»Zdravniki spoznavamo, kako globoko so čustva vpletena v nastanek bolezni!«

Dr. Gabor Mate

18. 12. 2019, 07:18 | Zdravje | Piše: Nataša Zupanc
»Zdravniki spoznavamo, kako globoko so čustva vpletena v nastanek bolezni!« (foto: profimedia) profimedia

»Ljudje so od nekdaj intuitivno razumeli, da um in telo med seboj nista ločljiva. Moderna doba je prinesla nesrečni razkol, delitev med tem, kar poznamo z vsem svojim bitjem, in tistim, kar naš razmišljujoči um sprejema kot resnico.«

Kanadski zdravnik Gabor Mate je svetovno znani predavatelj in avtor mednarodne uspešnice Ko telo reče ne. Ta je že izšla tudi v slovenščini. Svoje paciente, slušatelje in bralce iz celega sveta uči o vplivih skritega stresa na njihovo zdravje, pri čemer se ob tem opira na najbolj aktualne znanstvene izsledke, lastne izkušnje in prilike iz njegove zdravniške prakse.

Kot zdravnik z več kot 40-letno prakso se je o vsem tem lahko prepričal že ničkolikokrat.

Skupni imenovalec

V nadaljevanju si za ponazoritev Matejevih tez izposojamo nekaj naključnih primerov:

Natalie, multipla skleroza

  • »Njen starejši brat je bil alkoholik, ki je umrl za rakom grla. Njena mlajša sestra je shizofreničarka. Njeni strici in teta so bili alkoholiki. Njen ded po materi je bil alkoholik. Njen mož Bill je umrl za rakom na črevesju. Njen sin ima motnjo pomanjkanja pozornosti in je imel težave z odvisnostjo od drog.

Veronique, multipla skleroza

  • »Meni, da je bila spočeta med incestuoznim posilstvom. V njeni družini je bil ded po materi alkoholik, babica po materi pa je v svojih šestdesetih letih zbolela za Alzheimerjevo boleznijo. Med drugimi zdravstvenimi težavami ima njen oče prezgodaj povišan krvni pritisk.«

Sue Rodriguez, ALS

  • »Njen oče je umrl zaradi bolezni jeter alkoholikov; ena od njenih tet je umrla od možganske anevrizme, druga pa v domačem požaru.«

Anna, rak dojke

  • »Tako njena mama kot babica po materi sta umrli za rakom dojke – a nobena zaradi genetskega prenosa. Anna je podedovala gen za raka dojke po očetovi strani. Ima dve sestri: ena živi z alkoholikom, druga pa ima duševno bolezen.«

Gabrielle, sklerodermija z značilnostmi revmatoidnega artritisa

  • »Njeni starši so bili alkoholiki. Njenemu bratu so odstranili debelo črevo zaradi raka na črevesju, njeni sestri pa so pred nedavnim postavili diagnozo raka dojke.«

Jacqueline du Pre, multipla skleroza

  • »Njena babica je bila travmatizirana zaradi smrti drugih otrok približno v času, ko je bila rojena njena mati. Jacquelinina mama je pred njo umrla za rakom, njen oče pa je zbolel za Parkinsonovo boleznijo.«

Ronald Reagan, rak na debelem črevesu, Alzheimerjeva bolezen

  • »Njegov oče in brat sta bila alkoholika; njegova druga žena je zbolela za rakom dojke. Njegova hči je umrla od metastaz malignega melanoma.«

Vsi ti primeri – in takšne bi lahko na tem mestu nizali v nedogled – imajo nekaj skupnega.

Četudi so biografski navedki nanizani skopo, vsi po vrsti pričajo o visokih stopnjah stresa in travme, ki so jih bili ti ljudje deležni pogosto od najzgodnejših let. A kar je še bolj pomembno: skupno jim je tudi to, kako so se na svoje travme (prek nezavednih obrambnih mehanizmov) odzvali.

Vsi ti, globoko travmatizirani ljudje, so se tekom svojega trpkega življenja naučili zatajevati svoja prava čustva in z njimi pristen jaz. Gabor Mate je prepričan, da so prav zato pričeli zbolevati za rakom in avtoimunskimi boleznimi, med katere uvršča tudi Alheimerjevo bolezen. »Življenjske zgodovine vseh bolnikov z Alzheimerjevo, ki sem si jih ogledal v svojih letih prakse družinske medicine, so bile zaznamovane s potlačenimi čustvi. Intervjuval sem več odraslih, ki zdaj skrbijo za ostarele z Alzheimerjevo. Vsi so poročali o zgodnji izgubi ali čustveni prikrajšanosti v življenjih svojih staršev.«

Celosten pristop

Gabor Mate je več kot očitno eden tistih zdravnikov, ki svoje bolnike ne le vidi, temveč ’pregleda’ v celoti.

Čeprav k njemu pridejo po pomoč zaradi točno določene bolezni, ga zanima predvsem podlaga, na kateri je bolezen nastala. To podlago vedno znova najde v procesih, ki se jih večina ljudi niti ne zaveda. Najbolj plodno gojišče za bolezenska stanja pa najde v številnih stresorjih, med katerimi najbolj vidno vlogo igrajo potlačena čustva in obrambni mehanizmi.

Matejeva osrednja teza, ki jo s pomočjo številnih nazornih primerov ponazori tudi v svoji knjigi, je, da ’potlačitev, torej disociacija med čustvi in zavedanjem ter odrivanje čustev v nezavedno, dezorganizira in zmede našo fiziološko obrambo, da nekaterim iztiri in začne uničevati zdravje, namesto, da bi ga varovala’.

Kanadski zdravnik s svojim delom tako stopa na stran tistih pionirjev in znanstvenikov, ki so že spoznali, kako močno sta povezana um in telo, pa tudi, kako velik vpliv ima zlitje čustev in fiziologije na življenja ljudi. Gabor Mate je pripadnik nove vrste znanstvenega pristopa, ki se imenuje psihonevroimunologija in se ukvarja z raziskovanjem povezave med boleznijo in zdravjem, stresom in stresorji, človekom in njegovim odzivanjem na življenje.

»Nikoli se ne razjezim,« pravi neki lik Woodyja Allena v enem od njegovih filmov: »Namesto tega mi zraste tumor.«

Da citat iz filma ni povsem iz trte izvit, jasno kažejo številne študije.

»Ne samo da potlačevanje jeze pomeni predispozicijo za bolezen, temveč izkušnja jeze dokazano spodbuja zdravljenje ali vsaj podaljšuje preživetje. Ljudje z rakom, ki so bili zmožni nakopičiti jezo in jo usmeriti v svoje zdravnike, so na primer živeli dlje kakor njihovi bolj pohlevni vrstniki. V poskusih na živalih so ugotovili, da je izražanje jeze manj fiziološko stresno kakor njeno potlačevanje. Pri podganah, ki se bojujejo z drugimi, ko so skupaj zaprte v kletko, so odkrili počasnejšo rast tumorjev, kakor pri bolj pohlevnih živalih,« v knjigi piše doktor Mate, a hkrati svari tudi pred nezdravim izražanjem jeze, ki škoduje ljudem okoli nas, hkrati pa je za pogosta stanja besa znano, da zvišujejo krvni pritisk in zmanjšujejo dotok kisika v srce.

Zdravo mero gre skratka iskati nekje v sredini.

Jeza (skupaj z žalostjo in zavrnitvami) je v prvi vrsti fiziološki proces, ki ga je treba izkusiti, a ima hkrati tudi kognitivno vrednost, saj ponuja bistvene informacije.

»Če si dovolimo izkusiti jezo in razmišljati, kaj jo je morda povzročilo, sem močno opolnomočen, ne da bi škodil komur koli. Odvisno od okoliščin si lahko izberem, da bom jezo izrazil tako ali drugače, ali pa, da jo bom sprostil. Ključno je, da nisem potlačil izkušnje jeze. Lahko se odločim, da bom prikazal svojo jezo, kakor je treba, v besedah ali v dejanjih, vendar mi je ni treba pozunanjiti nagonsko v obliki nenadzorovanega besa. Pri zdravi jezi položaj nadzoruje posameznik, ne pa nezajezeno čustvo,« je še prepričan dr. Mate.

Naj predstavitev tega pomembnega dela sklenemo z naslednjo mislijo: Zdravje in njegovo povrnitev je skratka mogoče iskati le tako, da se vrnemo nazaj k sebi ter najdemo in razvijemo osebni jaz.

Zdravje počiva na treh stebrih: telesu, psihi in duhovni povezanosti.

Če katerikoli od njih umanjka, pride do neravnovesja, temu pa nato sledi bolezen, je več kot prepričan dr. Gabor Mate.

Bermudski trikotnik

»Številni zdravniki so skozi stoletja doumeli, da so čustva globoko vpletena v nastanek bolezni ali vnovično vzpostavljanje zdravja. Opravljali so raziskave, pisali knjige in izzivali vladajočo medicinsko ideologijo, vendar so njihove ideje, raziskovanja in uvidi vsakič znova izginili v nekakšnem medicinskem Bermudskem trikotniku. Razumevanje med umom in telesom, ki so ga dosegli predhodni rodovi zdravnikov in znanstvenikov, je izginilo brez sledu, kakor da nikoli ne bi uzrlo luč dneva.«

Z zdravniki, kot je Gabor Mate, se je to vendarle pričelo spreminjati.

Nataša Zupanc
Redaktor in novinarka

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri