Pulmolog Srđan Lukić: "Najprej sploh ne veš, da si se okužil, potem pa dobiš vročino ..."

Covid-19

1. 9. 2021, 12:46 | Zdravje | Piše: N.Z.

                            Pulmolog Srđan Lukić: "Najprej sploh ne veš, da si se okužil, potem pa dobiš vročino ..." (foto: profimedia) profimedia

Beograjski pulmolog Srđan Lukić je navdušen 'čivkač'. Potem, ko je pred dnevi opozoril nase z daljšo 'nitjo' na račun zdravila ivermectin, katerega učinkovitost pri zdravljenju covida številni nevarno precenjujejo, se je tokrat na Twitterju razpisal o težjem poteku covida, ki mu je bil kot zdravnik veliko prevečkrat priča.

Primer iz (žalostne) prakse je popisal takole:

Tiste prve dni sploh ne veš, da si se okužil. Le sem in tja malo zakašljaš. Potem dobiš vročino. OK, pač nič strašnega, imaš paracetamol. To bo dovolj. Za vsak slučaj ljudem naročiš, naj ti ne hodijo blizu. Ne zdi se potrebno, da bi šel k zdravniku. Povišana temperatura pa te kar precej utrudi.
Čez dan ali dva nato opaziš, da se hitro zadihaš. Še posebno, ko greš na stranišče. Počutiš se, kot da si pravkar pretekel maraton. Pomodrijo tudi tvoje ustnice, prsti pa postanejo beli. OK, tole je vseeno bolj resno, kot si sprva mislil. Greš do ambulante, bris je pozitiven. COVID. Pa ravno si razmišljal, da bi se cepil.
Izraz na obrazu zdravnice, medtem ko gleda tvojo rentgensko sliko in oksimeter, ki ga drži na prstu, kaže, da ni ravno zadovoljna. Pove ti, da se vidi vnetje na obeh pljučnih krilih, saturacija pa je tudi nekoliko znižana. Nikakor, da bi se dvignila do 90 %. Pošlje te v bolnišnico. Tam malo počakaš, a te kar hitro namestijo.
Nadanejo ti nosni kateter za kisik. Rečejo 'evo, dotok 4 litrov, saturacija je zdaj dobra'. In res, evo je na 95 %. Nekako imaš občutek, da lažje dihaš. Dajo ti še nekaj zdravil, malo te prebadajo, ampak OK. Nič strašnega. Vse bo v redu. Prinesejo ti gosko in lopato, ampak kaj hočeš.
V jutranji viziti je vse OK. Edino, kar je rekel zdravnik, je, naj ti še malo povečajo dotok kisika. Zdaj je na 6 litrih. Medicinska sestra te obiskuje na vsako uro. In vsakič malo poveča dotok. Do kosila si že na 10 litrih. Do večerje na 15. Pride neka druga zdravnica, da bi te pregledala.
Naenkrat opaziš, da spet hitro dihaš. In težko. Z vsemi mišicami prsnega koša se trudiš, da bi bolj globoko vdihnil. Zrak zlahka prihaja v pljuča in še lažje odhaja, a se organizmu to ne zdi dovolj, zato te sili, da dihaš hitreje. In vse globlje. Česar ne moreš nadzirati. Zdaj te postane strah.
Spet pride tista zdravnica, le da tokrat ni sama. Z njo je še nekaj medicinskih sester. Nekatere že poznaš, saj hodijo okoli tebe že od jutra. Nekaj njih pa prvič vidiš. Zdravnica ti pove, da stanje ni dobro in da te bodo morali intubirati ter priklopiti na respirator. Močno se trudiš, da bi te ne zajela panika.
Vprašaš jih, ali je to nujno? Povedo ti, da v tem trenutku to ni absolutno neizogibno, saj ne gre pričakovati, da bi se situacija kakor koli izboljšala, vsaj ne v naslednjih nekaj urah. Da pa je bolje, če te intubirajo zdaj, počasi, kot pa da bi morali to storiti, ko se bodo stvari poslabšale, ponoči, na hitro, brez pomirjeval ali analgezije.
Kaj pa, če odkloniš intubacijo? Povedo ti, da se bodo dihalne mišice v nekem trenutku zagotovo utrudile, tako da ti takrat ne bo pomagal niti visok dotok kisika. Zaman ti bo 50-60 litrov na minuto, če se bo ob tem zmanjšal obseg dihanja. Obstaja pa tudi možnost  neinvazivne ventilacije. Zanjo moraš biti pri zavesti in sodelovati.
Vprašaš, ali boš preživel? Zdravnica ne odgovori takoj. Razmišlja, kaj naj ti reče. Nato ti pove, da je mehansko predihavanje tvoja edina možnost. Brez nje boš gotovo umrl. Mišice se bodo utrudile, kisik v krvi bo padel, organi bodo pričeli odpovedovati, eden po eden. Do smrti.
Pove ti, da te mehansko predihavanje ne bo pozdravilo, ti bo pa dalo čas. Čas, da se tvoje telo, s pomočjo zdravil, spopade s COVID-om in komplikacijam, ki so njegova posledica. Čas je vse, kar ti lahko ponudijo. Nimaš druge izbire. Sprejmeš. In se spet spomniš, kako si ravno razmišljal o cepljenju.