Osebna izpoved: "Sem mamica hčerke Lore, ki me ne bo nikoli spoznala"

25. marca obeležujemo materinski dan, ko smo še posebej hvaležni materam in njihovi požrtvovalnosti. A čeprav bi to moral biti dan veselja in hvaležnosti, pa so nekatere matere zapostavljene. Ene od takšnih so angelske mame, ki so izgubile svojega otroka v nosečnosti ali kmalu po porodu, a zaradi tega niso nič manj mame. V luči materinskega dneva je tako z nami spregovorila 31-letna Gabrijela Vrbnjak, ki je v visoki nosečnosti izgubila deklico Loro. Čeprav so ji besede sprva šle težko z jezika, pa zdaj meni, da mora govoriti o tem in širiti glas, da takšne mamice niso same. Po tako težki izgubi namreč čuti, da če deklici Lori ni bilo dano živeti, da vsaj ona skupaj s svojo družino živi za njo.

Deklica z imenom Lora

Novembra bosta minili dve leti, odkar sta Gabrijela Vrbnjak in njen partner izgubila deklico. "Prva nosečnost je potekala brez težav, zato sva se odločila za naslednjo, ki je tudi potekala brez problemov. Vse je bilo v redu," je svojo zgodbo začela Vrbnjakova. Začetek novembra 2022 pa se je vse spremenilo, saj redni pregled pri ginekologinji ni bil v redu. "Zaskrbelo jo je, da je v možgančkih dojenčice preveč možganske tekočine. Šla sem na nadaljnje preiskave. Imela sem neki cmok v grlu, skrbelo me je." S partnerjem sta se nato odpravila na vnovičen pregled v Ljubljano, kjer jima je diagnoza pretresla svet.

Ginekologija je namreč potrdila, da gre za hudo obliko ventrikulomegalije. To pomeni, da ima otrok povečane ventrikle v možganih, preveč tekočine in možgani niso dobro razviti.

Predstavili so jima dve možnosti, prekinitev nosečnosti ter običajno rojstvo. "Drugi zdravnik, ginekolog, je bil zelo direkten. Tudi to potrebuješ v takšnih trenutkih. Bila je zelo huda oblika, on si tega za svojo hčerko ne bi želel. Ni vedel, ali bi preživela porod, deklica ne bi sedela, ne bi normalno živela," je pojasnila Vrbnjakova. Kljub raznoraznim preiskavam še danes ne vesta, kaj je bil vzrok za Lorino bolezen. Najverjetneje je šlo za nesrečno naključje.

Težka odločitev, a prava

V nadaljevanju je mamica povedala, da sta se s partnerjem odločila za prekinitev nosečnosti. A preden je prišlo do tega, sta si ustvarila spomine. Spakirala sta si torbo za porodnišnico, tudi slikali so se kot družina, vse, samo da deklica ne bo nikoli pozabljena. Ker se je mamica okužila s korono, so morali nato poseg prestaviti.

A le dan prej se je porod sprožil spontano. "Pravim, da mi je Lora pomagala pri tem. Najbolj mučno je to, da vstavijo srček čez trebuh in potem so se začeli popadki. Porod je potekal brez težav. Osebje je nato deklico obleklo in naredilo odtis nogice. Dobila sva jo v naročje, da sva se lahko poslovila, in še danes sva hvaležna za to. Vedno poudarim, da ona je obstajala. Ime ji je Lora. Deklica je zapisana, ima EMŠO in imela je cerkveni pogreb, kar nama veliko pomeni."

Dodala je, da je bila videti kot običajen dojenček, a njeno življenje bi bilo polno trpljenja. Takrat se je prvič v življenju soočila s tesnobo in paničnimi napadi, najhuje pa je bilo, da je življenje vseeno teklo naprej.

Kako povedati otroku, da sestrice ne bo domov?

Njen sin je bil takrat star tri leta, s partnerjem pa sta se spraševala, kako mu povedati, da njegove sestrice ne bo. "Zgodbica, da je bila Lora zelo bolna in da ji zdravniki niso mogli več pomagati in je umrla. Ko vidimo, kakšno zvezdico na nebu, se spomnimo nanjo. Opozorjena sva bila, da ne smeš reči, da je zaspala, saj se otroci potem bojijo zaspati. Čedalje več je spraševal o njej, midva pa sva mu razložila, da je imela nekaj na možgančkih. Nisva skrivala, da sem žalostna," je razložila mamica.

Dodala je tudi, da sin vidi, da ji veliko pomeni, ko omeni svojo sestrico. "Bili smo na družinski večerji, ko ga je natakarica vprašala, ali ima kakšno sestrico ali brata. Rekel ji je, da ne, vendar sem potem jaz razložila, da jo je imel, vendar je ni več z nami. Rekla sem mu, da lahko vedno pove, da ima sestrico Loro, če želi."

Pri podobnih primerih se moški pogosto zapostavljajo, je prepričana Gabrijela Vrbnjak. "Partner se je nekako zamotil in šel v naravo. Je pa res, da nimajo toliko priložnosti govoriti o tem, sploh v družbi. Če sva Loro izgubila novembra, je on šel januarja že nazaj na delo in vsi se delajo, kot da ni nič. Je pa res, da je bil ves čas z mano, ko sem iskala psihološko pomoč," je povedala mamica. Sama se je po izgubi soočala tudi z duševnimi težavami, a pri tem ji je zelo pomagala psihoterapija.

Kaj lahko mi naredimo, da pomagamo?

Dotični primer je vsekakor težek, a vendar je le še huje, če se družba in ljudje obnašajo, kot da ni bilo nič. Gabrijela Vrbnjak tako svetuje, da v teh primerih izrečete staršema sožalje, ne glede na to, ali je minil en dan ali en mesec ali več. To je namreč najmanj in obenem največ, kar lahko narediš za starše. Obenem tudi pogovor o tem pomaga, če je starš pripravljen o tem spregovoriti.

Zdaj si starša želita nove nosečnosti in verjameta, da bo ta nov otroček darilo od Lore. "Praviva, da bo to njeno darilo. Otrokom, ki se rodijo po izgubi, se reče tudi mavrični otroci. Na sploh je ljubezen matere večna, ne glede na to, ali do živega ali mrtvega otroka."

15. oktobra prav tako obeležujemo dan spomina na otroke, ki so mnogo prezgodaj zapustili ta svet. V parku zvončkov v Ljubljani je tudi obeležje, kjer so otroci, ki so veliko prehitro morali oditi na drugo stran, pokopani.