Ko nesreča spremeni življenje: od odličnega športnika do nadarjenega slikarja z usti

Dominik Lozar z Butoraja pri Črnomlju je bil odličen športnik, dokler ga ni doletela nesreča, ki ga je prikovala na invalidski voziček. Vendar pa je bivši rokometaš našel načine, da ostaja povezan s športom, prav tako načrtuje obisk Planice. V zadnjih letih se je našel tudi v umetniških vodah in se naučil slikati z usti.

Letos je zaživela nova različica spletne aplikacije SharePlanica, ki vključuje invalide, njen ambasador pa je postal Dominik Lozar, saj želi razširiti glas, da je Planica dostopna tudi invalidom. Projekt SharePlanica je bil prvič izveden lani, aplikacija pa ponuja deljen prevoz do Planice. Prevoz lahko ponujamo ali iščemo, z deljenjem pa zmanjšamo število avtomobilov na prizorišču in izpušne pline. 

"Letošnje Planice se zelo veselim. Že odkar sem bil otrok, z družino po televiziji spremljamo smučarske skoke, po poškodbi pa sem si zaželel obiskati Planico, vendar me je bilo strah, da prizorišče ni dostopno invalidom. Zaradi logističnih težav se nikoli nisem odpravil, letos pa so mi povedali, da te težave ni in da je prizorišče dostopno," nam je zaupal.

Usodna nesreča

Rokomet je treniral 10 let, od prvega razreda osnovne šole, zato je šport predstavljal tudi njegov način življenja. Treninge je imel vsak dan, celotno popoldne in vse do večera je preživel v telovadnici. Rokomet zelo rad spremlja tudi danes, čeprav se mu je zaradi nesreče pred 8 leti življenje povsem spremenilo. 

"Nesreča se mi je zgodila 3. januarja 2016. Zapadlo je ogromno snega, bilo ga je približno pol metra. Pred hišo smo se zabavali in skakali čez ograje, nato pa me je doletel nesrečni pristanek - preskočil sem ograjo v višini enega metra in ob pristanku nerodno podrsal po snegu. Glavo mi je stisnilo pod prsa, to pa je povzročilo pok četrtega vretenca. Vretence je poškovalo živce vratne hrbtenjače in posledično sem postal hrom od vratu navzdol."

Po nesreči je sledilo okrevanje v Kliničnem centru Ljubljana, po dveh mesecih pa so ga premestili na rehabilitacijo v Sočo. "Večjih premikov ni bilo. Sposobnosti gibanja nisem dobil nazaj, premikam lahko samo glavo. Lahko pa sedaj boljše sedim in lažje govorim. Sprva sploh nisem mogel govoriti, ker sem imel aparat za dihanje, tako da to je zelo napredovalo. Gibalno pa se ni nič spremenilo."

Slikanje z usti

Nekaj let po nesreči ga je ogovoril "starejši stric na vozičku". Šlo je za pri nas najbolj znanega slikarja z usti, Vojka Gašperuta. Dominiku je predstavil idejo slikanja z usti in možnost štipendije, če bi se za to odločil. "Leto ali dve po poškodbi me to ni niti malo zanimalo, takoj sem odklonil. Rekel sem, da jaz slikal ne bom. To ni zame. Že prej nisem imel nobenega talenta ali volje za slikanje, zdelo se mi je, da to ni opcija." 

Z Gašperutom sta se še naprej srečevala na različnih dogodkih, tudi na primer na obnovitveni rehabilitaciji in šahovskih tekmovanjih. Vsakič je Dominika spodbujal, naj poskusi risati z usti. In res je Dominik leta 2021 prvič okusil svojo novo strast.

"Ničesar nisem vedel, niti kako prijeti čopič. Že po dveh ali treh slikah pa sem opazil, da lahko nekaj ustvarim. Ljudje, ki so videli moje slike, so me zelo pohvalili, kar mi je dalo zagon in željo po nadaljevanju." Od samega začetka uporablja akrilne barve, s katerimi slika po platnu. Najraje riše naravo in pokrajine, motive narave, preizkusil se je tudi v tihožitju.

"Vsakič, ko dokončam sliko, sem presenečen nad končnim izgledom. Seveda vedno najdem tudi stvari, ki me motijo in s katerimi nisem zadovoljen, kar me žene k napredku. Ko vidim dober končni izdelek, s katerim sem imel na začetku izvedbe težave, pa sem zadovoljen s seboj." V prihodnosti se še naprej vidi v slikanju, rad bi napredoval in se naučil novih tehnik, kot je na primer portret. "Nimam velikih ciljev, grem korak za korakom."