Zakaj se tako težko ubranimo dotikanja obraza (in z njim prenašanja virusov)

Za daljšo psihološko ekspertizo so glave staknili profesorji psihologije Stephen D. Benning, Brian Labus In Kimberly A. Barchard, mi pa njihove zanimive zaključke v nadaljevanju zgolj povzemamo.

Kriva je pritajena anksioznost

Znano je, da se ljudje pogosto dotikamo svojih obrazov, večine teh dotikov pa se niti ne zavedamo.

Mencamo si oči, praskamo po nosu, grizemo nohte in (v primeru nekaterih moških) vihamo brke ter gladimo brade. Vse to počnemo še pogosteje, ko smo nervozni, anksiozni ali v zadregi. Včasih pa tudi kar tako. Brez pravega razloga.

Študije na vzorcu študentov, pisarniških in zdravstvenih delavcev ter naključnih potnikov na vlakih so pokazale, da se ljudje v povprečju dotaknemo obraza od devetkrat, pa tudi do triindvajsetkrat na uro.

In zakaj je s tem tako težko prenehati, četudi je (v času aktualne pandemije) od tega odvisno tudi naše življenje in življenje naših bližnjih?

Trening za spremembo vedenja

Pa vendar se je takšnih nezavednih vedenj mogoče tudi odvaditi, tako kot se je mogoče odvaditi grizenja nohtov in to skoraj tako hitro, kot smo se naučili kašljanja v rokav in odvadili pozdravljanja s stiskom dlani.

A če se je tega mogoče od-učiti, pa to še ne pomeni, da bo v primeru dotikanja obrazov lahko. Problem takšnih tikov namreč je, da so v večini primerih nezavedni. Še vedno pa, trdijo profesorji, je tudi to mogoče.

Najprej je potrebno povečati zavedanje, da to sploh počnemo, pa tudi, kdaj in v kakšnih okoliščinah se to zgodi. Najbolj trdovratni dotikalci obraza bi tako lahko pričeli beležiti te neželene dotike, npr. ’popraskal sem si nos s kazalcem, ko sem sedel za pisalno mizo’ ali ’brado sem naslonil na desno dlan, medtem ko sem bral’.

Vestno spremljanje svojega vedenja gre deliti tudi z najbližjimi. Tako zavedanje o tem, kaj počnemo, še okrepimo, hkrati pa na isto opozorimo tudi druge.

Neželeno zamenjajmo z želenim

Zdaj, ko se bolje zavedamo svojega vedenja, lahko neželeno nadomestimo z drugačne vrste odzivi.

Ali povedano drugače:

Za bolj zdravo obliko samopomiritve lahko uporabite tudi manjše predmete, s katerimi zaposlite svoje (nervozne) roke. Stiskate lahko gumijasto žogico, svinčnik ali pa za oprijem uporabite prste svoje druge roke. Uporabite lahko karkoli, le obraza se ne dotikajte.

Profesorji še opozarjajo, da tovrstne dejavnosti niso tako učinkovite za pomirjanje kot dotikanje obraza. Igranje s predmeti namreč bolj pritiče stanju zdolgočasenosti kot anksioznosti, zato v nadaljevanju postrežejo še z nekaj dodatnimi triki za obvladovanje stresnih sprožilcev.

5 dobrih nasvetov za obvladovanje sprožilcev

Medtem ko za obvladovanje tikov dotikanja obraza pomaga že sprememba okolja, z nekaj več čuječnosti pa boste v sebi prepoznali vznik čustvenih stanj, ki vas silijo v neželena vedenja, lahko številčnost dotikov v bližino obraza zmanjšate tudi tako:

1. če nosite očala, ki vam pogosto zdrsnejo z nosu, si nanje namestite elastiko, ki jih bo držala na mestu,
2. če si grizete nohte, si te kar najbolj skrajšajte, si omislite rokavice ali naprstnike,
3. če trpite za sezonskimi alergijami, zaradi katerih vas srbijo oči in vam teče iz nosa, se skušajte ogniti alergenom in vzemite antihistaminike,
4. če se vam hrana zatakne med zobmi, si umijte zobe po vsaki jedi,
5. če vam v usta ali oči pogosto uidejo lasje, jih obvladajte z lasnim trakom ali jih povežite z ruto.

Za najbolj trdovratne dotikalce

Večini ljudi navkljub zgoraj naštetim ukrepom ne bo uspelo povsem zatreti navade, da se dotikajo svojih obrazov, pravijo profesorji. Kar pa še vedno ne pomeni, da bi jim ne uspelo tega vsaj nekoliko zreducirati.

In študije pravijo, da že zmanjšanje dotikov obrazov znatno omeji priložnosti, da bi virus vstopil v naš organizem.

Dejstvo je tudi, da se včasih enostavno ne moremo ogniti temu, da bi se ne dotaknili obraza. To je, ko si nitkamo zobe ali nameščamo kontaktne leče, ko se ličimo ali brijemo. Na tem mestu profesorji priporočajo le, da si pred temi dejavnostmi najprej dobro umijemo roke z navadnim milom.