N. V. | 29. 9. 2022, 18:00

Kako se soočiti s hudo boleznijo?

Profimedia/fotomontaža

Huda bolezen lahko povsem spremeni vaše življenje. Občutki in čustva, ki vas ob tem preplavljajo, imajo zelo širok razpon. Niste sami. Za vas smo poiskali nekaj napotkov. 

Ena najbolj razširjenih bolezni sodobnega življenja je multipla skleroza. Gre za kronično vnetno avtoimunsko in degenerativno bolezen osrednjega živčevja. Je neozdravljiva in vodi v propad mielinskih ovojnic.

Bolniki, ki zbolijo za to boleznijo, morajo spremeniti življenjske cilje, saj je njihova zmožnost opravljanja opravil omejena. Specialistična klinična psihologinja Estera Žalik je v reviji Medicina & ljudje razkrila faze, skozi katere gremo ob žalovanju za nekdanjim načinom življenja:

1. Šok

Ko bolnika seznanijo z diagnozo, je v šoku, ne ve, kaj lahko pričakuje v prihodnje. Na tej točki je pomembno, da se pogovarjate in spoznate potek zdravljenja. Sprejemajte čustveno odzivanje in poiščite podporo. Poiščite za vas najprimernejšo relaksacijsko tehniko.

Shuttesrtock/fotomontaža

2. Zanikanje

Ob diagnozi nekateri doživijo olajšanje, da končno razumejo, kaj se z njimi dogaja. Če pa so informacije o bolezni, načinu zdravljenja in prihodnosti za bolnika prehude in jih ne more sprejeti, se zateče v zanikanje.

Profimedia

Zanikanje je eden od obrambnih mehanizmov, ki ima funkcijo preživetja. To ni hiter proces in bolnik mora imeti dovolj časa, podpore in razumevanja. Za uspešno zdravljenje je namreč nujno, da bolezen sprejme, saj bo le tako sodeloval pri zdravljenju.

3. Depresija

Ob sprejemanju diagnoze in soočanju z njo začne bolnik doživljati in spoznavati bolezenske težave, negotovosti, žaluje za izgubljenim zdravjem, ki pomeni eno največjih izgub v človekovem življenju.

To je faza, kjer se pojavijo vprašanja: "zakaj jaz", "kaj sem naredil narobe", "ali je to kazen, ki si jo zaslužim". Oseba s kronično boleznijo se počuti degradirano, tudi nevredno življenja.

Če je zelo hudo, bo zdravnik najverjetneje po svoji strokovni presoji uvedel antidepresive, to pa ne pomeni, da ni potrebna dodatna psihološka podpora tako bolniku kot njegovim svojcem. Treba je, da se postopoma bolnik usmerja v tiste vidike življenja, ki so mu ostali.

4. Jeza in/ali agresivnost

Spoznanje, da življenjski cilji, kot si jih je bolnik zamislil, najverjetneje niso dosegljivi, je zelo boleče, povzročajo veliko stisko in občutek, da življenje ni pravično, zaradi česar se žalost lahko brez vidnega opozorila hitro prevesi v jezo, celo agresivnost.

Profimedia

Posameznik si lahko pomaga z relaksacijskimi tehnikami ali katero od oblik kognitivne vedenjske terapije. Lahko začne uvajati kognitivni trening (nevropsihološko rehabilitacijo).

5. Začetek realizacije

Oseba z multiplo sklerozo ali drugo podobno kronično boleznijo naj govori o svoji žalosti, krivdi in obupu, tudi o sramovanju svoje bolezni. Vedno znova se je treba pogovarjati o pričakovanjih posameznika in tudi njegove družine. Oseba si mora zaupati in si postaviti realne cilje, ki pa so za bolnika vsaj sprva praviloma prenizki. 

Profimedia

V tej fazi je zelo koristna vključenost v skupino bolnikov, ki so v procesu sprejemanja in prilagajanja življenja tej bolezni. Človeku takšno druženje in pogovori zelo pomagajo, saj so besede in doživljanja sobolnikov zanj bolj verodostojni. Bolnik se mora postopoma usmerjati v telesne dejavnosti, v tesnem sodelovanju z zdravnikom, saj nekateri težje ujamejo pravo mero obremenitev in si želijo čim prej na "zeleno vejo".

Spremljajte Metropolitan na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.