Mojca Majerle: Vse to, kaj jemo, kdaj jemo, kaj se za mizo počne, prvič spoznamo doma

Pri svojem delu izboljšuje, zdravi in podpira ljudi z motnjami hranjenja, z motenim odnosom do hrane, s težavami in dilemami v odnosu s starši, partnerskimi in drugimi odnosi, odvisnostmi od škodljivih navad, anksioznostjo in depresijo, osebno motivacijo ter učinkovitostjo, spoprijemanjem s stresom. S strokovnjakinjo smo se pogovarjali o vzrokih, ki pripeljejo do motenj hranjenja in odnosa do hrane.

Koliko so vedenjski in čustveni vzorci vpleteni v naš odnos do hranjenja?

Mojca Majerle: Ti vzorci so močno vpeti v naš odnos do hranjenja, saj vemo, da se ga učimo doma, kjer se prvič spoznamo s hranjenjem. Sploh, s čim jemo, kako jemo, ali sedimo za mizo, ko jemo, ali jemo na tleh, jemo hitro ali počasi … Vse to, kaj jemo, kdaj jemo in kaj se za mizo počne, prvič spoznamo doma. Pozneje ponovno spoznamo drugi vzorec in pravila v vrtcu, a načeloma stvari, povezane s hranjenjem, črpamo od doma. Zelo vpliva tudi to, kakšno je vzdušje za mizo: ali se usedemo za mizo in nam je prijetno ter se pogovarjamo s starši, brati, sestrami, babicami, dedki ... Če jemo v vzdušju, ki nam je prijetno, nam je v redu in jemo počasi, si hrano ogledamo, jo vonjamo, če nam ni prijetno, hitimo zato, da zbežimo stran od mize.

Kaj pa čustveni vzorci?

Mojca Majerle: Čustveni vzorci so splošna napetost v družini, stres, jeza … Vsi ti vzorci pa vplivajo na to, da mogoče pojemo preveč, posegamo po hrani, ki ni zdrava ali primerna za nas. Hranjenje se lahko razvije tudi v odvisnost od hrane, čeprav posegamo tudi po zdravih živilih. Lahko se odločimo, da bomo jedli zdravo in se prenajedamo s korenčkom, s suhimi marelicami, da zapolnimo praznino oziroma prostor v sebi in se zadenemo.

Gre pri prenajedanju tudi za samokaznovanje?

Mojca Majerle: Da. Lahko je samokaznovanje in tudi nagrajevanje v neprimerno smer, ker ko pojemo veliko ali preveč, zlasti ko pojemo kaj sladkega, kar nam že hormonsko sproža drugačne občutke in že biološko vpliva na nas, se lahko počutimo, kot da bi vzeli neko drogo. Nekaterim je to stanje ljubše, zato ga tudi ponavljajo, ker se na neki način tako 'fiksajo'.

Verjetno imamo skoraj vsi izkušnje s prenajedanjem ali kakšne težave s hranjenjem, koliko pa se tega zavedamo?

Mojca Majerle: Zagotovo ima vsak kakšno takšno izkušnjo. Ni nujno, da je vsak odvisen od hrane oziroma da ima razvito nekakšno motnjo prehranjevanja: prenajedanje, anoreksijo, bulimijo … Vsak pa ima izkušnjo z vsako izmed duševnih težav. Vsi si lahko predstavljamo, kako je, ko si depresiven, ker je že bil kdaj depresivno razpoložen ali pa si lahko predstavlja, kako je biti anksiozen, ker je že kdaj bil anksiozen. Skoraj vsak je to izkusil v minimalni dozi in je ta izkušnja bolj mala, minimalna, enostavna. Ampak ko so težave res tako hude, da jih poimenujemo motnja, depresija, anksioznost, imajo ljudje težave v veliko težji obliki in se je s tem veliko težje soočati, spopadati, živeti … Tudi s prenajedanjem, z odvisnostjo od hrane. Če imaš res razvito kakšno motnjo hranjenja, vedno težje funkcioniraš, tudi v službi, saj neprestano razmišljaš o hrani, načrtuješ, kdaj boš jedel. Tako lahko razmišljaš tudi o alkoholu ali o čem drugem.

Nisi svoboden?

Mojca Majerle: Ne, nisi svoboden, začne pa se iz želje po svobodi. Najprej so to vrata, ki nam dajo neke vrste svobodo, imamo občutek, da so vrata ali okno, v resnici pa je neke vrste zanka, v katero se ujamemo. Imamo recimo težak dan v službi ali šoli, doma pa je vse napeto in imamo občutek, da je polno pritiskov, ki pritiskajo na nas. Na koncu dneva je hrana lahko odrešitev v smislu: “Zdaj je to moj trenutek, moja svoboda, tukaj bom dobila olajšanje, lahko jem, kolikor hočem …”

S prenajedanjem sproščamo tudi agresijo?

Mojca Majerle: Tudi z grizenjem sproščamo napetost, agresijo in jezo.

So za motnje hranjenja globlji vzroki, kot je zgolj odvisnost od hrane?

Mojca Majerle: Motnja prehranjevanja je težava, ki nakazuje na to, da je treba pristopiti celostno, pogledati življenje, sebe v celoti, kje smo, kaj se nam v življenju dogaja, kaj je tisto, kar nas zadovoljuje, in kaj je tisto, kar nas sploh ne zadovoljuje, kaj je tisto, s čimer se je dobro naučiti spopadati. Po čem je torej fino, da posegamo še bolj, in česa naj se več ne lotevamo, kaj je mogoče strupeno: odnosi ali delo, okolje …

Kaj pa odnos do sebe?

Mojca Majerle: Običajno je tako, najprej seveda vidimo, da je težava pri hrani, potem ugotovimo “Aha, verjetno nima smisla, da se ukvarjam samo s hrano, ker je moj odnos do hrane nekakšen simptom, posledica nečesa.” Po navadi gremo od zunaj navznoter. Potem začnemo razmišljati, kako se počutimo v okolju, v katerem smo, kateri odnosi nam pašejo, kako se počutimo ob določenem človeku … In šele potem začnemo razmišljati, kako pa vse to vpliva na nas, na naš odnos do sebe. To je po navadi na koncu. Po navadi klienti začnejo govoriti: “Starši so mi govorili to in to.” In takrat jih vprašam: “Kako pa to vpliva nate, na odnos do sebe?” Najprej želimo zgladiti površino, se pravi zunanji videz, lotimo se diete, želimo nekaj na hitro razrešiti. Tudi družba trenutno ni naklonjena temu, da bi se nečesa lotevali globoko in dolgotrajno. Želimo sebe čim prej urediti, da bomo potem lahko delali, se učili, dokazovali …

Se tako težave samo še poglabljajo?

Mojca Majerle: To drži, ampak na koncu koncev sami sebi ne moremo ubežati. Velikokrat počakamo tako dolgo, da se težave tako nakopičijo, da vidimo, da tako res več ne moremo. Takrat se ustavimo ter začnemo pri jedru, kjer je res težava.

Napisali ste tudi knjigo Zakaj diete niso uspešne? Nam poveste, zakaj niso uspešne?

Mojca Majerle: Lahko so uspešne, ne pravim, da na splošno niso uspešne. Seveda, če zmanjšate vnos kalorij, več telovadite, se telo načeloma odzove, ampak večinoma ljudem, ki se čustveno prenajedajo, ki so jih v to, da so se zredili, vodila tudi čustva, dieta ne bo dovolj, ker se bodo prekršili, saj bo hrepenenje premočno.

Moramo biti bolj pozorni na obdobje, ko se redimo zaradi določenih čustvenih in vedenjskih vzorcev?

Mojca Majerle: Drži, zlasti če se jih ne zavedamo. Ker če ima nekdo obdobje, ko je pod stresom in se zaveda, da zaradi tega več je, ni takšna težava, saj potem išče rešitve in drugačne načine za sproščanje, da zmanjša stres, ki ga doživlja, kar za sabo potegne, da zmanjša hranjenje in po navadi težava izzveni. Če pa je to trajalo že toliko časa in že toliko časa nismo bili v stiku s svojimi potrebami, s svojim doživljanjem, s tem, kar potrebujemo, potem ne znamo več priti v stik s sabo, to smo pozabili. Pogosto je to pri ljudeh, kjer tudi straši ali okolje ni bilo naklonjeno temu, da bi zadovoljevali svoje potrebe.

Se motnje hranjenja pojavijo zaradi neprimernega odnosa do nas samih?

Mojca Majerle: Tega odnosa se je treba naučiti in znova vzpostaviti stik s sabo, ker otrok ga načeloma ima, ve, kaj potrebuje, ve, kdaj je lačen … Če pa se naučimo, da ne smemo zadovoljevati svojih potreb, da jih moramo dati na stran, ker imajo drugi ljudje prednost ali druge reči, recimo pospravljanje, šola, služba … Če je to bolj pomembno od nas samih, se bomo naučili, kako svoje potrebe utišati oziroma kako jih sploh ne čutiti. Izražanje svojih čustev – jeze, žalosti, užaljenosti in zamer – je zelo pomembno. Tega se uči že otrok. Če otroku prepovemo, da se jezi, da izraža jezo, ki jo čuti do nas, bo to pretvoril v žalost, ker je bolj sprejemljiva, ali pa bo to energijo usmeril nekam drugam. Ta čustva morajo nekam iti in jih bo odrinil ali izražal nekako drugače. Ne bo ubogal ali pa bo preveč jedel, saj ta energija nekam gre, ne izgine.

Je treba vsa čustva izživeti?

Mojca Majerle: Ja, začutiti in izraziti, seveda na sprejemljiv način.

Mar se vse življenje ne učimo, kako izražati svoja čustva?
Mojca Majerle: Drži.

Gre za poslušanje samega sebe, čuječnost?

Mojca Majerle: Ja, to je čuječnost. Čuječnost je po definiciji opazovanje samega sebe in okolice, brez presojanja. Da torej vemo, kaj se dogaja znotraj nas. To je nekaj naravnega. Tega, da se vedno bolj posvečamo otrokom, in tega, da se vedno več govori o tem, je čedalje več. Moramo pa priti do tega, da temu še zaupamo in to tudi dejansko počnemo. Mogoče nas je strah sebe, tega, da bomo namenili čas temu namesto službi, strah nas je dati denar za psihoterapijo, ker se nam zdi, da se nam ne bo obrestovala. Strah nas je v službi povedati, da nam je nečesa preveč in da zdaj tega ne zmoremo opraviti, strah nas je postaviti meje, najprej doma, potem v šoli in službi. Strah nas je tega, da če ne bomo sledili pravilom drugih, ne bomo uspešni, strah nas je zasledovati svoje sanje. Ampak na koncu koncev je to ravno prava pot. Če smo zadovoljni, če vemo, kaj želimo, če smo v stiku s sabo, tudi vemo, kaj so naše sanje, kaj so naši darovi, kaj lahko damo drugim, kdaj se moramo najprej naspati, da lahko sploh damo drugim. Takrat smo najboljši, najbolj uspešni in tudi zadovoljni.

Potem ni takšne potrebe po čem drugem, nadomestilu?

Mojca Majerle: Res je, potem ni potrebe po prenajedanju, po drugih odvisnostih … Je pa tako, da to ravnotežje iščemo neprestano, veliko lažje pa je, če smo se tega še enkrat znova naučili in vemo, kaj je tisto, kar se moramo vprašati, kateri občutek v sebi moramo iskati. Če imamo to izkušnjo, se nam je lažje vedno znova spraševati.

Nam je potem tudi lažje biti iskren do sebe in drugih?

Mojca Majerle: Lažje je biti iskren, saj smo, če nekomu pomagamo in nekaj naredimo namesto njega ter gremo s tem preko sebe, v bistvu jezni na njega in mu zamerimo, tečni smo in mu na koncu s tem nismo nič pomagali. Če pa mu pomagamo takrat, ko čutimo, da to želimo, zmoremo, za pomoč ne pričakujemo nič v zameno, potem tudi nismo nanj jezni …

Gre za sodelovanje s sabo, zavezništvo?

Mojca Majerle: Naj bi bilo sodelovanje s sabo, ki je s časoma vedno lažje, ker se naučiš, poznaš ta proces, veš, kaj sledi.

Kakšno zvezo ima to s hrano in hranjenjem?

Mojca Majerle: Če vemo, kdo smo, kaj želimo, kje so naše meje, kaj bomo dovolili, česa ne bomo dovolili, koga bomo spustili bližje k sebi, pri kom bomo na začetku še malo na distanci, če se naučimo zaupati sebi, svojim čustvom, da nekam vodijo, da imajo smisel, da ni to, kar razmišljamo ali čutimo, kar tako brez veze ali narobe, temveč ima svoj namen. Ko bolj spoznamo svoje osnovne potrebe do širših želja, sanj in vizij, tudi ni toliko potrebe in hrepenenja po hrani, alkoholu in drugih rečeh, saj več ne potrebujemo toliko tega, ker smo v jedru bolj zadovoljni. Ne potrebujemo več ventila, skozi katerega izbruhamo vsa čustva, ker nismo v sebi nečesa ves dan tlačili, kar bi potem morali dati ven, ampak sproti sprejemamo in dajemo, v svojih okvirih.

Če se sami sebe lotimo ljubeče, lažje tudi razrešimo kup težav?

Mojca Majerle: Ja, sicer pa ukvarjanje s sabo ni vedno namenjeno samo sebi. To ne pomeni, da bom cele dneve imela zgolj zase in bom cele dneve samo meditirala, se gledala v ogledalu, se pogovarjala sama s sabo … Ko rečem, da se ukvarjam s sabo, to pomeni, da predelam in vidim kakšen vzorec imam od staršev, iz širše družine, da bom lahko drugače reagirala do svojega otroka.

Je težko s starih tirnic – vzorcev?

Mojca Majerle: Najprej se sploh vprašamo: “Čakaj, a tukaj tako reagiram, ker so tudi do mene mogoče tako reagirali?” Tega se je treba sploh spomniti in začutiti, kako sem se počutila takrat, ko se je to zgodilo. To je trening, se pravi, da se vedno znova spomnimo in se ponovno upočasnimo ter pogledamo, od kod nam to. Glede 'dela na sebi' se sliši, da za njim stoji nekaj več, kot v resnici je. Ampak v resnici je samo spoznavanje sebe, prepoznavanje miselnih vzorcev, predelava čustvenih vzorcev, ki jih imamo, in zavedanje, da lahko svobodno izberemo drugačno reakcijo.

Govorimo o reakciji, ki nam je v večjo korist?

Mojca Majerle: Seveda, ampak do nje pride šele, ko spoznamo prvotno reakcijo in se ustavimo, da si damo čas in smo dovolj čuječi, da lahko izberemo, kako bomo reagirali.

Se moramo bati napak na tej poti?

Mojca Majerle: Gre za proces, ni konec sveta, če se zmotimo. Še pri 70 letih bi lahko delali na sebi, ni treba, da smo popolni. Življenje je raziskovanje sebe, sveta, spoznavanje, kaj si želimo,
kje želimo …

Včasih raziskovanje tudi boli?

Mojca Majerle: Najprej boli, pozneje pa je lahko lepo, lahko boža. Ni namen, da se rodimo in smo od začetka popolni. Kaj sploh pomeni biti popoln, popolna družina, popolni straši? Če bi imeli popolne starše, bi imeli težave s tem “Kako je mama popolna, kaj pa jaz?” Tega ni.

In vse to je povezano tudi z motnjami hranjenja?

Mojca Majerle: Če imamo težave s hranjenjem, je to po navadi ventil, ki nakazuje težave na drugih področjih življenja. Ko rečemo težave s hranjenjem, že imamo mogoče odpor do tega, da bi se s tem sploh ukvarjali. V bistvu so lahko težave s hranjenjem neki strahovi, žalost, naše vodilo, naša odrešitev, da se nam v življenju nekaj dogaja. To lahko doživljamo kot nekaj pozitivnega, ker je to vedno znak, da se nam nekaj dogaja, opozorilo. To nas lahko usmeri: “Aha, ponovno več posegam po čokoladi. Hvala za to opozorilo, poglejmo, kaj se dogaja, kaj potrebujem?”

Se potem dogaja, da recimo, ko smo utrujeni, posegamo po hrani, namesto da bi počivali?

Mojca Majerle: Hrana nas dejansko dvigne, napolni, da nam energijo, ampak na kratek rok, dvigne nam raven sladkorja v krvi in smo bolj aktivni. Izčrpanost pa je lahko posledica več stvari, lahko dejansko pomeni, da smo razdali svoje zaloge in potrebujemo nekaj časa zase, nekaj aktivnosti, ki nas napolnijo: branje knjige, sprehod, poglobljeni pogovor s prijateljico, ki navdihne … Izčrpajo nas lahko odnosi, nekdo, ki nas stalno najeda, ki nas neprestano kontrolira, kjer se počutimo, da ne moremo biti takšni, kot smo, neprespanost … Izčrpanost pa je tudi lahko delo, ki nas izpolnjuje, če ga je preveč. Vedno je treba polniti še svojo skodelo, sebe, a ne s hrano oziroma v pravi meri, še z duhovno hrano in počitkom.

Hrana je res ventil, ki bi ga lahko odprli in ga praznili na bolj konstruktivne, zdrave načine. Ko sproščamo ventil s hrano, sicer izživimo čustva, stres, ampak na dolgi rok škodujemo tudi sebi, ker lahko od tega ventila postanemo odvisni. Če pa zmoremo dovolj dolgo ta čustva zadržati v sebi, da ugotovimo, kaj nam sporočajo, pa tega ventila več ne potrebujemo, ker vemo, kako lahko drugače predelamo ta čustva in kako jih uporabiti. Vsako jezo lahko damo ven skozi ventil ali skozi pretiran šport. Marsikomu je tudi šport ventil in toliko teče, da si uniči kolena, kar je tudi slabo.

Lahko pa to jezo uporabimo, vidimo, zakaj smo jezni, na koga, kdaj … Ali smo jezni zato, ker je nekdo prestopil naše meje, ali ker se vede tako, da nas spomni na neke naše vzorce. Ali smo jezni, ker je naredil nekaj, pri čemer ga je treba ustaviti, in lahko to jezo uporabimo za doseganje svojega cilja, če jo izrazimo na primeren način.

Je s hrano lažje zadovoljiti te potrebe, ker je učinek hitrejši?

Mojca Majerle: Ja, lažje je določene potrebe zadovoljiti s hrano, ker se z njo ne kregamo, ne potrebujemo nikomur nič reči. Če se izogibamo konfliktov, se nam ni treba soočiti, ampak lahko na hitro skrivaj nekaj pojemo. Tako je lažje in manj strahov je vezanih na to. Jezo lahko uporabimo konstruktivno, kot recimo Tina Maze, ki je jezo uporabljala pri svojih vožnjah, kar ji je pomagalo, da je tako bila aktivna, fokusirana in je dosegala cilje. Prenajedanje pa je zloraba hrane za zadovoljevanje drugih potreb.

Besedilo: Suzana Golubov // Fotografiji: Goran Antley

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del