Pandemija je še povečala ranljivost ljudi z različnimi oviranostmi

Predstavniki nekaterih ranljivih skupin, slepih in slabovidnih, gluhih in naglušnih in gibalno oviranih, so nam predstavili, s kakšnimi povsem konkretnimi težavami se soočajo v vsakdanjem življenju v času pandemije.

Pandemija virusa covid-19 predstavlja grožnjo za vse, vendar je nesorazmerno prizadela invalide, »predvsem zaradi fizičnih, odnosnih in institucionalnih ovir, ki so po izbruhu postale še bolj izrazite. Številni invalidi trpijo zaradi kroničnih obolenj in bolezni, zaradi katerih so bolj dovzetni za virus in doživijo bolj izražene simptome. To povzroča višjo stopnjo smrtnosti, kar je bilo še posebej izraženo v različnih oblikah bivalnih institucij, v nekaterih državah je prek 50 % smrtnih primerov izšlo od tam,« je pojasnil Goran Kustura, glavni tajnik Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije (NSIOS), in poudaril, da je stanje pandemije in socialne izolacije še posebej izpostavilo problem dostopnosti informacij in komunikacij.

»Družba se je naglo zelo digitalizirala, pogosto smo bili povsem odvisni od informacij iz elektronskih virov, pri tem pa se v Sloveniji še bolj kot v nekaterih primerljivih okoljih soočamo s problemom nedostopnosti digitalnih vsebin in TV programa,« je povedal sogovornik.

Ob tem naj izpostavimo gluhe in naglušne, ki jih je izrazito prizadelo obvezno nošenje zaščitnih mask, saj je gledanje sogovornika v obraz in posebej v usta njihova osnovna komunikacijska pot. Da bi zagotovili nemoten dostop do informacij gluhim in naglušnim ob spremljanju televizijskega programa, je nujna prilagoditev – podnaslovitev televizijskih programov oziroma tolmačenje v znakovni jezik.

»Pri tem lahko pohvalimo RTV Slovenija, da je kar nekaj programa podnaslovljenega ter da se število takih oddaj povečuje, čeprav si seveda želimo, da bi bil celoten program 100-odstotno sproti podnaslovljen. Vse to pa je na komercialnih televizijah absolutno nedostopno in neprilagojeno,« je povedal Matjaž Juhart, sekretar Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije, ki kot največjo stisko gluhih in naglušnih izpostavlja »socialno izolacijo, maske na obrazu, nedostopnost informacij ter nezmožnost sporazumevanja, kar človeka lahko pahne v hude duševne stiske, depresije, samomorilnost in prezgodnjo smrt. Seveda je zadeva okoli epidemije resna, nujno se je držati ukrepov, saj rešujejo življenja, se pa lahko to reši s tehnično rešitvijo, in sicer s sprotnim podnaslavljanjem.«

Pristojne so opozorili tudi na hude stiske otrok, ki slabše slišijo, ter njihovih staršev, ki se izobražujejo na daljavo, ter na veliko nevarnost izobraževanja v razredu z maskami, ko otroci vseh ostalih sogovornikov ne razumejo.

»Odziva še vedno ni, medtem pa tečejo meseci in verjetno leto, ki bo še bolj stigmatiziralo najranljivejše posameznike v družbi, starejše in mlade, ki težje opozarjajo na svojo prikrajšanost,« je poudaril Juhart.

Posamezne skupine invalidov se torej v času pandemije soočajo z različnimi težavami, med najbolj pereče za gibalno ovirane je Aljoša Škaper, paraplegik in pobudnik prvega slovenskega spletnega imenika pridem.si, namenjenega gibalno oviranim osebam, izpostavil ukinitev javnega prevoza ter prepoved prehajanje med občinami.

»Mnogi med nami so brez avta in jim javni prevoz zagotavlja samostojnost pri opravljanju vsakdanjih poti, pogosto imamo terapije v drugi občini in podobno. Opažam tudi, da je med invalidi prisoten precejšen strah pred okužbo, zlasti pri tistih, ki imajo težave z dihanjem oziroma s pljuči. Okolica na to pogosto ni pozorna, in čeprav sami dosledno upoštevamo ukrepe, moramo mnogokrat opozarjati, naj si ljudje v naši bližini nadenejo maske,« je povedal Škaper.

Podobno opaža Luj Šprohar, ki nam je povedal, da so slepi in slabovidni sicer zelo iznajdljivi ljudje, vendar se v času pandemije tudi sami srečujejo s podobnimi težavami kot drugi invalidi, nekaj pa je specifičnih.

»Slepi recimo neradi hodimo v večje trgovine, kjer se slabše znajdemo, v času, ko je manj druženja, pa težko dobimo koga, ki bi nas spremljal.«

Sicer pa imajo podobne težave kot vsi drugi, na primer težje pridejo do zdravnika, ne morejo v gledališče, v lokale, tudi v cerkve, na izlete in delavnice, zaradi omejenosti na dom in pomanjkanje socialnih stikov pa so stiske, ki jih povzroča osamljenost, vse večje.

Na kakovost življenja invalidov, zlasti slepih in slabovidnih, pomembno vpliva tudi slaba spletna dostopnost. Kljub temu da javne organe zakon zavezuje, da omogočijo spletno dostopnost za vse uporabnike, večina tega še ni storila.

Projekt, ki bo olajšal mobilno in digitalno dostopnost

K izboljšanju razmer na področju mobilnosti ranljivih skupin bo pomembno prispeval projekt Omogočanje multimodalne mobilnosti oseb z različnimi oviranostmi, ki ga izvaja Geodetski inštitut Slovenije, financira pa Ministrstvo za infrastrukturo in je namenjen vključevanju ranljivih skupin. Glavni cilj družbeno odgovornega projekta je vpeljava standardiziranega sistema podatkov za omogočanje fizične in digitalne oziroma spletne dostopnosti ranljivih skupin, med njimi so slepi in slabovidni, gibalno ovirane osebe, gluhi in naglušni, starejši, šolski otroci ter druge skupine. Projekt je praktičen, zato je naletel na izjemno dober odziv občin in uporabnikov. V projektu trenutno sodeluje več kot dvajset občin, že letos pa se bo vanj kot celotna regija vključila Koroška. Ključni rezultati projekta so, da ranljive skupine dobijo aktualne informacije o dostopnosti za samostojno mobilnost v mestih, standardizirana uporabniška izkušnja v celi državi in možnost primerjave občin v Sloveniji, seznam popisanih lokacij za odpravo ovir, ki bo služil razvoju prostorske dostopnosti in ocena dostopnosti občinskih spletnih strani.

Kot je povedal vodja projekta mag. Roman Rener, je v času pandemije problematika dostopnosti in samostojnega gibanja dobila še večji pomen, zlasti kar se tiče izogibanja stikom zaradi prenosa covida-19 ter ohranjanja fizične in psihične kondicije.

Lena Kreutz

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord