toneta Pavčka, ki s svojo modrostjo in toplino nagovarjajo srce ter bogatijo vsakdan z brezčasno lepoto besed.
Vsak človek je zase svet,
čuden, svetal in lep
kot zvezda na nebu…
Vsak tiho zori
počasi in z leti,
a komor že greš, vse poti
je treba na novo začeti.
A včasih so daleč poti,
da roka v roko ne seže,
a včasih preblizu so si,
da z nohti lahko
srce kdo doseže…
In vse je kot v že znani pradavnini.
Odhod. Čez polje. V dvoje. V mesečini.
Ljubim večere, ko zdrsi v škrlat
poslednja luč. Ob robu dneva vztraja
na nebu kot na listini pečat
ljudem obljubljena podoba raja.
Naj ne pojdem mimo tebe,
naj te moja roka najde,
biser, in posluša,
kako v tesen svet vkovana
diha ujeta duša oceana.
Ljubi trave, tiste mehke,
ki šumijo na ravnini,
tiho, mehko kakor v srcu
polpozabljeni spomini.
Daleč so moja polja. Pusta in sama.
Daleč je mali, kamniti svet.
In daleč si ti. Med nama
so tuji obrazi in blodnje minulih let.
Pridi ljuba, na večer
k meni v sanjajoče griče,
vse te vabi, vse te kliče:
zemlja, rože, mrak in mir.
Ostani pri meni, ptica,
ne leti na južno stran,
ko se razraste po meni tišina;
ne bi rad umrl sam.
Na svetu si, da gledaš sonce.
Na svetu si, da greš za soncem.
Na svetu si, da sam si sonce,
in da s sveta odganjaš - sence.
Sreča ni v glavi in ne v daljavi,
ne pod palcem skrit zaklad.
Sreča je, ko se delo dobro opravi.
In ko imaš nekoga rad.
