Izgorevanja je danes več, izgorevajo pa samo milenijci, pravijo – in nimajo prav!

Pa gre res za trend? Za modno muho, ki jo poznajo zgolj tehnološko naprednejše družbe 21. stoletja?

Sindrom izgorelosti zajema skupek simptomov, ki izvirajo iz dolgotrajno nerazrešenega stresa, povezanega z delom. In čeprav so pred kratkim splet preplavili viralni članki, ki sindrom povezujejo predvsem z milenijsko generacijo (ki bojda ’ni kos’ pritiskom odraslega življenja, zaradi česar ji zdaj pravijo celo izgorela generacija), gre v resnici za sindrom, ki ima že dolgo brado.

Prvič poimenovan že v sedemdesetih

Leta 1974 ga je kot prvi poimenoval za izgorelost psiholog Herbert Freudenberger. V naslednjih nekaj desetletjih se je v javnosti nato o izgorelosti še veliko govorilo, a je stroka nikoli ni jemala dovolj resno, da bi jo uvrstila med prave medicinske diagnoze.

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je maja 2019 presenetila z novico, da je po novem v svojo klasifikacijo bolezni (ICD) dodala tudi sindrom izgorelosti, a se je naslednji dan demantirala s pojasnilom, da izgorelosti ne vidi kot bolezenskega stanja, temveč kot stanja, ki je povezano z delom, za katerega pa bi posameznik lahko poiskal zdravniško pomoč. Vse, kar so storili, je bilo torej, da so spremenili definicijo izgorelosti. WHO izgorelost po novem prepoznava kot ’sindrom, ki se pojavi kot rezultat kroničnega stresa na delovnem mestu, ki se ga ni primerno obravnavalo’.

Od prepričanja, da je termin zgolj izgovor lenuhov, do trenutne klasifikacije, ki skrušeno priznava, da so ljudje res v stiski in da potrebujejo pomoč, je preteklo zares veliko časa.

»Termin izgorelosti je bil v kliničnem smislu prvič uporabljen v zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja,« v poglavju o socio-kulturni zgodovini izgorelosti piše Wilmar B. Schaufeli, organizacijski psiholog in profesor dela na Univerzi v Utrechtu: »Prvi, ki ga je uporabil, je bil ameriški psiholog Herbert Freudenberger, njegovo delo pa je nadaljevala in raziskovala socialna psihologinja Christina Maslach, ki je razvila danes najbolj razširjen diagnostičen vprašalnik za izgorelost.«

Že od samega začetka sta se v raziskovanju izgorelosti pričeli pojavljati dve struji:

• prvo je zanimalo iskanje zdravila za izgorelost, kar je rezultiralo v povečani ponudbi delavnic, programov izobraževanj, svetovanj, novih psihoterapevtskih pristopih;
• drugo je zajelo akademske raziskave, ki so sproducirale na tisoče znanstvenih študij. Povedano bolj natančno Google Scholar je zabeležil kar 75.000 takšnih študij zgolj v letu 2017.

A četudi je v raziskovanje sindroma vloženega zares veliko energije, pa problem ostaja, saj struji med seboj ne sodelujeta. Le malo praktičnih intervencij za izgorelost je bilo tudi znanstveno raziskanih. Še več. Do nedavnega je bilo takšnih študij zgolj 25 in le 14 izmed njih jih je doživelo še kontrolno študijo.

Povsem drugačna slika se je kazala v ljudskem vsakdanu. Termin izgorelost se je kmalu zatem, ko ga je Freudenberger prvič uporabil za opise stanja čustvene otopelosti, izgube motivacije in upad zavzetosti pri prostovoljcih newyorške brezplačne klinike St Mark’s, na katere je postal pozoren kot psihološki svetovalec, dobro prijel v laični javnosti. Da je Freudenberger na pojav postal nekoliko bolj pozoren, kot bi najverjetneje bil sicer, je seveda vplivalo tudi dejstvo, da je med svojo kariero sindrom izgorelosti doživel tudi sam. In to dvakrat. O sindromu tako ni pisal zgolj s psihoanalitičnega stališča, temveč tudi kot nekdo, ki je njegove uničujoče vplive na telo in psiho izkusil tudi osebno.

Skoraj istočasno kot Freudenberger je sindromu izgorelosti prišla na sled raziskovalna ekipa socialne psihologije Christine Maslach, ki je v okviru kalifornijske univerze v Berkeleyu intervjuvala socialne delavce. Maslachovo je v prvi vrsti zanimalo, kaj žene socialne delavce, da lahko opravljajo to nadvse zahtevno delo, potem pa ugotovila, da številni od njih pogosto čutijo čustveno izčrpanost in negativno percepcijo klientov ter pacientov. Tudi ona je v izpovedanih simptomih prepoznala ’izgorelost’, posledica njenih ugotovitev pa je bil razvoj preprostega vprašalnika, ki napoveduje tveganje za izgorelost. Slednji je postal do danes eden najbolj uporabljanih orodij za diagnosticiranje sindroma izgorelosti.

Znanstvena srenja njunim prizadevanjem ni sledila.

Izgorelost so takrat ocenili kot psevdoznanstveno modno muho in jo porinili v območje popularne psihologije.

To se je spremenilo šele z objavo nove in dopolnjene verzije Maslachovinega orodja (MBI) leta 1981, ki je sprožila val empiričnih raziskav sindroma izgorelosti.

Sprva so bili raziskovalci izgorelosti prepričani, da je sindrom omejen na populacijo ljudi, ki delajo v izključno storitveno-negovalnem sektorju, še posebno v zdravstvu, šolstvu, socialnem delu, psihoterapiji, sodstvu in policiji, potem pa so v sredini devetdesetih let prejšnjega stoletja tveganje za sindrom vendarle razširili še na druga poklicna področja.

Zanimivosti

Nekaj zanimivejših poudarkov iz davne in polpretekle zgodovine na temo sindroma izgorelosti, ki stanje stvari postavlja v širši sociološko-kulturni kontekst:

• 1. O izgorelosti je pisal že William Shakespeare

Ste vedeli, da je termin ’izgorelost’ kot eden prvih že v 16. stoletju v sonetu uporabil William Shakespeare?

’Gorela je v ljubezni,

kot slamica zagori v plamenu.

Izgorela je v ljubezni,

kot slamica izgori v plamenu.’

Fraza izgorelost je bila zelo verjetno prvič uporabljena prav tukaj in sicer v nepsihološkem smislu. Shakespeare je termin uporabil za opis energijskega izčrpanja v ljubezenskem odnosu.

• 2. Izgorelost pozna skoraj vsaka mama

Termin izgorelosti se je v 20. stoletju uveljavil tudi kot sindrom izgorelosti pri mladih mamicah, na agendo pa so ga postavile šele javne diskusije o potrebi po prevenciji in intervenciji pri materinski izčrpanosti. Ker pa poklic 'mama' ni umeščen v nobeno klasifikacijo poklicev, te vrste izgorelosti v diagnostiki uradno ne boste našli.

• 3. Nekoč so ji rekli nevrastenija

Ameriški nevrolog George Miller Beard je izgorelosti na las podobno bolezen opisoval že leta 1869, le da jo je poimenoval nevrastenija. Bolezen je videl kot ’somatsko izčrpanje živčne energije, ki jo povzroči prehiter tempo življenje’. Bistvo novo odkrite bolezni, ki dobesedno pomeni ’živčna šibkost’, naj bi bile močno oslabljene mentalne in fizične sposobnosti, ki onemogočajo tudi najbolj osnovno funkcioniranje.

Nevrastenija je bila validna diagnoza pred prvo svetovno vojno, nato pa je povsem utonila v pozabo. Preživela je zgolj na Japonskem in Kitajskem, kjer je v uporabi še danes.

• 4. Zgolj na videz le v domeni razvitega sveta

Sindrom izgorelosti v resnici ni vezan ne na določeno časovno obdobje in ne na določeno vrsto organiziranosti človeške družbe.

Taisti sindrom so prepoznavali že v 19. stoletju, le da so mu takrat rekli nevrastenija. Podatki kažejo tudi, da izgorelost ni vezana le na razvite zahodne družbe, saj so takšna stanja pri posameznikih poznala tudi ljudstva z Andov in Himalaje.

Po drugi strani pa vendarle drži, da so v ZDA za izgorelost prvič slišali šele v sedemdesetih letih. Ker se njihova definicija izgorelost naslanja predvsem na podstat specifik modernejših družb, za katere sta značilni socialna fragmentacija in individualizem, pa se prav zares zdi, kot bi sindrom 'odkrilo' šele 21. stoletje. Ker izgorelost ameriška stroka povezuje izključno s področjem dela in specifičnimi poklici, ga to avtomatično razmeji na razvitejše družbe, ki te poklice, službe in profesije sploh poznajo. Da pa bi bile stvari še bolj zapletene, tudi stroke razvitejših dežel, ki se s sindromom sploh ukvarjajo, tega v posamičnih državah definirajo vsaka po svoje.

Do dandanes zato definicija sindroma izgorelosti ostaja glavna srčika spora ne le znotraj strokovnih krogov, temveč tudi v razmerju do zainteresirane laične javnosti.

Zaradi aktualne definicije na okopih

Od devetdesetih let do danes je stroka zaradi dejstva, da se izgorelost v svojih simptomih rada prekriva z depresijo, definicijo v izogib zamenjevanju v procesu diagnostike okrnila, del do definicije najbolj kritične stroke pa je mnenja, da so stvari ta hip postavljene veliko preozko.

Sindrom je pogosto povezan tudi s simptomi mentalnega distanciranja (depersonalizacija, cinizem) in zmanjšano delovno učinkovitostjo.

Vse to se izgubi, v kolikor se celoten fokus zreducira zgolj na stanje finalne izgorelosti.

Ker aktualno (pre)ozka percepcija sindroma to bolezensko stanje postavlja v točno določen socialno-družben kontekst, seveda ni čudno, da se v iskanju ’dežurnega krivca’ za epidemijo izgorelih stanj, o kateri gre sklepati po vse številčnejših pričevanjih ljudi o svoji izkušnji izgorelosti, nekateri ozirajo celo k domnevno energetsko ’slabše opremljenim’ mlajšim generacijam, kar se v luči povedanega zdi ne le napačno, temveč naravnost nedopustno.

Ker je pripadnik teh, torej mlajših generacij tudi Aljoša Bagola, ki je prav te dni na trg poslal knjigo Kako izgoreti (in vzeti življenje v svoje roke), si v nadaljevanju izposojamo nekaj pomenljivejših izsekov iz njegove knjige.

Bagola, ki s svojo letnico rojstva še ujame za rep generacijo X, pri ohlapnejših časovnih razmejitvah (in te prav zares variirajo glede na vir) pa bi ga kdo lahko uvrstil tudi med prve milenijce, se je s svojim osebnim pričevanjem o okrevanju po zlomu, ki ga je leta 2015 napovedal niz migren, a ga ta v goreči ambiciji ni ustavil, zato se mu je leta 2017 zgodila še čisto prava  izgorelost, pridružil tistim Slovencem in Slovenkam, ki zadnja leta o istovrstnih izkušnjah pišejo na družbenih omrežjih, v blogih in knjigah. Številni med njimi pa prav tako niso le milenijci (koncept, ki je že v sami osnovi bolj marketinški in veliko manj znanstven).

Aljoša Bagola: "Ko izgubiš sebe"

»Ljudje me sprašujejo, kako veš, da si izgorel. Zagotovo ne gre za tri noči slabšega spanca ali za anksioznost na stopnji treme pred izpitom ali zaključnim nastopom v nižji glasbeni šoli. Verjemite mi – zelo dobro veš, kdaj izgoriš. Razen izgube bližnjega je to najverjetneje najbolj grozljiv občutek v življenju. Zdi se ti, kot da si izgubil sebe. V tem primeru ne moreš ravno reči, da si izgubil ’ljubljenega’, saj si se, če izgoriš, zagotovo imel premalo rad. Ali pa si preveč ljubil zgolj nekatere vidike sebe in zanemarjal druge, ki so za dobro življenje veliko pomembnejši,« v knjigi med drugim piše Aljoša Bagola, izvršni kreativni direktor v agenciji Pristop, ki se v svoji dvajsetletni karieri lahko pohvali z največjimi tržnokomunikacijskimi projekti v Sloveniji in širši regiji.

»Ko sem po izgorelosti začel hoditi na psihoterapijo, me je skrbelo, da me bo kdo opazil,« iskreno priznava Bagola: »Svoje termine sem sprva obiskoval zakamufliran s čepico in sončnimi očali, kot Leonardo DiCaprio, ko nakupuje špecerijo. Dovolj sramotno se mi je zdelo že to, da sem bil razsut in šibek, ker pa sem potreboval strokovno pomoč, sem se hotel pogrezniti v zemljo.«

Danes se mu zdi takratno ravnanje smešno, danes se tega ne sramuje več. Še več. Psihoterapijo danes priporoča, a seveda le pri dobrih in preverjenih terapevtih!

Izgorelosti tudi ne vidi več kot nekaj, kar se je zgodilo le njemu. Še manj pa jo vidi kot znamenje nekakšne skrite šibkosti. Nasprotno. Danes meni, da izgorevajo tisti, 'ki so bili predolgo premočni', pa tudi, da izkušnja izgorelosti ne pomeni zares konca, temveč je predvsem začetek nečesa novega. Upajmo, da boljšega.

»Vsakdo med nami je lahko feniks. Vsak lahko vstane iz pepela, razpre krila in poleti v nebo. Poberemo se lahko po marsikateri izkušnji in se preobrazimo v osebo, kakršna smo vedno želeli postati. Prepričanje, da si zaslužimo, da se v svoji koži počutimo dobro in živimo lepo življenje, mora biti naše osnovno izhodišče.«

Ultra uspešnež, ki je za svoje delo prejel več kot 150 nagrad in priznanj na domačih in mednarodnih oglaševalskih festivalih ter bil večkrat razglašen za najboljšega slovenskega kreativnega direktorja, pa še zdaleč ni edini Slovenec, ki je o svoji izkušnji izgorelosti javno že pisal.

V slovenščini je zadnja leta izšlo še nekaj knjig, ki stres in izgorelost jemljejo 'smrtno' resno.

Na tem mestu vam v branje želimo priporočiti še nekaj tematsko sorodnih prispevkov:

• Intervju: Aljoša Bagola: Naša pozornost je načrtno ugrabljena
• Kolumna novinarke Anje Oman: Je izgorelost trend?
• Pogled zdravnice dr. Tine Bončina na izgorelost: Telo pritisne na zavoro in nas ustavi!

  

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere