O zrcalnih nevronih (in prvem otipljivem dokazu za nalezljivost nasmeha)!

Študije možganov

25. 5. 2020, 08:32 | Zdravje | Piše: N.Z.
O zrcalnih nevronih (in prvem otipljivem dokazu za nalezljivost nasmeha)! (foto: profimedia) profimedia

Ljudje smo dinamično družabne živali, o tem ni danes nobenega dvoma več. Da imajo s tem veliko opraviti zrcalni nevroni, prek katerih je naša sposobnost čustvenega zrcaljenja nevrobiološko vdelana v naše možgane, pa vemo šele od nedavnega.

Fenomen zrcalnih nevronov je bil prvič odkrit v poznih osemdesetih letih prejšnjega stoletja. In to po naključju, v enem od eksperimentov z opicami.

Ekipa italijanskih znanstvenikov je med proučevanjem opic makakov odkrila, da se skupine nevronov v možganih ene opice sprožijo že, ko te zgolj opazujejo drugo opico, ko ta lupi banano ali seže po oreščkih. Raziskovalcem je postalo jasno, da tako sprožene možganske aktivnosti najverjetneje pripovedujejo o tem, da so opice zgolj prek opazovanja sposobne zrcaliti namene in čustva drugih bitij. Ko so podobne raziskave (s precej manj invazivnimi testi) nato opravili še pri ljudeh, je postalo jasno, da se nekaj podobnega dogaja tudi v možganih ljudi. Ta skupina nevronov je takrat dobila ime: zrcalni nevroni.

Medtem ko se motorični nevroni sprožijo, ko nekaj počnemo, se zrcalni nevroni aktivirajo, ko nekaj počnejo drugi.

Raziskave naslednjih desetletij so nato poskušale priti na sled vsem funkcijam, ki jih v možganih opravljajo zrcalni nevroni.

Tako so med drugim iskali potencialne povezave z našim govorom, komunikacijo in empatijo, pod drobnogled pa so vzeli tudi primanjkljaj aktivnosti zrcalnih nevronov pri avtizmu.

Precejšnji del raziskav se je osredotočil tudi na povezavo možganov in smeha, kar so v eni od študij dokazovali z metodo slikanja možganskih aktivnosti.

  • »Rezultati so pokazali, da se naši možgani odzivajo na prijetne izraze mimike obrazov. Zaznali smo odzive tako na področjih, ki so zadolženi za motoriko, kot somato-limbično-senzorno procesiranje,« so zapisali raziskovalci.

Ali, povedano drugače:

Naš premotorni korteks skupaj z zrcalnimi nevroni in mišicami aktivira naš nasmeh takoj, ko pred seboj ugledamo nasmejan obraz drugega.

Nekaj zanimivejših študij, ki to povedano tako ali drugače potrjujejo:

  • Ko so v neki eksperimentalni študiji leta 2007 udeležence naprosili, da ocenijo izraze obrazov s fotografij, so ugotovili, da so ti svojo nalogo neprimerno slabše opravili, kadar so morali ocenjevati tako, da so imeli med zobmi svinčnik. Ker jim je ugriz v svinčnik preprečeval nasmeh, so znatno slabše pravilno ocenili srečne izraze na fotografiji.

Tako so prišli do spoznanja, kako pomembna je pri prepoznavanju čustev drugih ljudi naša sposobnost čustvene mimikrije.

  • Psiholog Paul Ekman je nekaj podobnega sicer odkril že veliko prej, namreč pred štirimi desetletji. Opazil je, da se je takrat, ko je študiral obraze žalostnih ljudi in ljudi v stiski, slabo počutil tudi sam. Skupaj s kolegi je nato postal pozoren na telesne markerje, ki so povezani z izrazi žalosti, kar je povzročilo spremembe tudi v avtonomnem živčnem sistemu.
Pozneje je postalo jasno, da se nekaj podobnega dogaja tudi, ko smo soočeni z obrazi srečnih ljudi. Pristno smejoč obraz namreč povzroči pozitivno nevrološko aktivnost v človeku, ki se zato naenkrat počuti bolje.
Smej se in svet se bo smejal s teboj!

Čeravno nasmeh vedno povezujemo s srečo, se je hkrati izkazalo tudi, da sreča za nasmeh ni nujen predpogoj. Bika je v tem primeru namreč mogoče ujeti tudi za rep.

  • To je potrdila nevrologinja dr. Isha Gupta. Njena raziskava je med drugim namreč pokazala, da tudi nasmeh, h kateremu se sprva prisilimo, že vpliva na kemične spremembe v možganih, z njimi pa sproščanje dopamina.

»Prav dopamin povečuje naše občutke sreče, medtem ko se seratonin izloča z namenom, da bi se zmanjšalo stresno stanje telesa. Znano je, da so nizke ravni serotonina povezane tako z depresijo kot agresijo,« je v sklepu študije še zapisala.

  • Nevroznanstvenik Marco Iacoboni pa je leta 2006 v publikaciji Nature Neuroscience objavil članek, v katerem mu je disfunkcijo zrcalnih nevronov uspelo povezati tudi z avtizmom. Njegova raziskava je namreč pokazala, da zrcalni nevroni niso zgolj pomemben element socialne kognicije, temveč tudi, da je ravno njihovo nepravilno delovanje lahko vzrok za številne duševne motnje. V enem od intervjujev je tako povedal:
»Zmanjšana aktivnost zrcalnih nevronov očitno slabi sposobnost pacientov, da bi prepoznali notranja stanja ljudi, s katerimi so v interakciji. Prav zato ti ljudje le težko vzpostavljajo in vzdržujejo odnose z drugimi. Še zlasti velike težave pri tem imajo pacienti z avtizmom, ki jih poleg tega omejujejo še motorični in lingvistični problemi. Vse kaže, da je ravno deficit na področju zrcalnih nevronov v ozadju močnejših simptomov.«

Medtem pa večina ljudi prav po zaslugi zrcalnih nevronov zlahka razume druge ljudi in deluje empatično, ne da bi se za to morali prav posebno truditi ...

»Ko vas vidim nasmejane, se v mojih možganih sprožijo odzivi zrcalnih nevronov. Sledi verižna reakcija nevroloških aktivnosti, ki v meni prebudi občutke, povezane s smehljanjem. O tem, kaj čutite, mi ni treba razmišljati. Enostavno to začutim v sebi, takoj in brez truda. A seveda v nekoliko milejši obliki, kot to čutite vi,« še pojasnjuje Iacoboni.

In čeravno najverjetneje ne bomo nikoli zares čutili, kar čutijo drugi, pa nam zrcalni nevroni pomagajo, da si to lahko brez truda vsaj približno predstavljamo. Kako zelo smo lahko srečni, da je tako, postane jasno šele, ko vidimo, kako velike težave imajo z razumevanjem čustvenih stanj drugih ljudi tisti, ki trpijo za disfunkcijo delovanja zrcalnih nevronov.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri