Kirurginja, ki že več kot 30 let spreminja življenja: "Obraz ni le videz, ampak identiteta"

Obraz ni le del telesa. Je identiteta, način komunikacije in pogosto tudi temelj naše samozavesti. Ko je prizadet zaradi prirojene nepravilnosti, bolezni ali poškodbe, kirurgija ne posega zgolj v tkivo, temveč tudi v človekovo doživljanje samega sebe.

Mag. Andreja Eberlinc Krkovič, dr. med., že več kot tri desetletja deluje na enem najzahtevnejših področij medicine – maksilofacialni kirurgiji. Na Kliničnem oddelku za maksilofacialno in oralno kirurgijo v Ljubljani spremlja otroke s prirojenimi razcepi obraza od rojstva do odraslosti, zdravi najtežje poškodbe in bolezni obraznega področja ter vsakodnevno sprejema odločitve, pri katerih se prepletajo znanje, izkušnje, odgovornost in človeška občutljivost. Danes vodi bolnišnični oddelek in tim za prirojene nepravilnosti, hkrati pa kot najizkušenejša kirurginja sodeluje tudi v estetski kliniki Artisana iz Ljubljane, ki jo vodi direktorica Nina Selan.

V pogovoru je spregovorila o odgovornosti kirurga, lepoti, minljivosti in življenjskih lekcijah, ki jih prinaša delo na meji med medicino in človeško usodo.

Kirurgija kot življenjski klic

Maksilofacialna kirurgija velja za eno najbolj zahtevnih medicinskih področij, saj združuje medicino, stomatologijo, estetiko in kirurgijo obraza. Kaj vas je tako pritegnilo v to stroko?

Res je, maksilofacialna kirurgija velja za eno najzahtevnejših medicinskih področij. Predstavlja nekakšen vezni člen med medicino in dentalno medicino, zato je za specializacijo potrebna diploma obeh fakultet – medicinske in dentalne. Zame je to ena najlepših in najbolj raznolikih specialnosti.

Spoznala sem jo že kot študentka medicine prek svojih kolegic z dentalne medicine. Navdušenje, ki so ga delile z menoj, je name naredilo velik vtis. Posebej so me navdušile pionirske operacije prof. Franca Čelešnika ter delo njegovih naslednikov.

Že med študijem sem začutila posebno privlačnost do kirurških strok. V tistih časih pa je bila kirurgija predvsem domena moških kolegov, zato si nisem delala utvar, da bi lahko postala kirurginja. Med stažiranjem v Splošni bolnišnici Celje me je prijetno presenetilo povabilo z oddelka za žilno kirurgijo, ki sem ga z veseljem sprejela.

Ko sem bila že skoraj odločena za splošno kirurgijo, sem se na vztrajanje svoje najboljše prijateljice prijavila na razpis Kliničnega oddelka za maksilofacialno in oralno kirurgijo v Ljubljani. Na svoje veliko presenečenje sem bila tudi sprejeta.

Če odgovorim še na vprašanje o prvem notranjem vzgibu za študij medicine – odločitev se je rodila že v šestem razredu osnovne šole, ko smo pri biologiji obravnavali človeka. Takrat sem vedela, da želim razumeti delovanje človeškega telesa in o njem izvedeti čim več.

Ko funkcija in estetika hodita z roko v roki

Maksilofacialni kirurgi združujete medicino in dentalno medicino. Kako to vpliva na vaš pogled na človeka?

Kot diplomant medicine si praviloma bolj usmerjen v razumevanje patoloških procesov in njihovo zdravljenje. Ko pa se človek sreča z dentalno medicino, hitro ugotovi, da ima estetika – predvsem estetika nasmeha in obraza – izjemno pomembno vlogo pri zdravljenju bolezni in nepravilnosti v ustni votlini.

Naša stroka obravnava celotno patologijo obraza, vratu in ustne votline, zato se vprašanju estetike nikoli ni bilo mogoče izogniti.

Pri vseh kirurških posegih na obrazu upoštevamo najnovejša dognanja estetske kirurgije in jih vključujemo v operativne postopke. Le tako lahko dosežemo optimalen rezultat – povrnemo izgubljeno funkcijo ter hkrati zagotovimo najboljši možni estetski izid.

Kje vidite mejo med funkcionalnostjo in estetiko?

Funkcija in estetika sta v maksilofacialni kirurgiji praviloma tesno povezani. Če za primer vzamemo prirojene nepravilnosti, ki jih ljudje poznajo kot zajčjo ustnico in volčje žrelo, sta vedno prizadeti tako funkcija kot videz.

Današnji izziv ni več zgolj povrnitev funkcije. Naš cilj je, da bolniku vrnemo tudi njegovo prepoznavno podobo, kar vpliva na dostojanstvo, samozavest in kakovost življenja.

Otroci, ki jih spremljaš vse življenje

Zdravljenje prirojenih razcepov obraza spada med najbolj kompleksna področja vaše stroke. Kako poteka ta proces?

Celoten proces zdravljenja otrok s prirojenimi razcepi poteka od rojstva do odraslosti in zahteva sodelovanje številnih specialistov.

Gre za zelo raznoliko in zahtevno patologijo, ki zahteva celostno in dolgotrajno obravnavo. V Sloveniji se celotno kirurško zdravljenje teh otrok že od leta 1948 izvaja na Kliničnem oddelku za maksilofacialno in oralno kirurgijo v Ljubljani.

Posebej sem ponosna na sodelovanje z društvom Shize, ki povezuje starše in otroke z razcepi obraza in ustne votline. Prav odprt dialog med starši in zdravstvenimi delavci je pomagal odpraviti marsikatero oviro v procesu zdravljenja.

Poklic, ki zahteva ponižnost

Koliko ponižnosti zahteva poklic, kjer je meja med uspehom in zapletom včasih izjemno tanka?

Kirurgija nas bolj kot katera koli druga stroka uči ponižnosti in skromnosti.

Zato me vedno zaboli pri srcu, ko v medijih zasledim izraz »bogovi v belem«. Ta oznaka je zelo daleč od resničnosti.

Žal se tudi v naši stroki dogaja, da operativni poseg izvedemo brezhibno, nato pa se pooperativni potek zaplete do te mere, da bolnika kljub vsem prizadevanjem ne moremo rešiti. Takrat se znajdemo v položaju, ko ugotovimo, da vseh procesov preprosto ne moremo nadzorovati.

»Po uspešno opravljeni operaciji pogosto ne občutim veselja. Gre za zavedanje meja lastnega znanja ter za spoštovanje kompleksnosti človeškega organizma.«

Medicus curat, natura sanat – zdravnik zdravi, narava ozdravi.

Kako kirurg nosi odgovornost za nekaj, česar včasih ni mogoče v celoti obvladati?

Vedno takšno situacijo doživljaš kot osebni poraz, čeprav ti razum, strokovno znanje in okolica govorijo drugače.

Priznam, vsak resen zaplet ali neugoden izid pusti sled, ne glede na to, koliko izkušenj imaš. Ko pride do nepredvidenega zapleta, bolnik ne potrebuje le odličnega kirurga, temveč celoten sistem, ki mu lahko zagotovi najboljšo možno oskrbo.

Intuicija v svetu protokolov

Kako pomembna je pri vašem delu intuicija?

Kako dobro in zanimivo vprašanje.

Medicina temelji na dokazih, protokolih in racionalnem odločanju. Sama imam rada pravila in dobro organizirane sisteme.

Hkrati pa sem človek, ki v zasebnem življenju veliko stavi na intuicijo. Če sem povsem iskrena, mi je intuicija včasih pomagala prepoznati prihajajoče zaplete, še preden sem imela zanje jasne racionalne dokaze.

Morda je intuicija pravzaprav nezavedna sinteza neštetih opažanj, znanja in izkušenj, ki jih možgani obdelajo hitreje, kot jih znamo ubesediti.

Kako usklajujete intuicijo s stroko?

Po več kot 30 letih delovnih izkušenj ju brez težav usklajujem, vendar se pri svojem delu vedno najprej zanašam na znanje in razum.

Velik del svojega poklicnega življenja posvečam tudi delu s starši otrok, ki se rodijo s prirojenimi nepravilnostmi. Takrat ni dovolj le strokovna razlaga diagnoze.

Staršem moraš dati tudi občutek varnosti, upanja in zaupanja.

Prav zato me včasih takšen pogovor z ljudmi v globoki stiski izčrpa bolj kot celodnevna operacija.

Kaj je resnična lepota?

Živimo v času, ki je skoraj obsesivno usmerjen v videz, mladost in popolnost. Kaj je za vas resnična lepota?

Čeprav se poklicno ukvarjam z obrazom, videzom in estetskimi vprašanji, sem globoko prepričana, da je duhovno življenje bistveno pomembnejše od materialnega.

Mladi pogosto iščejo pomanjkljivosti tam, kjer jih drugi sploh ne vidijo. Zato jih spodbujam, naj se zavedajo svojih sposobnosti, talentov in potencialov ter naj ne podlegajo nerealnim idealom, ki jih vsakodnevno vsiljujejo družbena omrežja.

»Resnična lepota ni popolnost. Resnična lepota je harmonija.«

Je skladnost med človekovim značajem, vrednotami, odnosom do drugih ljudi in njegovo zunanjo podobo.

O minljivosti in smislu

Ste se v svoji karieri pogosto srečali s smrtjo ali bližino smrti?

Ljudje, ki se skozi svoj poklic redno srečujemo s smrtjo ali njeno bližino, življenje dojemamo nekoliko drugače.

Srečanje s smrtjo nas vedno znova prizemlji. Morda je prav zato eden največjih darov, ki jih prinese delo v medicini, zavedanje, da je največja vrednost pogosto skrita v preprostih stvareh – v zdravju, družini, ljudeh, ki jih imamo radi, in v sposobnosti, da polno živimo trenutek, ki nam je podarjen.

Kje najdete svoj varni pristan?

Najpomembnejša mi je nedvomno družina.

Čeprav sem v življenju veliko energije namenila poklicni poti, je moje največje življenjsko poslanstvo materinstvo.

Pomembno mesto v mojem življenju pa ima tudi tišina. V svetu, ki je vse bolj glasen, hiter in poln negativnih informacij, je zame tišina postala dragocena vrednota.

In za konec – kako danes gledate na minevanje?

Minevanje zame ni nekaj, česar bi se bala. Nasprotno, dojemam ga kot blagoslov in naravni del življenja.

Dolžina življenja ni vedno edino merilo. Pomembno je, kako ga živimo in kakšno sled pustimo za seboj.

Če verjamem v kakšno obliko večnosti, potem verjamem predvsem v večnost, ki jo človek ustvarja s svojimi dobrimi deli v korist sočloveka in narave.