"Mlajša starost tudi v slovenskem vzorcu predstavlja povečano tveganje za depresijo in anksioznost!"

»Kampanja ob svetovnem dnevu duševnega zdravja 2021 je priložnost, da opozarjamo in ukrepamo ter poudarjamo, kako pomembno je odpraviti neenakosti, da bi ljudem zagotovili dober dostop do storitev za duševno zdravje,« je dejala psihiatrinja asist. dr. Polona Rus Prelog, vodja Enote za gerontopsihiatrijo Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana.

Raziskave po vsem svetu namreč odkrivajo, da je pandemija koronavirusa določene skupine prebivalstva bolj prizadela.

»Zlasti ugotavljajo porast simptomov depresije in anksioznosti pri ženskah, mlajši populaciji, ljudeh, ki so zaradi duševnih težav že bili zdravljeni, ljudeh s spremembo zaposlitvenega statusa ter ljudeh z nižjim socioekonomskim statusom. Podobno se je izkazalo na slovenskem vzorcu, v raziskavi, ki smo jo po prvem in med drugim valom epidemije izvedli v Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana. Mlajša starost tudi v slovenskem vzorcu predstavlja povečano tveganje za depresijo in anksioznost, bolj ogrožene so ženske. Pandemija covid-19 je v 93% držav po vsem svetu prekinila ali ustavila kritične storitve na področju duševnega zdravja,« je opozorila asist. dr. Polona Rus Prelog.
 

Kdaj poiskati pomoč zaradi depresivnih motenj?

Kateri so torej znaki in simptomi depresivnih motenj in kdaj poiskati zdravniško pomoč?

»Jedrni simptomi depresije so dolgotrajna žalost in potrtost ter izguba zanimanja za dejavnosti, v katerih smo nekoč uživali, ki brez opaznih prekinitev trajajo več kot 14 dni. Bolnik občuti še pomanjkanje volje, izjemno praznino, občutke krivde, utrujenosti, ničvrednosti, nemira in tesnobe ali otopelosti, pojavi se lahko opazna sprememba telesne teže (pridobivanje ali izguba kilogramov). Neredke so tudi težave s spanjem (nespečnost ali prekomerna količina spanja), koncentracijo in z zbranim razmišljanjem. Bolnikove misli so pogosto izrazito pesimistične, situacija se mu zdi brezizhodna, preplavljajo ga lahko razmišljanja o samomoru. Ni pa nujno, da bolnik doživlja vse simptome, niti ni nujno, da se ti pri vseh izražajo na enak način,« je opisal psihiater doc. dr. Jurij Bon iz Centra za klinično psihiatrijo Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana.

Diagnoza depresije ne pomeni nujno uživanja tablet ali bolnišničnega zdravljenja.

»Raziskave kažejo, da je lahko psihoterapija podobno učinkovita kot zdravila, razlika je predvsem v tem, da so pri zmerni do hudi obliki depresije kot osnova zdravljenja priporočena zdravila. Neredko se oba pristopa kombinirata. Včasih so zdravniki ob depresiji v večji meri predpisovali pomirjevala, ki delujejo kratkoročno in predvsem na tesnobo, dolgoročno pa stanje poslabšajo, saj povzročajo odvisnost in ne zdravijo jedrnih simptomov. V zadnjih letih so pomirjevala v veliki meri zamenjala ena  najvarnejših zdravil za duševne  motnje nasploh,  serotoninski antidepresivi, ki ne povzročajo nikakršnih odvisnosti in delujejo dolgoročneje, za nastop učinka pa potrebujejo dalj časa, mesec dni ali več,« je pojasnil doc. dr. Bon.
 

Depresija je lahko tudi kronična

Pri rezistentnih in kroničnih oblikah depresije uporabljajo različne strategije zdravljenja, kadar se bolnik ne odzove zadostno na začetno zdravljenje z antidepresivom. »Lahko zamenjamo antidepresiv ali pa kombiniramo dva ali več antidepresivov iz različnih terapevtskih skupin, lahko dodajamo tudi določena druga zdravila, ki se uporabljajo za ojačevanje terapevtskega odziva, lahko kombiniramo zdravljenje s sočasno uporabo psihoterapije ali bioloških metod zdravljenja, kot je neinvazivna možganska stimulacija,« pravi doc. dr. Bon.

Depresija lahko prizadene vsakogar

Depresija je duševna motnja, ki prizadene človekovo razpoloženje, njegove misli, čustva, vedenje in telo in posledično vpliva na njegovo delovanje v krogu družine in izven1. Kadar zbolimo za depresijo, se v delu možganov, ki uravnava razpoloženje, poruši ravnovesje kemičnih prenašalcev, ki v možganih prenašajo sporočila med celicami. Ocenjujejo, da bo vsaj enkrat v življenju za depresijo zbolela vsaka šesta oseba, ta trenutek pa je depresiven vsak dvajseti med nami.

Ženske dvakrat pogosteje depresivne kot moški

Depresija je pogosta bolezen po vsem svetu in najpogostejša med duševnimi motnjami nasploh.

»Po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije se pojavlja pri 3,8% svetovnega prebivalstva, kar skupno predstavlja približno 280 milijonov ljudi. Ocenjena prevalenca v populaciji Slovenije je 5,1%, življenjska prevalenca pa okoli 10%. Podatki za Evropo iz leta 2019 kažejo, da ima 7,2% ljudi v EU kronično depresijo, Slovenija je nekoliko nad evropskim povprečjem," je dejala asist. dr. Rus Prelog.

Poudarila je, da ženske kar dvakrat pogosteje zbolevajo kot moški. Obstaja več dejavnikov tveganja za depresijo.

»Pogosteje zbolevajo ljudje z genetsko nagnjenostjo, pri teh obstaja kar 40%  možnost, da zbolijo za depresijo. Drugi pomembnejši dejavniki tveganja so stresni dogodki v življenju, osebnostne značilnosti, prisotnost kroničnih bolezni ali težje akutne bolezni, pa tudi nekatere bolezni, ki prizadenejo možgane, kot so kapi in nevrodegenerativne bolezni, na primer Parkinsonova in Alzheimerjeva bolezen,« je pojasnila asist. dr. Rus Prelog.

Preventiva lahko olajša breme depresije

Doc. dr. Bon je povedal, da se je med letoma 2005 in 2015 število bolnikov z depresijo povečalo za 18%. »Depresija za družbo postaja glavni javnozdravstveni problem. Ne gre toliko za stroške samega zdravljenja, kot za posredne stroške: zmanjšano delovno sposobnost ljudi, prezgodnje upokojevanje, smrti. Bolezensko breme depresije v Sloveniji ocenjujejo na okrog 350 milijonov evrov letno, pri čemer skoraj dve tretjini predstavljajo posredni stroški,« je pojasnil doc. dr. Bon in dodal, da bi lahko to breme izrazito znižali z uvajanjem preventivnih programov.

»Svetovna zdravstvena organizacija ocenjuje, da trenutno dostopni, na dokazih temelječi terapevtski pristopi za zdravljenje depresije lahko zmanjšajo bolezensko breme depresije do največ 35%. Sistematično vpeljevanje preventivnih programov pa lahko doda k zmanjšanju bremena še 20%.«

»Stigmatizacija naredi več težav kot bolezen sama«

»Huda stigmatizacija pravzaprav naredi več težav kot bolezen sama. Pomemben razlog za stigmatizacijo duševnih motenj je pomanjkanje informacij, predvsem o poglavitnem: da se moramo o duševni motnji, posebno o depresiji, nujno pogovoriti s strokovnjakom. Številni bolniki namreč zaradi stigmatizacije duševnih težav ne gredo k zdravniku po strokovno pomoč, saj se sramujejo svojih težav. V bistvu je bolj kot stigmatizacija problem samostigmatizacija, saj se ljudje z duševnimi težavami bojijo nerazumevanja in se umaknejo, namesto da bi poiskali pomoč. O tej temi moramo spregovoriti, da bomo vsi spoznali, da ljudem z duševnimi motnjami lahko pomagamo,« je dejal mag. Bogdan Dobnik, predsednik Nacionalnega združenja za kakovost življenja Ozara Slovenija.

Opozoril je tudi, da imajo ljudje z duševnimi težavami poleg teh težav še veliko drugih: »Večinoma imajo slab socialno-ekonomski status, zelo nizke prihodke, veliko je upokojencev z nizkimi pokojninami, nekateri pa niti pogojev za pokojnino nimajo. Delodajalci jih ne zaposlujejo, ker se bojijo, da ne bodo zmogli bremena službe. Zato imajo tudi težave z zagotavljanjem ustreznih stanovanjskih pogojev. Nekateri zaradi finančnih težav, nekateri pa niti niso sposobni živeti samostojno, zato jih veliko živi v raznih zavodih. Združenje Ozara jim predvsem omogoča dostojno življenje. Običajno imajo namreč tudi šibko socialno mrežo in ko so v stiski, nimajo prijateljev, da bi se obrnili nanje po podporo. Še sosedje se te izogibajo, če vedo, da imaš duševno motnjo. Ko ima človek depresivno epizodo, pogosto ni sposoben poskrbeti za plačilo položnic, razna popravila, nakup hrane. Takrat priskočimo na pomoč z našimi laičnimi delavci in prostovoljci, tako preprečimo marsikatero hospitalizacijo.«

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec